Veleposlaništvo pri nas zaprla že osma država, Slovenija pa še kar ne ve, kam bi

Zapirajo, a tudi odpirajo

Sosednja Avstrija bo denimo zaprla veleposlaništva v baltskih državah in na Malti, a hkrati odprla nova predstavništva – v Belorusiji, Moldaviji in Gruziji. S tem sledi spremenjenemu geopolitičnemu položaju Evrope po začetku ukrajinske krize, predvsem pa išče gospodarske priložnosti za svoja podjetja.

Pa Slovenija? Vedno znova se zgolj omenja odprtje veleposlaništva v Južni Afriki, a se, tako kot z odprtjem veleposlaništev v Kazahstanu in eni od zalivskih držav, do danes ni premaknilo nič. Zunanji minister Karl Erjavec se poleg vnovičnega odprtja veleposlaništva v Iranu spogleduje še z odprtjem predstavništev v Združenih arabskih emiratih in Tanzaniji, a te želje, kot pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu, še niso v izvedbeni fazi.

Slovenija je namreč pred nekaj meseci za nove strateške trge razglasila ZDA, Japonsko in Turčijo, ki pa se sploh ne uvrščajo med najpomembnejših deset slovenskih gospodarskih partneric.

»Zaprtje veleposlaništev je ena najbolj napačnih potez, ki jih lahko država naredi,« ocenjuje strokovnjak za gospodarsko diplomacijo dr. Boštjan Udovič. Takšne poteze je Slovenija v letih recesije ubrala večkrat. Zaradi nujnega varčevanja je zaprla veleposlaništva na Švedskem, Finskem, Portugalskem, Irskem, v Iranu ter generalni konzulat v New Yorku. Prav tako je prenehal delovati še gospodarski oddelek v Kazanu, sicer dislocirana enota veleposlaništva v Moskvi. »Zapiranje veleposlaništev predstavlja najenostavnejši način varčevanja, ki pa je lahko na dolgi rok škodljivo. Pri zunanji politiki ne more varčevati na enak način kot pri sociali ali potrošnem materialu v državnem zboru. Odločiti se je treba, ali država ima zunanjo politiko ali pa je nima,« dodaja Udovič, sicer privrženec odprtja petih do desetih novih veleposlaništev Slovenije po svetu.

Dober premislek zaradi proračunskih omejitev

Zaprtje veleposlaništva v Teheranu pred dvema letoma je bilo presenetljivo. Kot eno redkih zahodnih veleposlaništev v iranski prestolnici je predstavljalo odskočno desko za slovenska podjetja, ki so si upala tudi v mednarodnopolitično nenaklonjenih časih tvegati prihod na iranski trg. Po sklenitvi jedrskega dogovora svetovni politiki z gospodarskimi delegacijami drvijo v Iran kot po tekočem traku, da bi si zagotovili kar se da velik kos tamkajšnje obetajoče trgovinske pogače, Slovenija pa še ni sprejela odločitve za vnovično odprtje veleposlaništva. Proračun zunanjega ministrstva (MZZ) je med manjšimi v državi. »Zunanje ministrstvo je eno najrevnejših v Sloveniji,« opozarja nekdanji diplomat in predsednik društva za mednarodne odnose Bojan Grobovšek. Z zgolj 0,7 odstotka dodeljenih sredstev iz državne malhe ni možno uresničiti vseh želenih ciljev, opozarjajo naši sogovorniki. Kljub temu bi na MZZ v primeru odločitve vlade, da vendarle spet odpre veleposlaništvo v Teheranu, zanj le našli sredstva. A čas teče in ob kolebanju vlade se utegnejo najboljše poslovne priložnosti Sloveniji (znova) izmuzniti. »Še posebej majhna država mora biti izjemno prisotna po svetu. Imeti bi morali več veleposlaništev,« ocenjuje Grobovšek, nerealno pa je seveda pričakovati, da bi imela Slovenija tako razvejano diplomatsko mrežo kot ZDA ali Nemčija.

