Še konec januarja so se besede vodilnega grškega filozofa Kostasa Duzinasa iz pogovora za Dnevnik zdele kot plod evforije ob volilni zmagi Sirize. Sedem mesecev pozneje, ko je trojki Bruselj-Frankfurt-Berlin uspelo zlomiti grško vlado, je jasno, da so bile preroške. Pogoji novega, 86 milijard evrov vrednega paketa, ki je »reševalen« le za lastnike grškega dolga, državo dejansko spreminjajo v protektorat upnikov. Po izgubi četrtine BDP v zadnjih letih letih jo čaka nov krog pekla: najmanj dve leti recesije; odpuščanja, znižanja pokojnin in nove socialne bombe; razprodaja za petdeset milijard evrov premoženja, med drugim tudi daljnovodov; in seveda nov val mešanja političnih kart, ki mu bo zelo verjetno sledil nov vzpon neonacistične Zlate zore. Pri tem je absurdno, da bo grški dolg brez delnega odpisa in reprogramiranja ostal nevzdržen, kar so že pred časom ugotovili tudi v Mednarodnem denarnem skladu (IMF).
Ciprasova »misija nemogoče« v resnici nikoli ni smela uspeti. V partiji pokra, ki jo je že začel s slabimi kartami, je vsakemu manevru sledil še hujši povračilni ukrep. Začelo se je z grožnjo s potopitvijo grških bank z zaustavitvijo likvidnostnih injekcij. Nadaljevalo z napovedanim prenosom sedeža grškega privatizacijskega sklada v Luksemburg. Veliki finale je bil predlog o prisilnem začasnem »grexitu«, domnevni patent Dušana Mramorja, ki se mu Wolfgang Schäuble očitno še vedno ni povsem odpovedal. Vse to je logično, saj v celotni zgodbi nikoli ni šlo (le) za Grčijo. Za nočnimi sejami voditeljev območja evra, ultimati in drugimi rituali iz grške sage se namreč skriva precej več.
Gre za prve nastavke novega evropskega reda. Ta ne temelji več na osi Nemčija-Francija, okrog katere je bila po drugi svetovni vojni zgrajena EU. Območje evra je zdaj tudi uradno teren, na katerem ima prvo in zadnjo besedo Berlin. Francija je s skoraj ničelno gospodarsko rastjo in naraščajočim javnim dolgom odrinjena na rob. Precej bliže kot Nemčiji je skupini »problematičnih« držav evropskega juga. Gre za razmerje moči, ki je že na srednji rok nevzdržno. Ne le z zgodovinskega stališča – v zadnjih 150 letih je porušenje ekonomskega in političnega ravnotežja med Nemčijo in Francijo trikrat privedlo do vojne. Območje evra se je za njegove članice dejansko spremenilo v kletko. Države, ki so se ob prevzemu evra odrekle monetarni suverenosti, zdaj večinoma pod prisilo izgubljajo še fiskalno in celo politično.
To bo imelo dve posledici, ki vodita v zanesljivo smrt evropske ideje, kot smo jo poznali. Prvič, države območja evra postajajo »invalidne« tvorbe, ki bodo ob izbruhih krize vnaprej obsojene na spiralo smrti z istim neuspešnim receptom zdravljenja s puščanjem krvi. To pod vprašaj postavlja smiselnost obstoja skupne evropske valute.
In drugič, v tej kletki je vse manj prostora za demokracijo: za referendume o reševalnih paketih (Grčija) in slabih bankah (Slovenija), za stranke, ki odstopajo od ordoliberalne ekonomske paradigme, za razmišljanja o možnih alternativah, četudi so te pogosto utopične… Teh ne želijo slišati niti politične elite v državah evropskega juga. Jasno, saj bi to v drugačno luč postavilo njihovo brezpogojno sprejemanje vsiljenih ukrepov in jim hkrati močno omajalo možnosti za dobro plačane službe v mednarodnih institucijah. Demokracija, ki se je rodila v Atenah, je očitno tam tudi simbolno umrla. Prazen prostor, ki ostaja za njo, zapolnjuje tehnokratizem, v katerem so se – kot nas je naučila zadnja sanacija bank – izvoljeni predstavniki ljudstva prisiljeni podrejati zahtevam nižjih uradnikov iz Bruslja. Zdi se, da ni več tako daleč dan, ko bodo imeli volilci v EU izbiro le med zmerno in skrajno desnico.
Res je, da novo razmerje sil v Evropi na kratki rok Nemčiji prinaša velike koristi. Beg kapitala v njene obveznice ji znižuje ceno zadolževanja, beg možganov iz držav evropskega juga pa prinaša znanje. Obenem ji nastajajoči bazeni poceni delovne sile v perifernih državah omogočajo zniževanje cene dela doma, zaradi česar je njeno gospodarstvo v globalnem pogledu še konkurenčnejše. Toda gre za igro, ki se ne more iziti. Ob nadaljnjem ohlajanju Kitajske bi se lahko Nemčiji izčrpavanje evropskih izvoznih partneric vrnilo kot bumerang.
Pri tem ne gre prezreti političnega konteksta. Razplet grške zgodbe, kot smo mu zdaj priča, je ravno tisto, kar je EU v tem trenutku najmanj potrebovala. Že pred tem je bila v vakuumu. Njena širitev je zastala, Velika Britanija pa je tako rekoč na izhodnih vratih. EU na svojih južnih mejah dopušča množično umiranje priseljencev, na vzhodu pa so jo ZDA vpletle v hladno vojno z Rusijo. Pri reševanju kriznih žarišč na njenem obrobju (Sirija) je ni. Tudi na idejni ravni je EU izven polja ekonomije »mrtva«. Na razpotju je obstala prav v trenutku, ko jo čakajo največji izzivi: informacijskotehnološka revolucija, ki bo v naslednjih dveh desetletjih pospešeno pometla s »starimi« delovnimi mesti, staranje prebivalstva, okoljske spremembe… V času, ko bi najbolj potrebovala državnike z dobrim poznavanjem zgodovine in vizijo prihodnosti, so jo fiskalni jastrebi vrnili v obdobje Bismarckove »realpolitike« – in ji s tem morda zadali smrtni strel.
»EU ponujamo priložnost za obuditev vrednot svobode, enakosti in solidarnosti. To so temeljna načela EU,« je pred sedmimi meseci v Atenah govoril Kostas Duzinas. Ne bi se mogel bolj motiti.
