Vodo dobite čez cesto. V plastenkah jo imam samo za družine. Žal mi je.« Tibor Varga ima z begunci izkušnje. »Vsak dan sem z njimi. Vem, kako ravnati,« pove v popoldanski pripeki, ko skupini Afganistancev z roko nakaže pot do vodovodne pipe, postavljene sto metrov naprej. »Ti so še mladi, zato lahko sami hodijo po vodo. Ampak za družine z otroki imam poln kombi plastenk.« Voda, ki teče iz pipe, je povsem primerna za odrasle. Ampak na otroke je treba paziti. »Med begunci sicer ni veliko bolezni, kar je presenetljivo, glede na to, kako naporno pot imajo za seboj,« ugotavlja Varga. »Ampak otroci zbolijo. Trebuh. Včasih moramo kakšnega odpeljati v bolnišnico. In zgodilo se je že, da sem pregled plačal iz svojega žepa.«
»Srečujem toliko zanimivih ljudi!«
V vojvodinski Subotici, na severu Srbije, je pravoslavni duhovnik madžarskega rodu edina »institucija«, ki redno skrbi za begunce. Oblast – Srbija v tem pogledu res postaja vse bolj evropska – ob najhujši begunski krizi po drugi svetovni vojni gleda stran. Čaka, da bo minilo. Da bodo ljudje, ki zasedajo parke in železniške postaje in ki v dolgih kolonah hodijo ob cestah, čez noč izginili. Kar se potem tudi res zgodi, saj odidejo naprej. V Evropo.
Tibor Varga pa se z njimi ukvarja. Njegova nevladna organizacija se imenuje Vzhodnoevropska misija. Zveni veličastno, a je organizacija – on sam.
K beguncem se vsak dan pripelje s kombijem. Razdeljuje jim vodo, hrano, sadje, kuhana jajca, kruh, pecivo. In deli napotke. »Koliko je od tu do madžarske meje?« ga sprašujejo utrujeni obrazi. »Deset kilometrov,« se nasmehne Varga. »Kdaj greste naprej?« vpraša. »Morda danes zvečer, morda jutri. Potujemo v skupini in se bomo pogovorili,« mu obrazi kažejo na ljudi okrog sebe.
Enaka vprašanja, enaki odgovori. To je Vargov vsakdan. »Srečen sem,« pravi. »Eno je, da jim pomagam. Drugo pa je, da srečujem toliko zanimivih ljudi. Skušam razumeti njihov položaj, spoznavam njihove kulture. Poglejte,« se obrne k sosednjemu drevesu. »Tile so gotovo Jazidi!« Jazidi so malone bajeslovno ljudstvo z Bližnjega vzhoda. Spričo posebnosti svoje vere in kulture so postali ena od tarč ali kolateralnih žrtev konfliktov na Bližnjem vzhodu. Krvniki Islamske države so lani avgusta nad njimi izvedli genocidni pokol. V eni potezi so jih ubili 5000 in jih z domov pregnali 200.000.
Tibor Varga skuša Jazide (deloma) prepoznati po svetlejši polti. Pokaže na moškega, izrazitega blondinca, ki izstopa iz množice temnejših, arabskih in aziatskih obrazov. Izkaže se, da je skupina, ki se je zbrala pod drevesom, res jazidska. Varga jih nagovori v angleščini in poskusi tudi z nekaj besedami v njihovem jeziku. Pri drugih beguncih poskuša z arabščino ali s paštunskim jezikom. Tako se jim približa. »Vsak dan se kaj naučim,« pravi. »Prijatelji me sprašujejo, zakaj to počnem. Ker me veseli. Vprašam jih, kaj pa veseli njih. Sedeti pred televizorjem!?« Varga ve, da ni vsakdo ustvarjen za humanitarno pomoč. A vsakdo lahko v sebi odkrije željo, da bi spoznaval svet.
Rodil se je madžarskim staršem v Vojvodini, a so se kmalu odselili v Južno Ameriko. »Videl sem veliko sveta,« pravi. Šele kot odrasel se je, po razpadu Jugoslavije, vrnil v Subotico.
In zdaj svet prihaja k njemu. Pakistanci, Afganistanci, Iranci, Iračani, Sirci, Palestinci, Kurdi, Jazidi, Somalci, Eritrejci, Sudanci. Prek Turčije, Bolgarije, Makedonije in Srbije se prebijajo proti meji Evropske unije. Ta se razteza med Subotico in madžarskim Szegedom, rahlo pozabljenima mestoma panonske ravnice. Tu se zgodbe in želje na tisoče beguncev, ki prihajajo z različnih koncev sveta, zgostijo v osrednjo točko: kdor bo prestopil schengensko mejo in se prebil na Madžarsko, mu bo odprta pot v ciljne države – Nemčijo, Italijo, Anglijo, Švedsko. Subotica in manjša srbska mesta tik ob meji, Horgoš, Kanjiža, so simbolna zadnja postaja pred »ciljem«.
