Že vsaj dve uri smo v skupini ducata oseb hodili čez polje med Horgošem, vasjo pri vojvodinski Subotici, in madžarsko mejo pri Szegedu. Bilo je okoli pol desetih zvečer, gostil se je mrak. S hrbtov je lil pot.
Skupino sta vodila moška, Sirca, opremljena z velikim telefonom z dodatno baterijo, ki je zmogla dolge ure poganjati program satelitske navigacije. To je bil edini delujoči telefon v skupini. Drugi so morali biti izklopljeni. »Policija.« Moška sta tekala gor in dol po poteh, čez namakalne jarke, v koruzo, iz nje. Vsakič, ko sta se prepričala o pravi smeri, sta pokazala z roko. »Gremo, hitro, sem.«
V skupini so bile poleg moških, med njimi je bil težko sopeči starec iz Palestine, tudi štiri ženske, večinoma mlajše matere ter gospa blizu šestdesetih, ki je imela levo nogo povsem oteklo. Komaj je dohajala oster tempo in njen obraz je bil skremžen od bolečine. Pri premagovanju sta pomagala adrenalin – bolj ko smo se bližali meji, hitreje je šlo – in lekadol, poplaknjen s skopimi požirki vode. Vode je manjkalo, bilo je soparno – julijska vročina ne popusti niti, ko sonce zaide. Nad nami so viseli roji komarjev, tik pred zahodom sonca je bilo nebo črno od mrčesa.
K vragu Nemčija, če je to pot do nje. Mohamed je rekel, da prihaja iz Rake. »Sovražim Rako,« je bil njegov naslednji stavek. »Nikoli več se nočem vrniti tja.« Odkar je njegovo mesto postalo prestolnica Islamske države, je Raka ime pekla na zemlji. Mohamed je v življenju videl hujše stvari od rojev komarjev in luči policijske patrulje na poljski poti, pred katerimi smo po vseh štirih bežali v jarek. Ampak stres se nalaga.
Na prvem delu naše poti so jo še najbolje odnesli otroci. Svetlolasi, temnolasi, stari od tri do deset let, mali begunci z Bližnjega vzhoda. Do Horgoša so imeli za seboj tisti dan že pešačenje v popoldanski pripeki iz smeri Kanjiže. To malo mesto pri Subotici je v minulih tednih postalo zbirališče tisočev beguncev na poti v Evropo. Otroci so pešačili za materami, ki so mimo vozečim avtomobilom kazale, da potrebujejo vodo. Drobni temni deklici, ki sta spremljali najbolj drobno od mater, ovito v črno ruto, sta že na cesti jokali. Najmlajša, triletna, v copatkih in bermudkah, je opletala po bankini. Mati je vlekla obe roko in za hrbtom ogromen črn nahrbtnik. Naprej je šlo z malo vode, škatlo piškotov, s prepričevanjem in z obljubami. Iz avtomobila z nemškimi registrskimi tablicami, ki je ob srečanju z begunci ustavil kar sredi ceste in zaustavil promet, sta skočili ženski in matere lovili z velikima plastenkama švepsa. Hoteli sta pomagati.
Z glavne ceste je kolona zavila desno na poljsko pot. »Kam?« »Na Madžarsko.«
Prvič smo počivali v senci na robu travnika, ki se ga je kmet pripeljal obdelovat z rdečim traktorjem. Otroci so glodali piškote, pili šveps in gledali traktor. Kmet je prikimal v pozdrav. Temni deklici sta se razvedrili in sta skupaj z drugimi malčki postali razposajeni. Vleklo se je za roke, ščipalo v lica, divjalo v krogu. Otroci so se zgrnili okrog risalnega bloka. »Nariši mi Nemčijo!« Treba je bilo risati gore, nad njimi sonce. »Tukaj mora stati hiša!« Sirski begunski otroci prihajajo iz begunskih taborišč v Turčiji. Tam so se naučili osnov angleščine.
