Srečali smo se seveda s posredovanjem gospoda Novaka Đokovića. Teniškega igralca, ki se je med polfinalno tekmo turnirja v Montrealu potožil sodniku, rekoč: »Nekdo kadi travo. Voham jo. Vrti se mi.« Po tekmi se je še pridušal: »Ne morete verjeti, kako slabo mi je bilo. Kdorkoli že je, upam, da ne bo spet prišel. Najbrž je kje v sedmih nebesih.«
Načeloma je športnika mogoče razumeti. Marihuana in šport navkljub nekaj izjemnim primerom športnikov, ki so veljali za redne kadilce trave, veljata za nasprotujoči si zadevi. Pasiva proti akciji. Empiričen argument za takšno trditev je vsaj nebleščeča usoda malonogometne ekipe Beta servis, ki se je v moščanski rekreativni ligi udejstvovala pred 15 leti. Njena značilnost so bili redno »nakajeni« napadalci. Katerih učinkovitost je bila porazna. Ko so začeli igrati zakajeni še branilci, je bilo sanj o naslovu nepovratno konec.
Vendar pa na odprtem stadionu ponergati zaradi vonja marihuane?! Se ne zdi to pretirano? »Eh, s tem je priznal, da ve, kaj je marihuana, vseeno pa verjamem, da ga je vonj iritiral,« je v dneh po dogodku potezo srbskega tenisača komentiral neki njegov ljubljanski privrženec, sonarodnjak in redni uživalec kanabisa. Marihuana ima v vsakem primeru zaznavno močan vonj, ki se ga na stadionu da zavohati, že sam vonj pa je dovolj, da pri človeku, ki ji načeloma ni naklonjen, izzove odpor. Kar športnik bržkone je. Marihuani nenaklonjen osebek namreč.
Telo športnika je pač »navito« do skrajnih meja in zato občutljivo. Takisto ali še bolj to velja za njegovo psiho. Iz takta ga lahko vrže sleherna malenkost. Konec koncev ne gre samo za marihuano. Tudi vonj čevapčičev iz gostilne Jovo ni najbolj vzpodbuden za tekača, ki na Slovanu teče kroge. »Če je posameznik alergičen na snovi v dimu, lahko sprožijo alergijo že zelo majhne koncentracije tega alergena v zraku. Đokovića je verjetno zmotil le vonj. Želel je svoj mir in ima vso pravico, da od organizatorja zahteva, da se to odstrani,« pa o konkretnem primeru meni dr. Žiberna. Lahko, da je šlo za »nocebo« efekt. Nasprotje »placebu«.
Seveda je možna tudi druga razlaga. Da se je teniški igralec javnomnenjsko pošopiril. Pofočkal na pravi strani. Kajti marihuana je v športu izrazito necenjena substanca. Konec koncev je na seznamu prepovedanih snovi. Zakaj? »Za to je dovolj že, da izpolnjuje dva od treh kriterijev, ki so: dokaz, da ima snov ali postopek potencialni vpliv na izboljšanje telesnih zmogljivosti, dokaz, da snov ali postopek predstavlja tveganje za zdravje športnika, in določba WADA, da uporaba snovi ali postopka krši športni duh tekmovanja. In uživanje marihuane predstavlja tveganje za zdravje športnika in krši športni duh tekmovanja. Pri določenih športnikih lahko tudi izboljša športne dosežke. Ob tem je pomembno poudariti, da vrhunski športniki predstavljajo vzor mladim, zato je tudi za širšo družbo pomembno, da je uživanje psihoaktivnih snovi na športnih tekmovanjih prepovedano,« pravi dr. Lovro Žiberna, strokovnjak za boj proti dopingu.
