Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Zgodba o spletnih straneh le v slovenskem jeziku se tudi tokrat nadaljuje. Zato bi bilo dobro, da bi bila ena od nujnih nalog – poudarjam nalog in ne projektov – slovenskega turizma povezana s prevodi spletnih strani posameznih krajev in občin. Če bi rekli projekt, potem bi hitro posamezniki zavohali finančne priložnosti, prevodno delo pa ne bi smelo soditi v okvire (državnega) financiranja. Zelo simpatično je bilo pojasnilo lastnika križevskega hostla, da je »turistični urad kar on«. Hvala bogu je bil vsaj »odprt«, kajti v prleškem središču Ljutomeru je bil v nedeljo TIC zaprt, tako kot je še v mnogih slovenskih (turističnih) krajih. Prlekija je vsekakor ena od pomembnejših gastronomskih regij. Izvidnika sta sicer pokusila v križevski gostilni značilno »ploščo«, a pred izvirnostjo in tipičnostjo je prevladalo razmerje med kakovostjo in ceno, piko na i pa je dodala prleška gibanica, ki je zagotovo bolj značilna od prekmurske, če upoštevamo njuni zgodbi oziroma izvor. Okusnost prleške gibanice sta potrdila tudi izvidnika. Kako ne znamo izkoristiti obiska vsakega turista, dokazuje tudi podatek o večerji naših izvidnikov v Ljutomeru, kjer je bilo že vse zaprto in sta si lahko privoščila le kebab, jed s sosednjega Balkana in še dlje. Morda pa se bo kmalu našel kateri od prodajalcev kebaba ali bureka, ki bo ob siceršnji ponudbi ponujal tudi prleško gibanico, kranjsko klobaso, dolenjski potancel, kraško frtaljo in druge lokalne ali regionalne slovenske posebnosti. Obisk italijanskega izvidnika je spet pokazal, koliko različnih radosti in zanimanj nosijo v sebi posamezni turisti. Tako si je na primer ogledal nogometno igrišče v Veržeju (!). Tudi ta primer je lahko dobra šola, kaj vse so lahko vsebine turistične ponudbe. No, zagotovo je škoda, da si izvidnik in njegov prijatelj nista ogledala še rokodelskega Centra DUO v Veržeju, ki je eden iz mreže rokodelskih centrov Slovenije in eden najboljših med njimi. Prav zanimivo bi bilo napovedati, kdaj bodo bolj ali manj bližnji hoteli, hostli in druge turistične dejavnosti začeli reklamirati, torej priporočati tudi obisk tega odlična centra. Vendar to je že druga slovenska zgodba, ki se približuje bolj psihiatriji kot turizmu. Kulinarično tudi drugi dan bivanja izvidnika in njegovega prijatelja ni bil najbolj v skladu s tistim, kar danes v Evropi in svetu uspešno tržijo v turizmu in se imenuje lokalna ter regionalna prehrana. Zagotovo je najboljša gostinska hiša v Prlekiji gostilna Tramšek v Žerovincih, kjer ponujajo sodobno kulinarično ponudbo, temelječo na lokalnih živilih in prleški kulinarični dediščini. A kaj, ko informacije o dobrih hišah ponujajo taki in drugačni »informatorji« predvsem z vidika lastnih občutkov in všečnosti, na pa na osnovi strokovno preverjenih dejstev. Izvidnik in njegov prijatelj sta bila sicer tudi v predlaganem gostinskem lokalu Taverna zadovoljna, a Prlekija lahko ponudi precej več in bolje, kot sta stereotipna prleška pečenka in telečji zrezek z omako, pa naj bo še taka »hišna posebnost«. Ob koncu tega obiska se moramo spet vprašati, ali pravzaprav znamo ponuditi določeno regijo, v tem primeru Prlekijo, turistoma, ki jo spoznavata s kolesom. To vprašanje bi lahko naslovili večini slovenskih regij. Menim, da na eni strani pretiravamo z ne vem kakšnimi posebnostmi in atrakcijami, na drugi pa ne znamo ponuditi vsega tistega vsakdanjega, kar je del naših lokalnih in regionalnih vsakdanjikov in praznikov. Torej v tej naši dragi Sloveniji kompliciramo do onemoglosti, razne take in drugačne agencije tiskajo nemogoče prospekte, načrtujejo obsedene programe, a turizem vsega tega pogosto ne potrebuje. Vsa zgodba je veliko bolj preprosta. Vendar tako je videti, da je vse skupaj povezano z enim samim velikim subjektivizmom, ki določa, da bo tudi turistom najbolj všečno in zanimivo, kar je tudi sicer nam samim. Ta subjektivni selektivni pristop pa je prej grobar kot pospeševalec slovenskega turizma. A, da ne bo spet kakega večjega nerganja v zvezi z mojim tokratnim zapisom, naj opozorim, kaj so iz Prlekiji (tudi Haloz, Slovenskih goric, Bizeljskega in še kakšne manj razvite regije) podobne pokrajine ali regije naredili v avstrijskem Vulkanlandu. Mnoga turistična in druga društva ter posamezniki so si ta veliki uspeh avstrijskega turizma že ogledali. Vprašanje je naslednje: ali so tudi kaj videli, so se kaj naučili?