»Nariši še bicikel! Bicikel!« je odmevalo iz nasmejanih ust. Begunci na poti v Evropo prečkajo Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo. V Makedoniji se je letos zanje razvil poseben posel – domačini jim na meji po dvesto evrov prodajajo stara kolesa. Bolje je brcati pedale kot obcestno kamenje. To je strašna kolesarska karavana, a bicikel je za otroke vedno fascinantna naprava. Na papirju se je zableščal z lučjo, sedežem in voznikom na njem. Voznik najprej ni imel ušes, kar otrokom ni bilo všeč. Potem je dobil velika ušesa.
Deklica svetle polti in dolgih rjavih las je risbico iztrgala iz notesnika, jo premerila s priprtimi očmi in nanjo narisala kljukico. Dobro opravljeno.
Deklici je bilo ime Lana. Tudi ona je pripešačila iz Sirije. Mohamed je bil njen stric, Budur, mlado dekle s čudovitim obrazom, njena mati. Dvojčka, ki sta brez žoge igrala nogomet, sta bila njena bratca. Gospa z oteklo nogo je bila njuna babica.
Ko je pot napredovala, pa so otročiči postajali revčki. Vnovič smo se skrivali pred policijskimi lučmi, tokrat v koruzi ob mrtvem rokavu reke Tise. Bila je že noč in v mirni gladini so se ogledovale zvezde. Otroške oči so začele ugašati. Malčke, ki so bili zdaj na poti že vsaj štiri ure, na begu pa že več mesecev, je po kolovozih zanašalo od utrujenosti. Treba jih je bilo nositi.
Mohameda je v tistem zvilo. Vrag je prišel za njim – sledil mu je iz Rake – in ga zagrabil za pleča in trebuh. Hiperventilacija, krči v stegenskih mišicah, v trebuhu. Glavo je najprej zakopal v zemljo, potem je šepal zvit v dve gubi. Eden od dvojčkov je nastavil drobna pleča pod Mohamedovo levo pazduho. Fantič si je naložil težo gorečega Bližnjega vzhoda, ki iz sebe bruha milijone beguncev. S stricem sta počasi lezla naprej, proti Nemčiji, Evropi. Za naslednjim nasipom je bila Madžarska, članica Evropske unije in slavnega schengenskega prostora. »Jebi se, Nemčija,« je vpilo iz Mohameda. Priporočal se je Alahu. Lanin športni copat z rdečimi lučkami v petah, ki so že zdavnaj nehale utripati, ker so pošle baterije, se je nenadoma zbudil in rdeče zažarel v temi. Ura je bila pol enih ponoči, ko smo po nasipu navzdol zgrmeli pred mejno črto.
»Otroci so bili bosi«
Če prihajate iz zahodnega sveta, vas pot v Evropsko unijo vodi čez urejene mejne prehode. Za begunce urejenih poti v Evropo ni. Do meja EU uradno težko pridejo, ker nimajo »pravih« papirjev. Na begunske kvote, o katerih so se članice končno dogovorile z Brusljem, ne kaže računati. Prej bi zadeli milijon na lotu. Pot v Evropo zato vodi skozi grmovje.
Na obrobju Evropske unije se odvija najhujša begunska kriza po drugi svetovni vojni. Z domov – od Pakistana prek Bližnjega vzhoda do podsaharske Afrike – je pregnanih milijone ljudi. Narodi se selijo. Ko so biblijski očetje pisali zgodbe o eksodusu, je bil svet najbrž videti takšen.
»Ko zapuščaš Pakistan, moraš prečkati Afganistan in iranske gore,« je v Subotici rekel mladi Pakistanec Noman. Sedemindvajsetletnik je v zapuščeni tovarni opek na robu mesta počival pred vstopom v EU. Z njim so bili trije prijatelji. Iz Pakistana, pravi Noman, so odšli, ker v državi zanje ni prihodnosti. »Dvakrat sem videl, kako je na ulici razneslo ljudi. Talibani,« je rekel.