Doping načeloma izboljšuje telesne zmogljivosti športnika. Od nekdaj. Začenši s sokom makovih glavic za lajšanje bolečin v starem Egiptu oziroma antični Grčiji, ki ga v eni od svojih razprav omenja tudi naš sogovornik: »Marihuana vsebuje vsaj 85 različnih kanabinoidov, kolikor so jih doslej identificirali. Kanabinoidi so v širšem pomenu snovi, ki se vežejo na kanabinoidne receptorje (CB1 in CB2) in preko te vezave povzročajo svoje farmakološke učinke. Pri delovanju na centralni živčni sistem je značilno, da igrajo vlogo pri moduliranju signaliziranja med nevroni. Aktivacija kanabinoidnih receptorjev na presinaptičnem nevronu za kratek čas zavre sproščanje drugih živčnih prenašalcev. Končni učinek pa je odvisen od tipa nevrona, ki ga je kanabinoidna molekula zavrla. Zaviranje sproščanja ekscitirajočih prenašalcev na primer vodi do zaviranja ekscitabilnosti nevrona, medtem ko zaviranje sproščanja inhibicijskih prenašalcev vodi do povečanja ekscitabilnosti. Učinki na centralni živčni sistem so tudi zato nepredvidljivi in se razlikujejo med posamezniki. To velja tudi za vsa zdravstvena tveganja in toksične učinke marihuane, saj ima vsak posameznik različno gostoto kanabinoidnih receptorjev po telesu. Ob tem je pomembno omeniti, da so kanabinoidni receptorji razširjeni tudi izven možganov, in sicer presinaptično na simpatičnih živčnih končičih, v modih, črevesju, jetrih, v nadledvični žlezi, srcu, žilnem endotelu, pljučih, prostati, kostnem mozgu, priželjcu, vranici, tonzilah in levkocitih. Učinki kanabinoidov niso omejeni samo na možgane, ampak vplivajo tudi na delovanje drugih organov.«
Seznam znanih kadilcev marihuane med športniki resda ni nekaj najdaljšega, vendar pa so imena, ki so na njem, vendarle tudi pomembna. Na čelu s Kareemom Abdulom Jabbarjem in Billom Waltonom, košarkarskima zvezdama lige NBA iz njenih najboljših časov. Oba sta bila centra in oba večkratna prvaka. Ob še nekaj zvezdah NBA, kot so Charles Oakley, Stephon Marbury, Mario Chambers, Allen Iverson in Carmelo Anthony, pa velja omeniti vsaj še plavalca Michaela Phelbsa. Po trditvah Charlesa Oakleyja več kot polovica NBA-zvezdnikov uživa marihuano, medtem ko je Mark Stepnovski, nekdanja zvezda NFL in zmagovalec Super Bowla ob svojem času dejal: »Po tekmi potrebuješ nekaj, da te sprosti. Sam raje skadim marihuano, kot da bi jemal protibolečinske tablete.« Podobno mnenje sta navrgla tudi šampiona kriketa Phil Tufnell in sir Ian Botham. Priznala sta redno uživanje marihuane, kot pripomoček pri premagovanju stresa oziroma za blaženje bolečin v mišicah. Nekaterim športnikom očitno ne škoduje oziroma jim celo pomaga, kljub temu pa je njen status v svetu športa paradoksalen. Obče mnenje je, da športnih dosežkov ne izboljšuje, kljub temu pa ostaja na seznamu prepovedanih substanc. »Za marihuano na splošno velja, da je ergolitik, kar pomeni, da zmanjšuje fiziološke sposobnosti športnika. V nobeni študiji doslej se še ni izkazalo, da bi uživanje marihuane oziroma drugih kanabinoidov neposredno povečevalo telesne zmogljivosti. Nekatere klinične raziskave so pokazale, da je pri posameznikih, ki so prejeli kanabinoide, sposobnost dela upadla za 25 odstotkov. Seveda pa kanabinoidi delujejo psihogeno, zato lahko pri posameznikih tudi izboljšujejo športne dosežke. V nekaterih športih so aerobne in anaerobne sposobnosti manj pomembne, bolj bistveno je, da izvedeš neko tehnično kombinacijo, ki športniku na treningih uspeva, na tekmah pa ne, ker je morda preveč živčen ali prestrašen. Uživanje nizkih odmerkov marihuane bi lahko posredno delovalo na športnika v smislu sprostitve oziroma psihološke razbremenitve pred tekmo ali po njej, kar je lahko pomembna prednost. Uporaba marihuane pa je za športnika na tekmovanju lahko tudi nevarna, saj ima manjše sposobnosti samokontrole in zato večjo verjetnost za tvegano vedenje, poslabšajo se ravnotežje, reakcijski čas, spomin, obdelava informacij in koordinacija gibov. Iz tega je mogoče sklepati, da se lahko športnik, ki je pod vplivom kanabinoidov, na tekmovanju tudi resno poškoduje. Prav tako ima lahko posameznik, ki uživa marihuano, spremenjene zaznave razdalje, časa, zvoka, barve, pride pa lahko tudi do paničnih reakcij, nemira, zmedenosti – to vse vodi do večjega tveganja za športne poškodbe. Vrhunski športnik mora svoj trening okrepiti z ustrezno mentalno pripravo, za to pa potrebuje športnega psihologa in ne zlorabe psihoaktivnih snovi. Uporaba marihuane v vrhunskem športu je nevarna, predstavlja tveganje za zdravje in je doping, zato je utemeljeno prepovedana,« še razmišlja naš sogovornik.
