Zgodilo se je. Laibach so kot prva zahodna rock skupina nastopili v Severni Koreji. Pred 1500-glavim občinstvom so zaigrali devet oziroma deset pesmi (žvižgače so zaigrali dvakrat) in s slabo uro dolgim koncertom deželi severno od demilitarizirane cone pokazali, da obstaja tudi povsem drugačna glasba, kot so je vajeni. Če je bil to namen Laibachove Liberation Day Tour (turneje ob 70. obletnici severnokorejske osvoboditve izpod Japonske), so bili uspešni. »Na svetu obstaja veliko različnih zvrsti glasbe. Zdaj vemo, da obstaja tudi takšna,« je po koncertu v televizijsko kamero hladen kot špricar povedal eden od poslušalcev. Po poročanju ekipe Pop TV, ki je zasedbo pospremila v Pjongjang, je koncert, kljub temu da naj bi nekateri med njim tudi spali, sklenil stoječi aplavz, a nam tudi to ne pove mnogo o vtisu, ki ga je slovenska zasedba pustila za seboj. Poleg navodil za izvajalce so severnokorejske oblasti namreč pričakovale tudi spodobno vedenje občinstva. Ples je bil prepovedan, ravno nasprotno pa je veljalo za ploskanje ob primernih trenutkih.
Žal se koncerta ni udeležil veliki vodja Kim Jong Un. Če je upal, da bo ujel Laibachov drugi koncert v Severni Koreji, je bil po nastopu razočaran, saj je bila repriza odpovedana. Namesto njih bo nastopil slovenski elektronski synthpop duet Silence, ki je sodeloval pri Laibachovem albumu Volk iz leta 2006. Uradni razlog za odpoved Laibachovega nastopa naj bi bile tehnične težave, ki so precej oteževale že prvega, in ne samovolja nezadovoljnega cenzorja. Slednji je pustil svoj pečat že pred nastopom. Sprva naj bi prepovedal skladbe Eat Liver, Koran in Final Countdown, a se je na koncu izkazalo, da je bila namesto zadnjega odštevanja črtana priredba severnokorejske uspešnice We are going to Mount Paektu. Severnokorejski urad za cenzuro je namreč ocenil, da je tempo priredbe neprimeren za pesem o sveti korejski gori, ki predstavlja rojstno mesto prve korejske kraljevine, nastale okoli sredine tretjega tisočletja pred našim štetjem. Poleg omenjenih skladb je cenzor prepovedal tudi nekatere videoprojekcije, ki spremljajo Laibachov nastop. Te naj bi bile preveč agresivne.
Tuje medije zmedli slovaški fašisti
Ravno agresivnost Laibachove glasbe pa je še pred severnokorejskim cenzorjem padla v oči zahodnim medijem. Slednji, sicer navajeni poročati o prodornih angleških ali ameriških glasbenih zasedbah, ki v izolirane ostanke globalnega komunizma prinašajo rokenrol in z njim baklo svobode ter vetrc sprememb, so se ob vesti, da bo v Severni Koreji čast pripadla slovenski art skupini Laibach, morali precej zmedeno spogledati. V prvi vrsti ne zato, ker bi v vlogi Laibacha pričakovali kakšne The Rolling Stones, temveč ker za zasedbo v številnih primerih nikdar niti niso slišali. To so odražali tudi njihovi prispevki. V sredo se je še posebej izkazal britanski portal Daily Mail, ki je zapisal, da bodo kot prva zahodna rock zasedba v Severni Koreji nastopili slovaški fašisti.
Po intervenciji spletnih komentatorjev so nam jih kmalu vrnili, medtem ko je podatek, da so člane zasedbe v preteklosti označili za fašiste, še naprej vztrajal med najpomembnejšimi podatki za razumevanje dogodka. Tudi sicer so se številni mediji vse od napovedi Liberation Day Tour osredotočili predvsem na Laibachovo fašistično in nacistično ikonografijo. Še posebej je bila priljubljena izjava nekdanjega člana zasedbe, pokojnega Tomaža Hostnika, ki je na vprašanje, ali so Laibach fašisti, odgovoril pritrdilno, a le v tolikšni meri, kot je bil Hitler slikar. Citat se je kot ogenj razširil prek Washington Posta v oddajo Johna Oliverja in od tam v skoraj vse sledeče prispevke vključno s tem.
Čemu še subverzija, če je berlinski zid že padel?
Malce več poznavanja je medtem pokazal avtor članka v Spieglu, ki je ubral nasprotno strategijo. Zasedbo je označil za nekoč kontroverzno avantgardno silo, ki je s časom preveč nasedla svoji lastni formi in pozabila, da je že dolgo preživeta. Članek je vsekakor na precej višji ravni od običajnega tujega poročanja o pričujoči temi, a se je avtor nevede ujel ravno v tisto past, ki jo je odprl Laibachov obisk Pjongjanga. Spieglov članek se namreč bere kot delo avtorja, ki je povsem ponotranjil ideologijo, da je s padcem berlinskega zidu umrla tudi ideologija sama (z izjemo Severne Koreje in še kakšne komunistične enklave). Prav v takšnem svetu je Laibach še bolj nepogrešljiv in subverziven. Mešanje komunističnih in fašističnih simbolov v času odkrito totalitarnega režima je pravzaprav zgolj pobalinstvo v primerjavi z razkrivanjem očem skritih, a nič manj prisotnih, inherentnih totalitarnih momentov našega krasnega novega svobodnega neoliberalnega sveta, kjer pravice kapitala dobesedno teptajo demokracijo na periferiji svobodne Evrope.
Kljub temu ni rečeno, da je Laibachu subverzija severnokorejskega režima tudi uspela. Na to je opozoril že odličen članek v Die Zeit. Kot rad opozarja Slavoj Žižek, da je bila Beethovnova Oda radosti pomembna pesem tako v komunističnih in fašističnih krogih, danes pa je neuradna himna EU, in Mladen Dolar, da glasbi preprosto ne gre zaupati, saj se lahko prilagodi in prevzame sporočilo vsakršnega konteksta, je Laibach s staro priredbo skladbe skupine Queen One Vision v Geburt Einer Nation pokazal, da isto velja tudi za besede. Vprašanje, ki se ob Laibachovem nastopu v Severni Koreji, poraja, je torej: kaj je močnejše? Laibachova subverzija obstoječih struktur oblasti ali novorek Severne Koreje, ki želi glasbo in besedila ukrasti avtorjem in jo poslušalcem ponudi lično udomačeno? Saj veste, kaj je bil smisel nadzora v Orwellovi 1984. Ni pomembno, kaj počnete. Pomembno je, kaj si ob tem mislite.