Talibani so pogost razlog za beg ljudi, ki jih je mogoče srečati med Subotico in Kanjižo. Begunci pripovedujejo o grožnjah talibanov s smrtjo, zlasti tistim, ki so delali za vlado, ki je povezana z Američani. Eden takih je bil postavni Ali v uglajeni moški obleki, z urejeno pričesko in veliko zapestno uro. V pogovor se je zapletel z Iračanom Mohamedom iz Sulejmanije. »Če talibani ujamejo koga, ki dela za vlado ali Američane, mu prerežejo vrat,« je Mohamedu razložil Ali in s prstom pomenljivo potegnil čez grlo. Sogovornika sta poznavalsko prikimala.
»Ko smo šli v Iran, so nas tihotapci naložili v avto,« je nadaljeval Noman. »Koliko ljudi, misliš, gre v en avto?«
»Deset?«
»Sedemnajst. Vozili smo se šest ur.«
Noman in prijatelji za pot plačujejo sproti. »Petsto do osemsto evrov za prehod posamezne meje.« Pod sosednjim drevesom sta sedela fanta iz Iraka, ki nista vedela, koliko stane posamezna meja. »Celotno pot sem plačal že doma, v Sulejmaniji,« je rekel bolj zgovorni Mohamed. »Stane naju okoli osem tisoč evrov.«
Če je pot v Evropo organizirana, se cene štejejo v tisočih evrov. Privoščijo si jo lahko premožnejši ali tisti, ki se globoko zadolžijo. Skupina sirskih beguncev z začetka zgodbe pa ni sodila mednje. Potovali so v lastni režiji, s pomočjo satelitske navigacije. Takšnih migrantov je veliko. Različne skupine nenehno sprašujejo, v kateri smeri je meja in kakšna je situacija s policijo. Ali ujete migrante vračajo v Srbijo? Ali tudi Madžari vzamejo prstne odtise?
Če ti vzamejo prstne odtise, si po evropskem pravu obsojen na bivanje na Madžarskem do zaključka vseh azilnih postopkov. Na Madžarskem pa noče ostati nihče.
Situacija na srbsko-madžarski meji je cinična. Vlada madžarskega premierja Viktorja Orbana govori o ilegalnih migracijah in mednarodnem kriminalu, pa tudi o tem, da migranti jemljejo prostor in delo domačinom. V resnici so redki, ki bi na Madžarskem hoteli ostati. Tudi iz azilnih domov vsak večer odhajajo naprej v Evropo – v Nemčijo, Anglijo, v Španijo in na Švedsko.
Situacija je cinična tudi zato, ker ljudje na begu nimajo legalne možnosti zaprositi za azil v članici Evropske unije. V Srbiji lahko sicer dobijo dovoljenja, ki jim omogočajo gibanje po državi, a prek uradnih mejnih prehodov do madžarske obmejne policije ne morejo priti. Srbske oblasti se za migrante ne zmenijo dosti in jim večinoma pustijo prosto pot – vendar ponoči in skozi grmovje. Le občasno kakšno skupino beguncev srbska policija »ujame«, za vzorec, in jih vrne v notranjost države. Če jim za poskus nelegalnega prečkanja meje izrečejo kazen in nimajo denarja za plačilo prekrška, se za tri dni znajdejo v zaporu. Potem se igra nadaljuje.
Skupin, družin in posameznikov, ki hodijo po obmejnih cestah, celo ob avtocesti, in ki spijo po mestnih parkih, ne vprašajo pogosto, kdo so in kam gredo. Situacija je jasna.
»Po Iranu sledi Turčija in nato Grčija,« je Noman nadaljeval z opisom običajne begunske poti. »Za pot na grške otoke smo s prijatelji kupili čoln.« Nekateri grški otoki so od turške obale oddaljeni zgolj nekaj milj. »Tik pred obalo smo ugasnili motor in čoln preluknjali,« se je nasmejal Noman. »Poklicali smo reševalce. Ženska, ki je dvignila telefon, me je vprašala, ali smo v redu. Smo, sem ji odgovoril. Potem mi je dala navodila za pot do sprejemnega centra za migrante.«
Naprej pot vodi čez Atene proti meji z Makedonijo. Tam se začne novo izkoriščanje. Nekatere skupine migrantov premamijo tihotapci. Ko jih osamijo, jih zaprejo, izsiljujejo, oropajo. Včasih koga na kakšni meji oropa tudi policija. Gospoda Abdurahmana iz sirskega Homsa so denimo oropali policisti v Bolgariji. »Vzeli so mi telefon in denar in me vrnili nazaj v Turčijo,« je opisal svoj prvi poskus. Potem je šel raje čez Makedonijo.
