O Arsenu sem pisal več kot o komerkoli drugem. Tako daljša kot krajša besedila, ocene koncertov in notice o njegovih številnih albumih. Družil sem se z njim, jedel za isto mizo in se veselil rojstnodnevnih praznovanj na njegovem šibeniškem dvorišču stare kamnite hiše. Kaj novega naj v tem simboličnem časopisnem poslavljanju od njega še napišem? Nič razen nakladanja o že tako znanih dejstvih neke nesramno velike, pomembne in drzno ustvarjalne kariere.
Morda naj rečem, da je blagoslovljen s talentom in duhovitostjo, šarmom in lucidnostjo ter oborožen s cinizmom vsa ta leta plul kot samotna ladja proti toku. Pri tem se je obračal – za razliko od lovcev na majhne duše – ne na vse, ampak na nekatere. »Ne potrebujem mladih... Pa tudi starih ne... Potrebujem tiste, ki vedo, kaj delajo. Tiste, ki imajo osebni pristop, ki so prišli do nečesa sami, ki so kaj prebrali, ki so oblikovali svojo duhovno sfero... Njih potrebujem!« mi je dejal v nekem pogovoru.
Velike in majhne resnice je naredil naše
Arsen pa, kot da je bil v prav vsaki vrstici, ki jo je napisal, in v vsakem tonu, ki ga je dal v svoje skladbe, prerok. Pesnik, sposoben, da velike in majhne resnice naredi naše. Potem ko je – medtem so na Hrvaškem šteli srbska »krvna telesca« – v zbirki »Šakal« zapisal trpko, a vendarle tako zelo dedićevsko resnico: »Če ne bi imel Slovenije, kjer se srce slabo ogreje/ Bi me v zastavo zavila lažna roka domačije/ Če ne bi imel Slovenije sredi tega strašnega časa/ Bi me ubile delije ali pa naši preko oglasa...« In potem ko mi je govoril: »Ker sta pri nas spet na oblasti čobanizem in renesansa, ki se resno obnavljata, se ni ravno lahko znajti. Zreducirani smo na dve stvari: ena je nasilje, kraja in politična podpora oblasti, druga pa je ostala 'na suhem'...« In potem, ko je vedel, da tudi novi čas ni niti njegov niti »naš«, je zapisal: »Za trenutek smo verjeli – novi čas nove poti/ a še naprej se volk pritožuje, da mu jagnje vodo kali...« In zato je sarkastično sklenil, da mu je usoda namenila in da se je sam odločil biti kot Howard Hughes (»zapreti srce, zapreti vrata/ komunicirati z življenjem preko odvetnika«) ali šakal (»Zavijam kot šakal/ nedaleč od hiš/ malokdo posluša/ uničil si bom pljuča«). Arsenova polironična, a morda celo dobesedna identifikacija z živaljo, ki je osamljena in nenaklonjena čredi, veliko bolj kot katerakoli biografska študija govori o Arsenovi naravi: o kantavtorju, ki je bil vedno tako trmasto svoj (nikoli njihov), toda brez zadržanosti naš.
Dedić je vedno dal vedeti, da je »estradno neprilagojen« in povsem izven toka, po katerem so plavali vodilni protagonisti šlagerske scene, tega »vsesplošnega vpitja in panike, velikih glasov, velikih parad, velikih aranžmajev«, kot je znal duhovito povedati. Njegove skladbe so nosile pečat avtorja in močne osebnosti, v izvedbah pa ni bilo kričanja, modne narejenosti in hlinjenja, bile so čisto nasprotje kanona šlagerske konfekcije.
Ali je potemtakem čudno, da so tudi veliko Moderato Cantabile – skladbo, ki nedvomno zasluži oznako glasbenega nacionalnega spomenika nekdanje države – na tedaj vodilnih šlagerskih festivalih na Beograjski pomladi, v Zagrebu in Opatiji zavračali, s čimer so pokazali, da so tudi v tistem, neredko idealiziranem obdobju vladavine »sedem sekretarjev SOKOJ-a« veljala pravila črede in slabega okusa.
Podobno usodo so si delila tudi druga Arsenova zgodnja dela: Lahko noč, glasbeniki, Balada o minljivosti, Pojem, da mi mine čas... V zgodovini Splitskega festivala je splošno znana zgodba o udarcih, ki bi jih skoraj dobil zaradi Hiše ob morju, tega ultimativno »dalmatinskega šansona«. Celo tedaj, ko je napolnil največje koncertne dvorane, bil reden gost v televizijskih oddajah, ki so nekaj dale nase, ali bil izjemno produktiven avtor scenske in filmske glasbe, je Arsen ostajal na robu. Sam njegov obstanek v estradni dolini solz je bil klofuta konfekcijskemu šlagerju: spomnil jih je na njihove »nizke vrhunce« in bedne umetniške dosežke. Bil pa je tudi kronski dokaz, da se je mogoče tudi na domačih tleh – ne samo v delih Brela in Aznavourja, Dylana in Cohena – tudi v navidez »banalni« formi popularne glasbe in šlagerjev podpisati pod reprezentativno avtorsko delo.
