Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Iskreno priznam, da sem bil ob prebiranju vtisov in ocen tokratnih izvidnic o Vrhniki in Bistri zares dobre volje, saj ocene že dolgo niso bile tako podobne in predvsem pozitivne, razen nekaterih podrobnosti. Obe izvidnici sta pohvalili vsebine spletnih strani, označenost in predvsem profesionalnost zaposlenih na TIC, izjemno vodenje vodnice v Cankarjevi hiši in zanimivost Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. Ruski izvidničarki sta k naštetim pohvalam dodali še prijazno Anjo, ki je bila njuna gostiteljica v pravem pomenu besede v pivovarni Človeška ribica. Opazna je bila tudi siceršnja prijaznost Vrhničanov. Toliko pohval, kot rečeno, že dolgo nismo slišali. Ob tem je treba poudariti pravi vsebinski razcvet Vrhnike, ki ga je doživela zlasti po odhodu jugoslovanske armade iz mesta. Ta je dajala mestu specifičen vojaški pečat, ki je bil seveda pravo nasprotje kakršnega koli turističnega prizadevanja.
Druga turistična prednost Vrhnike je njena bližina z Ljubljano, kjer doživljamo pravo turistično invazijo. Povezanost obeh krajev z reko Ljubljanico omogoča razvoj vrste inovativnih turističnih proizvodov, zlasti z vožnjami po reki. Seveda bo treba za to še kaj narediti in upajmo, da varuhi razdalje med očesi pri ribah ne bodo imeli spet kakšnih večjih pomislekov. Prednost obeh ruskih izvidničark je bila v njunem dobrem poznavanju razmer v Sloveniji, saj prebivata pri nas že dlje časa. Ker se ena od izvidničark ukvarja z organizacijo porok ruskih parov v Sloveniji, so bila njena opažanja hotelskih razmer na Vrhniki toliko zanimivejša. Seveda se z vsemi ugotovitvami glede hotela Mantova ne morem strinjati, saj podobne zadeve doživljamo tudi v tujini. Pred tremi tedni sem se vrnil iz Barcelone, kjer sem prav tako prenočeval v hotelu s tremi zvezdicami, seveda za veliko višjo ceno, a s podobno »obremenjenostjo« zaposlenih v recepciji, ki sem jo srečal tudi ob avtomatu za kuhanje kave, pripravi jutranjega zajtrka, pospravljanju sobe… Vprašanje kakovosti zajtrkov je eno temeljnih vprašanj v slovenskih hotelih in ne le na Vrhniki. To velja za vse, ne glede na število zvezdic. Izjema so le nekateri manjši družinski hoteli, sicer pa je stanje na tem področju v popolnem obratnem sorazmerju z usmeritvami, ki jih podarjamo v razmerju turizem–kulinarika. In če je že govor o kulinariki, naj opozorim, da imajo tudi na Vrhniki že izbrane nosilne ali značilne jedi, za katere pa v vtisih obeh izvidnic ni bilo zaslediti, da bi jih kjer koli ponujali. Ena od teh izbranih jedi so štruklji s suhimi slivami. Izjemno okusna jed. Sicer sta ruski izvidničarki okušali sirove štruklje v gostilni pri Tehniškem muzeju in jih ocenili za odlične, ker niso bili presladki. K tej njuni ugotovitvi velja pripomba, da se k svinjski ribici postreže slane sirove štruklje, sladki pa so lahko sladica ali priloga k sladki jedi. Natakarja v tej gostilni sta označili kot »šolanega«, vendar pa očitno niso v šoli jemali, kakšno naj bo rdeče vino – tudi on je podlegel znameniti slovenski »logiki« (beri: neumnosti), češ, naši gostje imajo radi hladno vino!
V gostilni pri Kranjcu pa sta slovenska izvidnika na vprašanje o štrukljih dobila še znamenitejši odgovor, da jih v poletnem času ne strežejo, ker da je to težka hrana. Ne vem, kdo je bil v tem primeru »težek«, štruklji ali natakar? Tudi dunajski zrezki z ocvrto panado in še kakšno prilogo so težka hrana, a jih na Dunaju in tudi pri nas ponujajo vse leto! Morda pa so v tej gostilni zaposleni jedli preveč štrukljev in je »težka hrana« vplivala na to, da je bil natakar »žalosten«, natakarica »nejevoljna« ob pomivanju kozarcev in da je drugi natakar bliskovito izginil s prizorišča ponudbe! Vendar so to le manjši spodrsljaji, ki jih je mogoče razmeroma hitro odpraviti. Sicer pa sta bili obe izvidnici z obiskom na Vrhniki več kot zadovoljni. In še nekaj: iz zapisa izvemo, da imajo v TIC tudi spominke, in to razdeljene na vrhniške in druge slovenske. Zelo pohvalno!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Vrhnika je nova turistična priložnost na pragu Ljubljane. Ob zadnji študijski turi sem dobila vtis, da se vrhniški zavod za turizem s pomočjo občine zelo trudi, da bi turistični cilj s svojo ponudbo in kulinariko postal (bolj) prepoznaven – do zdaj je bil namreč bolj v senci glavnega mesta. Pohvala za ponudbo lokalnih in ročno izdelanih spominkov, podobno izkušnjo sem namreč dobila samo še v Idriji in Škofji Loki. Pogrešam pa še več ponudbe zgodovinskega turizma, vse od potopljene rimske ladje do Argonavtov pa do skrivnosti, ki jih skriva Ljubljanica. Nihče od izvidničarjev tudi ni poročal, da je bil obveščen o najdbi najstarejšega lesenega kolesa na svetu, ki je bilo najdeno ravno na Vrhniki. Pa to je vendar turistična informacija par excellence! V prihodnje bi kot turistka rada tudi več aktivnosti na reki Ljubljanici, če ne drugega, vsaj ogled struge in okušanje zgodovine z lesenimi drevaki, kot jih imajo na Cerkniškem jezeru.