Urejen gospod z očali, po poklicu učitelj športne vzgoje, je bil na poti z najstarejšim sinom. V Turčiji je pustil ženo in štiri mladoletne otroke. »Osman je star dve leti, Said devet, Rania štirinajst, Omar sedemnajst,« je našteval. »Kličejo me po telefonu in me sprašujejo, kje sem.« Ko bosta s sinom v Nemčiji, bosta poklicala družino in našla način, kako jih pripeljati za seboj.
Čez države migrantom velikokrat uspe ujeti javni prevoz. Čez meje pa pešačijo. To so dolgi nočni marši, ki so najtežji, ko so zraven otroci. »S prijatelji smo v Makedoniji nosili otroke sirskih družin,« je pripovedoval Noman. »Vsak je vzel na hrbet po enega. Stari so bili tri do šest let. Bili so bosi. Kakšen otrok je imel obut en čevelj, drugi nobenega.«
Noman se je tisto popoldne v stari opekarni v Subotici pripravljal na nadaljevanje poti. S prijatelji so si v plastenke natočili vodo iz vodovoda, ki so ga dobri ljudje napeljali do vhoda v tovarniški kompleks. Ko so šli po vodo, so stopili čez zmečkan rdeč otroški čeveljček, ki je dvajset metrov za zapornico obležal v prahu. »Kakšen otrok je imel obut en čevelj, drugi nobenega.«
Val beguncev čez Srbijo traja že več mesecev. Politika se zanje ne zmeni, res pa je, da jim prehoda bistveno ne otežuje, priznava pravnica Miroslava Jelačić iz nevladne organizacije za pomoč migrantom Grupa 484. »Dejstvo je, da v zadnjem času, odkar je priliv migrantov zares velik, nismo zabeležili odkritega odpora proti njim,« je v elektronskem pismu iz Beograda zapisala Jelačićeva. »Vsekakor pa je treba srbsko prebivalstvo za ta vprašanja bolj senzibilizirati. Na srečo so politične elite v Srbiji pokazale zavidljivo stopnjo odgovornosti in so v izjavah situacijo skušali umiriti in ne napihovati.«
Zmeda z mafijo
Begunci prihajajo zjutraj, zvečer odhajajo v temo. Za njimi ostajajo predmeti, ki pričajo o njihovem obstoju. V četrtek prejšnji teden jih je Tibor Varga, pravoslavni duhovnik madžarskih korenin, zbiral v plastično vrečo za smeti.
»Malo reda je treba narediti, preden se pogrne miza,« je rekel. Tibor Varga vodi nevladno organizacijo Istočno-evropska misija, ki migrantom v stari opekarni razdeljuje hrano in jim nudi oporo. V praksi je humanitarna operacija videti tako, da gospod Varga vse dopoldne kuha jajca, ki jih je nekdo doniral, zbira breskve, nektarine in plastenke vode. Od lokalnih pekarn za drobiž odkupuje neprodan kruh in pecivo. Zbrane zaloge potem s kombijem dostavi do vhoda v tovarniški kompleks in skupine z obhodom po grmovju obvesti, da je hrana nared. Izpod lope potegne dve zaprašeni mizi ter nanju zloži, kar je pripeljal.
Šele ko se pred mizami naredi vrsta, je mogoče dobiti občutek, koliko ljudi je v resnici tam, v grmovju, na območju, velikem kot Stara Ljubljana.