Slovenija v Evropi premore 27 veleposlaništev, štiri so v Aziji, po dve sta v Severni in Južni Ameriki, z enim veleposlaništvom pa smo zastopani na afriški celini in v Oceaniji. V času gospodarske krize se je odločila za zapiranje veleposlaništev na skandinavski in zahodni periferiji Evrope. Je bila to prava strategija? Grobovšek razmišljanja, da lahko zaradi geografske bližine zapremo veleposlaništva v nekaterih evropskih državah, opisuje kot dvorezen meč. Pred tovrstnimi odločitvami je treba po njegovem mnenju dobro premisliti, v katerih državah imamo že vzpostavljene obsežne gospodarske odnose in trgovanje. Zagovornik zapiranja veleposlaništev po Evropi in preusmeritve tako prihranjenih sredstev v odpiranje predstavništev drugod po svetu je Ante Milevoj, direktor Centra za mednarodno poslovanje pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Ob tem se, podobno kot Grobovšek, sprašuje, kakšno (če sploh kakšno) strategijo ima država pri odpiranju oziroma zapiranju veleposlaništev. In opozarja na nujnost odprtja veleposlaništev vsaj v dveh regijah: »Če nočemo biti na Bližnjem vzhodu obrobna država, bi morali v Zalivu že zdavnaj odpreti veleposlaništvo. Enako velja za podsaharsko Afriko. Če gledamo s stališča podjetij, bodo ta prej potrebovala diplomatsko podporo v Abu Dabiju kot v Evropi.«

Želje se spreminjajo z vedno novimi strategijami

A kaj, ko so se vse od začetka gospodarske krize strategije, ki opredeljujejo trge velikih priložnosti, nenehno spreminjale. Bivši predsednik republike Danilo Türk in nekdanji premier Borut Pahor sta v času svojih mandatov veliko pozornost z obiski gospodarskih delegacij posvečala prav Zalivu in osrednji Aziji. Želje, da bi v teh regijah odprli veleposlaništva, so torej stare vsaj pol desetletja. Vedno znova smo govorili tudi o odprtju veleposlaništva v Južni Afriki, a se, tako kot z odprtjem veleposlaništev v Kazahstanu in eni od zalivskih držav, do danes ni premaknilo nič. Zunanji minister Karl Erjavec se sedaj poleg odprtja veleposlaništva v Iranu spogleduje še z odprtjem predstavništev v Združenih arabskih emiratih in Tanzaniji, a te želje, kot pojasnjujejo na MZZ, še niso v izvedbeni fazi. Slovenija je namreč pred nekaj meseci za nove strateške trge razglasila ZDA, Japonsko in Turčijo, ki se sicer sploh ne uvrščajo med najpomembnejših deset slovenskih gospodarskih partneric. »Strategije se kratkoročno spreminjajo, kar pomeni zgolj to, da strategije ni,« je kritičen Milevoj. Oblast bi morala nujno izdelati srednjeročni pogled, kaj bi se dalo za slovensko gospodarstvo narediti v naslednjih petih letih, je prepričan: »Določiti bi bilo treba pet trgov, pet storitev in pet sektorjev, kjer je lahko slovensko gospodarstvo uspešno.«

Šele iz takšnega dokumenta bi lahko dobili jasnejšo sliko, kje slovensko gospodarstvo in država sploh potrebujeta predstavnike. A tudi to še ne bi bilo dovolj, saj odprtje diplomatskega predstavništva še ne pomeni zagotovila, da bodo posli slovenskega gospodarstva na območju nenadoma vzcveteli. Veleposlaništva je treba tudi primerno ekipirati, opozarjajo sogovorniki. »Na veleposlaništvu v Rusiji ne zadostuje, da tam deluje zgolj en ekonomski svetnik. Če so na veleposlaništvih največ trije diplomati, so ti seveda omejeni, kaj lahko naredijo. Zato je bolje imeti 30 veleposlaništev, na katerih bi bilo po petnajst diplomatov,« poudarja Udovič.