Toda kitajske oblasti so se odločile, da se bodo v boj s šibko gospodarsko rastjo podale z drugačnim orožjem. Z orožjem, ki bi sprva šokiralo trg, kasneje pa okrepilo veter v jadra kitajskega gospodarstva. Šok je uspel. Najprej so v ponedeljek vrednost juana v primerjavi z dolarjem oslabili za 1,9 odstotka. Kljub zagotovilom, da gre za enkratno potezo, so v torek tečaj valute »prestavili« še za dodatnih 1,6 odstotka nižje. Z ohlapno vezavo juana na dolar je zaradi krepitve ameriškega dolarja tudi juan pridobival proti evru in jenu, kar se je poznalo pri izvozu Kitajske. S to potezo se Kitajska vključuje v valutno vojno, predvsem z Japonsko, Evropo in nekaterimi državami ASEAN, predvsem Indonezijo in Vietnamom. Ali bo devalvacija kasneje predstavljala sredstvo za zagon gospodarstva, je nejasno. V zgodovini smo namreč ob številnih priložnostih lahko videli, da politika »beggar thy neighbor« oziroma politika konkurenčnih razvrednotenj valut dolgoročno ni uspešna.
Če se bo trenutni trend odliva kapitala iz Kitajske nadaljeval, bi morala valuta v prihodnje še dodatno izgubiti vrednost. Zadnje poteze kitajskih oblasti lahko razumemo tudi kot neke vrste odgovor na zelo slabe podatke o zunanji trgovini. Toda šibkejša valuta utegne imeti tudi negativne posledice, saj bo znižala že tako nizko kupno moč prebivalstva. Glede na to, da si Kitajska prizadeva zvišati inflacijo, ima ta ukrep določen smisel. Tveganje za kitajsko gospodarstvo predstavlja pričakovana rast obsega slabih posojil, saj bodo številna podjetja, ki so se v preteklih letih zaradi krepitve juana zadolževala v tuji valuti, imela težave pri plačevanju obresti.
Kaj se lahko iz vpliva nepričakovane kitajske poteze naučimo? Da ne smemo narediti napake in predvidevati, da so fizične stvari, odnosi, valutna razmerja in politični sistemi, ki dalj časa izkazujejo stabilnost, tudi dejansko odporni na spremembe. To vedo planinci, ki plezajo po gorah, to vedo zakonci, ki si morajo za stabilnost zakona prizadevati za permanentne spremembe. Vlagatelji na trgih pa pogosto mislijo, da so rigidne stvari tudi odporne na spremembe makroekonomskih kategorij. Švicarska centralna banka je umaknila zgornjo mejo franka proti evru nekaj dni pred začetkom kvantitativnega lajšanja ECB. Kitajska ljudska banka je v luči pričakovanj tržnih udeležencev (po petkovem poročilu stanja trga delovne sile v ZDA je kar 58 odstotkov tržnih udeležencev začelo verjeti, da bo FED že septembra povišal ključno obrestno mero) devalvirala valuto in presenetila trg. Zdaj bo zanimivo spremljati, kakšen bo odziv guvernerke ameriške centralne banke Janet Yellen, saj je morda ravno poteza kitajske centralne banke tisti dogodek, ki bi lahko služil kot izgovor za ohranjanje rekordno nizkih obrestnih mer.