»Vsako noč gre čez mejo vsaj tisoč ljudi,« je ocenil Varga. »Poglejte jih, kakšni reveži so. Pred štirimi leti sem se odločil, da moram nekaj storiti, in odtlej vsak dan hodim sem.« Tibor Varga je prepričan, da migracij, s katerimi se sooča Srbija, ne smemo uvrščati v tihotapski posel. »Če bi bilo to vse tako organizirano, kot nas poskuša prepričati policija, ti ljudje ne bi toliko begali in toliko spraševali.«
Res je, da na meji vlada kaos. Nekatere migrante sicer proti meji odvažajo lokalni »prevozniki«, ki jih dostavijo na avtocestni odsek pri mejnem prehodu Bački vinogradi, kjer se začnejo pešpoti čez polja. A vse skupaj je v živo videti precej amatersko. Begunci v temi begajo sem in tja ob avtocesti in sprašujejo za pot. »Kje je Madžarska?« Potem jih nekdo pokliče iz grmovja in izginejo proti bližnjemu gozdu, kjer stoji osamljena hiša. Moški, ki si je poškodoval nogo, ob podpori palice počasi leze za njimi. Če bi šlo res za visoko organizirano mafijsko mrežo, bi imela policija – če bi resno mislila s preprečevanjem tihotapljenja ljudi – z »mafijci« na tistem mestu kakšnih pet minut dela.
Namesto tega je Madžarska tam postavila ograjo in bodečo žico. Z madžarske strani meje je premier Orban organiziral vojaške buldožerje in v proračunu odškrnil dvajset milijonov evrov. S štiri metre visoko ograjo, ki jo dopolnjuje dva metra visok in dva metra širok preplet bodeče žice, namerava Orban zapreti sto petinsedemdeset kilometrov meje s Srbijo. Minuli teden so v grmovju pri obmejnem kraju Morahalom postavili prvih trideset metrov. Bizarno inscenacijo, v katero je bila poleg bagra, ki se je vozil gor in dol, za televizijske kamere vključena tudi koreografija mišičastih vojakov, ki zabijajo žeblje, je z visokimi gumijastimi škornji zaokrožil madžarski notranji minister Sandor Pinter. Ograjo je blagoslovil, novinarjem pa razdelil liste z grafično prikazano statistiko kriminalnih dejanj na meji. Katastrofa, res.
»Za takšno sovražno politiko Madžarske do migrantov obstajata po našem mnenju dva motiva,« pravi Gruša Matevžič, slovenska pravnica, ki deluje v Madžarskem helsinškem komiteju, edini organizaciji, ki prosilcem za azil na Madžarskem nudi pravno pomoč. »Prvotni namen politike je odvračanje pozornosti javnosti od dejanskih problemov, kot sta korupcija in brezposelnost. Ti problemi so veliko bolj pereči kot pa množice migrantov,« pravi Matevžičeva. »Drugi razlog pa je pridobivanje glasov za Orbanovo stranko Fidesz, saj je v zadnjem času na račun skrajne desničarske stranke Jobbik izgubila kar nekaj podpornikov. Že samo dejstvo, da ksenofobna kampanja z velikimi plakati, ki sporočajo, da morajo priseljenci spoštovati madžarsko kulturo in pravila in da naj ne jemljejo služb Madžarom, poteka izključno v madžarščini, kaže, komu je kampanja namenjena. Dejansko ti plakati podžigajo ksenofobijo med ljudmi in vzbujajo občutek, kot da vlada počne nekaj za svoje ljudstvo.«
Gradnja ograje na meji s Srbijo je sramota, nadaljuje naša sogovornica. »Petindvajset let po padcu železne zavese Madžarska gradi novo pod pretvezo, da bo tako ustavila ekonomske migrante. Toda dejstvo je, da 75 odstotkov prosilcev za azil prihaja iz Sirije, Afganistana, Iraka, torej z območij vojn in konfliktov. Ti prosilci so upravičeni do ene izmed oblik mednarodne zaščite. Onemogočati beguncem dostop do zaščite je sramotno. Madžarska želi zgolj preusmeriti tok migracij. Ljudje bodo še naprej bežali z vojnih območij, le da bodo poskušali priti v Evropo po drugi poti.« V Sloveniji strokovnjaki ocenjujejo, da bi se begunci lahko usmerili tudi k nam. Premier Miro Cerar je že govoril o varnostnih tveganjih. Retorika je tipična.
Po mnenju Matevžičeve bi bilo denar, ki se porablja za »varnostne ukrepe«, bolje nameniti za izboljšanje azilnega sistema. »Razmere v begunskih taborih na Madžarskem so katastrofalne,« opozarja.
