»Je ni stene, da je ne prebijemo, ga ni soda, da ga ne popijemo,« sta gospoda Minov in Jerana, stara primorska kamnoseka, družno pritegnila nekje proti koncu dokumentarca Kraški kamnolomi, ki ga je pred dvema letoma posnel režiser Matjaž Žbontar.
Film o kamnolomih in kamnosekih. Težaških delavcih, ki so kamenje lomili še s pomočjo raznih vzvodov, lesenih zagozd, tolčenja z macolo po velikem špičastem »majzlju« in s pomočjo vina. Kamnoseki so namreč do leta 1970 uradno lahko pili vino na delovnem mestu. Na Primorskem naj bi bilo skupno več kot 150 tovrstnih kamnolomov, dejavnost pa je svoje čase dajala delo več kot 3500 ljudem. Danes so opusteli, zaraščeni, nedelujoči, nekateri pa še delujejo. Za kamne – eni so bili boljši za notranjo opremo, drugi pa primernejši za zunanjo gradnjo – ponovno raste zanimanje. Primorske skale oziroma apnenčaste plošče so v palačah od Dunaja do Arabije, prišli pa so časi, ko je palače treba obnoviti, kar pa velja narediti z izvornimi materiali.
Na 367 prebivalceven kamnolom
Število vseh kamnolomov v državi je manj dosegljiv in bolj negotov podatek. Samo v občini Škofja Loka naj bi jih bilo 31. V dolini Bele jih ponujajo kot turistično zanimivost. V kamnolomu Repnič na Krasu prirejajo koncerte, med drugim Gučo na Krasu. Po nekaterih podatkih naj bi pri nas en kamnolom prišel celo na 367 prebivalcev. Skratka, polni smo jih. Kamnolomi so enostavno spektakel sami po sebi. »Uau« prizor. V marsikaterem kraju tudi najbolj svetoven pojav. Ogolelo kamenje je pač translokalno. Lahko ga prestaviš kamor koli. Da se v njih krade material, je nekaj primarnega. A kamnolomi so veliko več od tega. Raver si v dobrem kamnolomu predstavlja dober žur, naključno gledajočemu iz avta se lahko ob pogledu na ogolelo skalovje zazdi, da je v Kordiljerah, bolj ofenzivno pragmatični hodijo vanje streljat, spet drugi tešit te in one potrebe, Ema Kugler pa v svojem kamnolomu dela puščavo.
Od Sergia Leoneja do Indiane Jonesa
Prešernova nagrajenka leta 2008 je letos prvič v karieri dobila denar od filmskega sklada. »Šestdeset jurjev. Vprašala sem jih, ali se hecajo. Po treh tednih pogajanj sem zvišala na 110.000, je pa sploh katastrofično, da ima filmski sklad letos samo 2 milijona, delajo pa štiri celovečerce, vključno z mojim. Po evropskih merilih je cena nizkoproračunskega filma 1,260.000 evrov. S takšnim denarjem ne moreš nič. Po kamnolomu smo posuli 98 ton peska,« pove opravljena v svoj klasični blago postapokaliptični kombinezon art kroja, nadgrajen z neprikritimi sledovi let za njim. Ne preseneča. Navdušena nad zadnjim Mad Maxom: »Butasta zgodba, vendar je film produkcijsko noro drzen.«
Mad Max je bil sicer posnet v puščavi Namib, v kateri je bilo že pred tem posnetih kar nekaj filmov, kot tudi dokumentarcev. Pred tem so bile med filmarji priljubljene druge puščave. Dolina smrti (Death Walley, ZDA) je nastopila v približno 150 filmih. Večinoma je šlo za ameriške vesterne, medtem ko je Sergio Leone svoje špageti vesterne snemal v puščavi Tabernas v Španiji, kjer pa so svoje čase prav tako snemali masovno oziroma so si puščavo podajali razni režiserji. Najslavnejši filmi, posneti v tej španski puščavi, so Lawrence Arabski, Kleopatra in Indiana Jones.
Kamnolom v Črnotičah namesto Sahare
Naj predvsem mlajši publiki gospo Kugler predstavim kanček bolj. V Ljubljano je prišla iz Celja študirat ekonomijo, a jo je pot, potem ko je postala špikerka na Radiu Študent, zapeljala v umetnost. V časih, ko je bil ljubljanski alter art osemdesetih na višku, je bila del ženske artistične linije zasedb pod imenom Podjetje za proizvodnjo fikcije. »Jaz sem bila solo,« doda živahno. Tako kot omenjene zasedbe je tudi Kuglerjeva izvajala performanse v živo, nakar jih je začela snemati oziroma na podlagi njih snemati filme. »Snemam art film. Ukvarjam se s filozofskimi temami. V prejšnjem sem se ukvarjala z oblastjo, predzadnji, ki je bil dolg dve uri in sedem minut, pa je obravnaval končnost življenja. Norčevala sem se, da imam med slovenskimi režiserji najdaljšega. V zadnjem filmu obdelujem smiselnost in nesmiselnost človeške reprodukcije.«
Povod za najino srečanje je bila seveda informacija, da je v teh dneh posnela zadnje prizore svojega novega filma. Njegov naslov je Človek s senco, dolg bo celovečerno uro in pol. In snemali so ga v največjem kamnolomu daleč naokoli. V Črnotičah pri Črnem Kalu. To je kamnolom, v katerem Kuglerjeva ne snema prvič. Tudi prejšnje filme je posnela tam. No, ko se je prvič dogovarjala za dovoljenja, se je pogovarjala še s SCT. »Kamnolome potrebujem, ker v postprodukciji iz njih naredim puščavo. Imam tudi nagnjenje do kamna in večina kamnolomov, ta v Črnotičah pa sploh, ima neko posebno energijo. Ko smo snemali tam, so bili vsi paf. Gre sicer za površinski kop. Ves hrib so že odbili in vse je ravnina. Občutek imaš, kot da si v Sahari. Na hribu je monstrum, ki melje pesek in še vedno dela. Ravnina je dolga nekaj sto metrov, potem so pa še klifi. Prvi kamnolom, s katerim sem imela opraviti, je bil pri Grosuplju, vendar je bil premajhen. Poleg Črnotič je lep še Črni Kal, pa Lipica je prav tako prelep kamnolom, kjer režejo marmor. Izjemna jama. Tisto prav tako priporočam za videti. In tam sta Murat in Jose posnela video. Vendar je tisto povsem drug 'štimung',« našteva Kuglerjeva. »Bila sem tudi v velikem kamnolomu na Vrhniki. Takisto fascinanten. Tam sem šla nekaj plezat, pa je kar od nekod eden priletel in se začel dreti. No, itak se ni preveč pametno potikati tam okoli. Robovi so krušljivi. Pa še minirajo,« opozarja režiserka.
Super baba Lydia Lunch
Ema Kugler dela tudi z najpomembnejšimi. V enem od prejšnjih filmov ji je besedilo recitirala Lydia Lunch, gospa iz newyorške alter art elite (Lou Reed, Laurie Anderson, Patti Smith...). Spoznali sta se po koncertu v Ljubljani, nakar ji je Kuglerjeva poslala elektronsko sporočilo in najnovejša kolegica ji je takoj odgovorila, prišla iz ne ravno bližnje Barcelone v Ljubljano, posnela besedilo, ki pa na koncu Kuglerjevi v enem delu niti ni bilo všeč, tako da je gospa Lydia tisti kanček čez čas še ponovila. »Super baba je!« o kolegici jedrnato meni Kuglerjeva, gospa s svojo puščavo.