Tibor Varga pa je postajni načelnik. Postaja, za katero skrbi, je zapuščena tovarna opeke na obrobju Subotice. Območju, poraslem z grmovjem in drevesi, velikem kot Stara Ljubljana, migranti pravijo »jungle«. »Džungla« je eno od zbirališč in izhodišč za pot naprej. Nosi enako ime kot veliko bolj znano begunsko taborišče v Calaisu, od koder begunci prehajajo iz Francije v Anglijo. Prihajajo v nepreglednem številu. »Vsako noč gre čez mejo vsaj tisoč ljudi,« ocenjuje Varga. »Poglejte jih, kakšni reveži so. Pred štirimi leti sem se odločil, da moram nekaj storiti, in odtlej vsak dan hodim sem.«
Dušni pastir, ki je veliko več kot to
Pot beguncev se čez Balkan v Evropo vije že vrsto let. A je bila Evropa dolgo bolj osredotočena na begunsko pot čez Sredozemlje. Tam so se – in se še vedno – potapljajo ladje in čolni. Pot čez Sredozemsko morje je podaljšek poti čez libijsko puščavo in je že sama po sebi nevarnejša. Po padcu Gadafijevega režima so se zaostrile tudi razmere v Libiji – zavladali so kaos, ropanje, posiljevanje, zasužnjevanje. Med begunci so se informacije o tem razširile, zato se jih vse več – četudi prihajajo iz Afrike – usmerja na Balkan. Sredozemska pot je še vedno »prometna«, a se tudi balkanska naglo polni. Za Sirce, denimo, ki so v četrtem letu vojne ena največjih begunskih skupin na svetu – z domov jih je pregnanih okrog devet milijonov, trije milijoni so že pobegnili iz države –, pa je kopenska pot v Evropo prva izbira.
Ljudje, ki jih srečuje Tibor Varga, so videli strašne stvari. Bežijo pred vojnami, nasiljem, ekstremnim pomanjkanjem. Varga je duhovnik, dušni pastir. Pomaga najprej njihovemu telesu, a tudi njihovi duši. Skozi »džunglo« nosi širok nasmešek in pomirjujoče besede. »Govorim z njimi. Morda si bodo pogovor zapomnili in s seboj odnesli lep spomin. To je zame dovolj.«
Srbske oblasti se z begunci, kot rečeno, nočejo preveč ukvarjati. Ko jih legitimira policija, jih sicer veliko prejme začasne papirje. Tipičen dokument, ki nam ga ob obisku »džungle« v Vargovi družbi pokaže eden od iraških beguncev, pravi: »Izrazil je namero, da bo zaprosil za azil.« Mož, ki dokumenta v cirilici seveda ne razume, naj bi se v roku 72 ur zglasil v enem od azilnih domov – konkretno v Banji Koviljači na meji z Bosno in Hercegovino.
Igra z migranti je pri tem jasna: nihče resno ne misli, da bodo ljudje, ki so že nekaj tednov ali mesecev na poti z Bližnjega vzhoda v Nemčijo, po navodilih srbske policije zavili s poti in obtičali v Banji Koviljači. Tam so nekateri prosilci za azil sicer res nastanjeni, a s stališča globalne migrantske situacije so azilni domovi v Srbiji – podobno kot v Sloveniji – zgolj vaja v slogu. Dokumenti so krinka za odpiranje poti naprej.
Uradno migranti v EU ne morejo vstopiti, saj dovoljenj nimajo in jih nimajo kje dobiti. Zato prehajajo mejo zunaj mejnih prehodov, skozi gozdove in čez polja. Srbi pa pri tem večinoma mižijo na obe očesi. Tik pred mejo sicer ujamejo kakšno skupino, vendar le »za vzorec«.
Igra se potem nadaljuje tudi na »evropski« strani meje. Na Madžarskem celotna oblastna struktura desničarskega despota Viktorja Orbana upa, da bodo begunci – letos so jih pri nezakonitem prehodu meje ujeli že osemdeset tisoč – čim prej nadaljevali pot v »pravo« Evropo. To se tudi zgodi. A kljub temu Madžarska od julija na meji s Srbijo gradi 170-kilometrsko ograjo. To je predstava za Orbanove volilce, za katero begunci sploh ne vedo.
Tibor Varga igro, večinoma tragično, ob pravih trenutkih pa tudi veselo, opazuje vsak dan. Ljudje so na poti, mu je jasno. Nič jih ne more ustaviti.