Hoteli v Sloveniji bi potrebovali posebno kategorijo ocenjevanja, in to po posameznih zvezdicah. Pogosto namreč sorazmerno s številom zvezdic ostanemo podhranjeni v svojih pričakovanjih. Nedopustno je, da v hotelu s tako visoko ceno ni receptorja oziroma osebja, ki bi dalo osnovne (!) informacije o zajtrku in odhodu iz sobe, da o ponudbi okoliških aktivnosti niti ne zgubljam besed. Druga stvar za kritično ocenjevanje pa je ponudba nočnega življenja za turiste v Sloveniji. Ti so namreč na številnih turističnih točkah močno podhranjeni. Živahnost ponudbe pogosto ugasne že po osmi zvečer, turisti pa so prepogosto prepuščeni zgolj barom, ki so odprti do desete oziroma (ne)ponudbi svoje hotelske sobe.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Visit Vrhnika je spletno mesto, na katero so lahko turistični delavci na Vrhniki upravičeno ponosni. Pravi balzam za izvidničarje. Spletno mesto je dokaz, da z nekaj znanja, občutka in pravilno zastavljenih procesov turistični cilj na spletu pridobi odličen konkurenčni položaj in spletno orodje, ki k turizmu prispeva in ne narobe. Upravljalci so skupaj z izvajalcem očitno premislili namen in cilje spletnega nastopa. Z dobro mero poznavanja trendov e-trženja na področju turizma in dobro izvedbeno strategijo je Vrhnika ustvarila sodobno, enostavno, informacijsko logično e-orodje, ki je za slovenske razmere presežek. Rezultat je očiten: pregledna stran, dobra uporabniška izkušnja, na vizualizaciji temelječe pripovedovanje zgodb, smiselna priporočila, ideje za oddih, zanimivosti in tako dalje. Navduši logičen informacijski tok in naracija na spletnem mestu, ki ni le sama sebi namen, temveč resnično komunicira z obiskovalci. Skratka, spletni nastop turista povleče v imaginarni svet možnosti, ki jih ponuja turistični cilj, in to je tisto, kar je naloga destinacijskih spletnih mest v procesu pozicioniranja in trženja turistične ponudbe nekega turističnega cilja. Ker je poletje in je vroče, bi bilo poudarjanje možnih izboljšav, ob tako dobri celoviti izkušnji s spletnim mestom, povsem odveč. Lahko končam samo s spoznanjem, da sem po pregledu številnih nedomišljenih, površnih, premalo sistematično načrtovanih, izvedenih in upravljanih spletnih nastopov spletno mesto Visit Vrhnika doživel kot prijetno presenečenje. Čestitke odgovornim.
Vito Avguštin, Dnevnik
Zopet eden od krajev, ki nas presenečajo, ki so »preblizu, da bi bili zanimivi«, skozi katere se navadno le peljemo. Ko se odpravljamo v tujino, se navadno na obisk pripravimo in si zapomnimo vsako podrobnost tam obiskanih krajev. Smo v zvezi z Vrhniko že pozabili na legendo o Argonavtih, obdobje antike, koliščarje in Tehniški muzej Slovenije?
O hrani je zagotovo več pisal prof. Bogataj, vendar moram vsaj omeniti, da se mi ne zdi noben izgovor dovolj prepričljiv, da ne bi mogel naročiti štrukljev kadar koli in v katerem koli letnem času. Glede zaposlenih v hotelih so izkušnje gostov marsikje v Sloveniji zelo podobne, zato na kratko: ni kriv receptor, če dela kaj narobe, kriv je tisti, ki mu ni povedal, kaj in kako mora delati. Seveda je zagata hujša, če lastnik varčuje tako, da krči število zaposlenih. To pomeni, da »krči« kakovost opravljenega dela, kar pomeni, da je zadovoljstvo gostov vedno manjše, posledica pa je vedno enaka: v tak hotel se gostje pač ne vračajo. In če vemo, da mora hotelir za novega gosta porabiti devetkrat več denarja kot za tistega, ki se zadovoljen vrača, potem je počasi že jasno, kako se bo sklenil krog težav.