Čeprav je na estradno sceno stopil tako bolj mimogrede, da bi si zagotovil preživetje ob ukvarjanju z resnimi umetniškimi disciplinami glasbenika, koncertnega mojstra in pesnika – se je Arsen kot umetnik potrdil predvsem, kadar je deloval v navidez populističnem prostoru »uporabne poezije« in »popularne glasbe«. Ko je širil estetska obzorja domačim šlagerjem, se podpisoval pod skladbe, ki so temeljito spremenile krvno sliko anemičnih festivalov, in postavil temelje avtorski pesmi, je Dedić že od leta 1964 – ko je zavrnil psevdonim Igor Krimov in se podpisal pod mojstrovini, kot sta Moderato Cantabile in Hiša ob morju – začel s skladanjem najpomembnejšega glasbenega opusa v nekdanji Jugoslaviji.
Medtem ko so drugi svoj glas navili, kot da bi bilo od tega odvisno njihovo življenje, je Arsen patentiral tih in izrazito čustven način petja, ki je bližje Leonardu Cohenu kot Claudiu Vili. Medtem ko se je estrada odela v pisane okrasne tkanine, je Arsen prevzel črnino kot ne-barvo, ki ne bo preusmerjala pozornosti od glasbe in besedila nase. Še več, medtem ko so vsi igrali na karto zvez in lezli v rit, da bi lahko nastopili na festivalu, jim je Arsen rekel – ne, hvala.
Odpoved najemnine
Petdeset let Arsenove kariere ni mačji kašelj. Kot tudi Arsenova diskografija ne. Že prvi album, fascinantni Človek kot jaz iz leta 1969 je bil (in ostal) reprezentativen Arsenov manifest. Njegove skladbe kot uvodna Vse, kar veš o meni, Moj brat, Hiša ob morju, Človekov jaz, Vedno boš moja... so ustvarile najboljši debitantski album v zgodovini jugoslovanske glasbe. Nosile so namreč pečat avtorja in močne osebnosti. Pravo umetniško delo je nesporno tudi Arsen 2., album, izvorno posnet in izdan leta 1971. Ne jokaj, S takšnim sijajem lahko sije, Balada o minljivosti, O mladosti... so nedvomno biseri avtorske pesmi, ki se brez kompleksov lahko primerjajo z ameriškimi in evropskimi konkurenti, so pa tudi reprezentativni primerki nenavadne Arsenove kantavtorske poetike.
Tretji zaporedni diskografski zadetek z oznako antologijski je bil Homo volans, ki je izšel leta 1973. Ta vinilni dvojni album, ambicioznejši od nastopnega albuma in Arsena 2., je bil zamišljen in ustvarjen kot štiridelna zbirka slogovno raznolike žanrske snovi, a z radikalnimi in nepričakovanimi rešitvami, z atonalnimi ali disakordnimi elementi in kakofoničnimi vložki, kakršni so karakterizirali ambiciozne in večplastne aranžmaje, pod katere se je podpisal Miljenko Prohaska. Med diskografskimi vrhunci je tudi album Provinca, ki je izšel leta 1984 in ki mu – danes je to jasno – tudi leta niso odvzela sijaja. Nasprotno, saj izrazito čustveni komadi Vse te je vodilo k meni, Zagreb in jaz se ljubiva na skrivaj, Dekle iz mojega kraja, Pogovor z natakarjem še danes enako blestijo...
Leto pozneje je Arsen z novim albumom Kino Svoboda pokazal, da je v umetniški formi, ki mu jo lahko vsak zavida, s Tihim obratom iz leta 1993, da je tudi v novem desetletju enako ustvarjalen. Na albumu Kinoteka iz leta 2002 je Arsen resda sporočal »življenje se troši kot kreda«, a tu je še Rebus in lastna trajnost; album pa je morda celo eden najboljših projektov v celotni diskografiji.
»V javni rabi me več ne bo. Sicer pa so me dekleta porabila, a tudi jaz njih in je tudi to urejeno,« mi je Arsen rekel ob najinem zadnjem druženju. »Kar pa se estrade tiče,« je dodal, »sem pripravljen takoj odpovedati najemnino...« A ni se hotel ločiti od glasbe. V načrtu je imel še celo vrsto projektov gledališke glasbe, nekje v zraku pa je bil prav gotovo tudi nov kantavtorski album.
Arsenova življenjska najemnina je zdaj na žalost odpovedana, odjavna špica se je odvrtela, »film« njegove umetniške zapuščine – za razliko od številnih sezonskih senzacij – pa se bo vrtel v nedogled.
