Mediji po svetu zadnje dni veliko pozornosti posvečajo nevarni onesnaženosti ozračja v Tianjinu, kjer je v sredo prišlo do eksplozije in uhajanja strupenih plinov. V resnici je onesnaženost zraka tudi sicer že vrsto let precej škodljiva za zdravje velike večine Kitajcev. Vsako leto namreč zaradi velike vsebnosti delcev, ki so manjši od 2,5 mikrona in lahko prodrejo globoko v organizem, zlasti v pljuča, umre 1,6 milijona Kitajcev, kar je več kot 4000 na dan. Vsaka šesta smrt na Kitajskem je torej posledica onesnaženega zraka.
To razkriva študija dveh profesorjev kalifornijske univerze Berkeley, ki bo kmalu objavljena v ugledni znanstveni reviji PLOS ONE. Že leta 2012 je Lancet, še ena ugledna znanstvena revija, objavil članek, v katerem piše, da je leta 2010 zaradi onesnaženosti zraka prezgodaj umrlo 1,2 milijona Kitajcev.
V zadnji raziskavi sta se znanstvenika Richard Muller in Robert Rohde, oba z univerze Berkeley, oprla na podatke kitajskih oblasti o kakovosti zraka v 1500 različnih krajih Kitajske. Vsebnost omenjenih mikrodelcev, pa tudi žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in ozona, sta analizirala od 5. aprila do 5. avgusta 2014. Nato sta onesnaženost zraka s pomočjo modela Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) izrazila v povečani smrtnosti. Onesnaženi zrak namreč povzroča bolezni, ki imajo lahko smrtni izid: možgansko kap, koronarno bolezen srca, raka pljuč, kronično obstruktivno pljučno bolezen in okužbe notranjih dihalnih poti.
Tudi 30-krat preveč onesnažen zrak
Rezultati njune raziskave kažejo, da je v omenjenih štirih mesecih kar 92 odstotkov Kitajcev vsaj 120 ur vdihavalo močno onesnažen in zdravju škodljiv zrak, 38 odstotkov pa mu jih je bilo izpostavljenih ves čas. Najbolj prizadeti so vzhodni deli države, najmanj pa zahodni, kjer živita manjšini Tibetancev in islamskih Ujgurov.
Povprečno vsak Kitajec vse leto vdihuje zrak, v katerem je na kubični meter 52 mikrogramov zdravju škodljivih delcev, ki so manjši od 2,5 mikrometra. WHO ocenjuje, da je njihova največja dovoljena količina 10 mikrogramov na kubični meter. Na vzhodu Kitajske lahko pozimi ta koncentracija doseže tudi tridesetkrat višjo raven. »Ko sem bil zadnjič v Pekingu, je bila raven onesnaženosti zraka tako visoka, kot če bi človek, ki je lahko tudi otrok, vsako uro pokadil cigareto,« pravi Richard Muller v svojem poročilu.
Glavni vzroki za onesnaženost zraka na Kitajskem so avtomobili, ogrevanje pozimi in industrija, ki v veliki meri uporablja premog. Kar 64 odstotkov energije Kitajska dobi iz premoga, ki je največji povzročitelj emisij toplogrednih plinov. Lani se je sicer prvič zgodilo, da je vladi porabo premoga uspelo zmanjšati. Kitajska pa je že nekaj časa največji onesnaževalec zraka in s tem vse bolj glavni krivec za segrevanje ozračja.
Pritisk domače javnosti
Kitajske oblasti zdaj konstruktivno sodelujejo v pripravah na pariško podnebno konferenco, ki naj bi decembra prinesla zgodovinsko odločitev človeštva o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Na kitajske voditelje pri tem ne vplivajo toliko pritiski iz tujine, ampak predvsem nezadovoljstvo domače javnosti. Kot je mogoče razbrati s spleta in iz spontanih protestov, so Kitajci prepričani, da oblasti niso naredile vsega, kar bi morale, za varovanje njihovega zdravja. Voditelji države pa se zavedajo, da bi bila togost na okoljevarstvenem področju lahko usodna za stabilnost režima. Tako je predsednik Xi Jinping že napovedal vrsto ukrepov proti onesnaženosti zraka, kot sta na primer omejitev vožnje z avtomobili in zaprtje nekaterih tovarn. Vendar kitajske oblasti še vedno ne omogočajo svobode izražanja in transparentnosti glede okoljevarstvenih problemov. Tako so na primer marca s spleta umaknili dokumentarec o smogu v Pekingu, ki je vzbudil zelo veliko pozornosti Kitajcev, tudi zato, ker je pokazal, da si industrija prizadeva problem onesnaženega zraka prikriti. Minister za okolje nato v pogovoru z izbranimi novinarji izjemno aktualnega dokumentarca, ki si ga je v tednih pred tem ogledalo več sto milijonov Kitajcev, ni omenil niti enkrat, obenem pa se je zavzemal za večjo transparentnost in nadaljnje zmanjšanje porabe premoga.