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Osnovna higiena vsakega turističnega kraja, ki pri nas resno stavi na turizem, je spletna stran v angleškem jeziku. Razumem prleško vezanost na avstrijsko-nemško tržišče, toda angleščina je kljub vsemu pri nas osnovni turistični jezik, ne glede na regijo. Sicer se po nepotrebnem izgublja dragocene goste. Tega pa nočemo.
Nočno življenje slovenskih krajev je šibka točka slovenske turistične ponudbe – tu so izvzeta večja mesta in poletno festivalsko dogajanje. Pogrešam večjo skrb ponudnikov storitev pri animaciji gostov, zato mi je bila všeč poteza oskrbnika Kranjske koče na Ledinah, ki svojim gostom v visokogorju (!) ponuja koncerte klasične glasbe. Ti so vedno dobro obiskani in težko pričakovani. Štejejo malenkosti in samo malo nas je treba presenetiti, pa se prelevimo v zelo hvaležne goste.
Pravijo, da se po jutru dan pozna. Zato se mi zdi hostel, ki ponuja zajtrk samo za večje družbe, slaba ideja. Sploh če sta edina okoliška možnost zajtrka bar in pekarna. Sprejmimo že enkrat dejstvo, da so časi avtobusnega turizma dokončno mimo. Pravila igre narekujejo individualni gostje oziroma majhne skupine. In temu se je treba prilagoditi, če hočemo ostati na tržišču.
Ob vsakem obisku Prlekije mi ostane v spominu predvsem srečanje z Etnološkim kulturnim društvom Künštni Prleki. Sprejem sredi Jeruzalemskih goric, v njihovi Republiki Prlekija, je vedno znova vreden ogleda. Inovativen je njihov pristop, strast do starodobnikov in kostumirani komično-glasbeni nastop. Prav tako je premalo tržno izpostavljeno kolesarjenje s starimi Puchovimi kolesi. Gre za drugačen način spoznavanja bogate dediščine Johana Janeza Pucha kot velikega slovenskega izumitelja in inovatorja. To bi veljalo uvrstiti v redno turistično ponudbo prleških TIC-ev. Pa še to me v Prlekiji vedno znova zabava – podatek, da ima praktično vsaka prleška vas že od njega dni svoj grb. Bi tudi to lahko bila ena izmed mini zgodb tukajšnjega turizma?
In še o hrani – ne samo v Prlekiji, povsod po Sloveniji bi bilo treba reorganizirati ponudbo ulične prehrane. Sita sem že ponudbe dolgočasnih kebabov, pic in hamburgerjev. Nekaj lokalnega, prosim!
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop turistične ponudbe Križevci je doslej eden izmed treh primerov res slabe prakse med kraji, ki smo jih obiskali. Tako da realno o turističnem spletnem nastopu sploh ne moremo govoriti. Občinsko spletno mesto pa kaže na to, da je kraj vsekakor sposoben razviti spodoben spletni nastop s turistično ponudbo. A očitno za zdaj to ni med prioritetami.
Vito Avguštin, Dnevnik
Spletna stran zgolj v slovenskem jeziku? Očitno nas tuji gostje ne zanimajo – drugače si splošne podobe občin, ki prisegajo na turizem, nimajo pa vsaj v angleščini svoje predstavitve in ponudbe, s katero bi turiste prepričali, naj se ustavijo pri njih ali jih obiščejo, ne znam razlagati. Vsaj zato, ker bi se spodobilo, da bi imeli turistični kraji ponudbo v jezikih vsaj bližnjih sosedov: v hrvaščini, madžarščini in nemščini.
Zvečer vse zaprto, le kebab se da dobiti? Očitno je prepričanje, da se pri nas nič ne izplača, dodobra kontaminiralo tudi turizem. Nikomur se ne izplača imeti odprto, le tisti, ki imajo vedno odprto – slaščičarji, tisti, ki ponujajo kebab in še kdo –, ne nergajo. Tisti, ki želijo imeti dopust v poletnih mesecih, tisti, ki ne želijo delati ob koncih tedna in za praznike, pač nimajo kaj iskati v turizmu. In pika. To seveda in še bolj velja tudi za TIC.
»Zdi se mi dobro, da se prilagodiš kraju, kamor potuješ. Saj, kaj pa je turizem drugega, kot da počneš nekaj, česar navadno ne počneš, in se prilagodiš kraju, kjer si?« To je stavek, ki bi ga morali marsikje prebrati večkrat na dan. Recimo tam, kjer se gredo neke parke z junaki, ki niso značilni niti za kraj, v katerem so, niti za alpske dežele in niti za Evropo. Ne na silo kopirati nečesa, kar je nekje drugje uspešno, ponudi to, kar imaš, po čemer se razlikuješ od drugih, zaradi česar si zanimiv.
Je pa treba biti zato seveda toliko bolj ponosen na lastno okolje, lastne znamenitosti, lastne pomembne osebnosti, treba jih je poznati in primerno ponuditi obiskovalcem. Kako je mogoče, da turisti slučajno naletijo na kužno znamenje in nikoli ne izvejo zgodb o črni smrti, kako je mogoče, da je spomenik znane osebnosti tako skrit, da ga komaj najdeš, kako je mogoče, da ne moreš dvema, ki si jima prodal prenočišče, kupiti dveh žemelj, nekaj sira in salame, skuhati čaja ali kave in za vse skupaj porabiti dva evra, obenem pa si prislužiti neprecenljivo prijaznega vtisa gostov? Kako je mogoče, da v kulinarični meki dobiš v soboto zvečer le kebab? Ja, kako je mogoče...