Seznam prepovedanih snovi in metod, ki ga WADA vsako leto obnavlja, se deli na snovi, ki so prepovedane ves čas, ter snovi, ki so prepovedane samo v času tekmovanj. Med slednje spada tudi marihuana, prav tako kot tudi vsi opioidi, vključno s heroinom in kokainom. Dr. Žiberna tako omeni primer belgijskega kolesarja Toma Boonena, bivšega svetovnega prvaka v cestnem kolesarstvu, ki so mu v odvzetih urinskih vzorcih našli sledove kokaina, vendar zunaj tekmovalnega ciklusa, tako da proti njemu niso sprožili disciplinskega postopka, saj ni kršil protidopinških pravil. Deležen pa je bil drugih sankcij. Prepovedali so mu nastop na Tour de France tisto leto, saj so organizatorji menili, da nekdo, ki uživa psihoaktivne snovi, ne sodi na tekmovanje.
V vsakem primeru je WADA (angl. World Anti-Doping Agency, Svetovna antidopinška organizacija) leta 2013 zvišala mejo prepovedane vsebnosti kanabinoidov v preiskanem urinu s 15 nanogramov na 175 nanogramov v mililitru urina. Po uradnih razlagah naj bi bil razlog za ta ukrep prav v tem, da je mogoče z večjo gotovostjo trditi, da je atlet aktivno užival marihuano v času tekmovanja, to je nekaj ur ali dni pred tekmovanjem, ne pa nekaj tednov ali mesecev prej. Dr. Žiberna navaja še en razlog: »Že prejšnja meja je bila postavljena tako visoko, da je s pasivno inhalacijo, tudi v zaprtem prostoru, nisi mogel doseči. Mejo so zvišali zaradi izgovorov športnikov, pri katerih so našli sledove kanabisa, češ da so bili na zabavi, na kateri so drugi kadili marihuano, sami pa so bili deležni pasivnega kajenja kot 'žrtve'. Dokazano je, da to ne drži. Zato so mejo dvignili, saj je to vrednost absolutno nemogoče doseči na pasiven način. Edini način, da doseže prepovedane vrednosti kanabinoidnih presnovkov v urinu, je, da športnik kanabinoide aktivno uživa, na primer z inhalacijo (vključujoč kajenje) ali v peroralnih oblikah.« Kar je seveda kanček zoprno za Đokovićevo reakcijo v Montrealu. Tudi po sistematizaciji WADA se mu ni moglo vrteti, saj so bile prek oddaljene pasivne inhalacije koncentracije prenizke, da bi lahko povzročile neposredne učinke na telo.
Sicer pa so kanabinoidi po wadinih statistikah za leto 2014 izrazito padli na lestvici uporabljenih prepovedanih snovi. So na osmem mestu, kar je bistveno nižje od časov izpred nekaj let, ko so bili v vrhu uporabe. Od 3079 pozitivnih športnikov v letu 2014 je bilo na kanabinoide pozitivnih 73 športnikov, od tega 99 odstotkov zaradi kajenja, eden pa zaradi oralnega načina vnosa.
Kot da se je športnikom zazdelo nesmiselno tvegati zavoljo dvomljivih učinkov zeli na športne dosežke. Kajti marihuana ostaja v paradoksalnem položaju, da je na seznamu prepovedanih snovi, med katere načeloma spadajo sredstva, ki športno izvedbo zboljšujejo, obenem pa velja za substanco, ki naj bi izvedbo slabšala. Vprašanje, na katero bi veljalo najprej odgovoriti, je torej, ali marihuana v vrhunskem športu lahko (in kako) vpliva na vrhunski rezultat. Ali torej sploh je doping.