Aprila letos je Orbanova vlada poslala vprašalnik osmim milijonom državljanov in jih spraševala, ali menijo, da priseljenci ogrožajo njihovo preživetje in širijo terorizem. »Vlada trdi, da nima sredstev za tolikšno število migrantov, hkrati pa zapravlja milijone za sovražne kampanje. Res je, da se je število prosilcev za azil na Madžarskem ekstremno povečalo, lani jih je prišlo okoli 43.000, letos pa že 81.000,« priznava Matevžičeva. »Vendar je bilo to pričakovati in vlada bi lahko kaj naredila za povečanje zmogljivosti sprejemnih centrov.«
Enako pravi Balazs Szalai iz organizacije Migszol v Segedu, ki je na tamkajšnji železniški postaji organiziral prostovoljsko 24-urno pomoč beguncem. »Naša vlada ima vse podatke, povezana je z obveščevalci v Turčiji in Grčiji in točno ve, kaj prihaja. Lahko bi se bolje pripravili,« je dejal sloneč v senci postajnega poslopja. Okrog nas je sedela gruča prosilcev za azil iz Irana, ki sta jim Szalaievi kolegici razdeljevali sadje in vodo. Čakali so na odhod vlaka proti Bicskeju pri Budimpešti, kjer deluje eden od centrov za azilante. »Res je, da se na notranjem ministrstvu soočajo z izredno situacijo,« priznava Szalai. »Prijatelji, ki delujejo v azilnih centrih, pravijo, da so vsi dvakratno preobremenjeni. Madžarska za migracijske ukrepe namenja veliko denarja. Če bi ga pravilno razporedili, bi lahko oskrbeli vse, ki pridejo.« Szalaiu se zdi, da denar nenadzorovano izginja. Korupcija.
Dvesto kilometrov severneje, v Bicskeju, zaspanem mestecu nad Blatnim jezerom, je mladi Iračan K., ki ni želel javne objave svojega imena, rekel, da je tamkajšnji azilni center obupen. Izza ograje, za katero prehod novinarjem ni dovoljen, je K. prinesel posnetke dvoran in šotorov, v katerih so migranti nastanjeni. »En obrok dobimo zjutraj in enega opoldan,« je dejal. »Potem nič več do naslednjega jutra.« Teh trditev ni bilo mogoče preveriti, saj Madžari azilne centre zapirajo pred novinarji. »Dostop ni dovoljen v dobro migrantov,« se je glasila hladna obrazložitev, ki jo je Dnevniku poslala predstavnica za tisk Helga Zaborszki. V Orbanovem režimu vladata red in disciplina.
Varnostnik na vratih azilnega doma, ki je govoril srbsko, pa nam je potrdil, da vsako noč iz centra – ki je za prosilce odprt – odhajajo velike skupine ljudi. »Naprej v Avstrijo in Nemčijo,« je dejal vratar. »Ne smemo jih ustaviti.« Prosilci za azil bi sicer morali ostati na Madžarskem, a omejitve gibanja jim Madžari ne smejo predpisati. V resnici Madžarski to tudi ustreza. »Lani je bilo v Nemčiji ujetih dva tisoč prosilcev za azil, ki so tja prispeli iz Madžarske,« se je nasmehnil Balazs Szalai. »Načeloma bi se vsi morali vrniti sem. A prišlo jih je le dvainštirideset.« Kdo bi hotel živeti na Madžarskem?
»Kar se EU tiče, Madžarska dobiva zelo dvoumna sporočila iz Bruslja,« pravi Gruša Matevžič. »Na eni strani je vlada pod pritiskom, da mora okrepiti nadzor meja in v EU spustiti čim manj ljudi. Po drugi strani pa je na udaru kritik, da se človekove pravice beguncev ne spoštujejo. Problem je seveda večji kot le Madžarska. Zajema celoten azilni sistem v EU.« Na srbsko-madžarski meji je jasno, da EU umazani posel prepušča svojemu obrobju.
V snop svetlobe
Izpod nasipa ob Tisi je bila EU strnjena v lučko, ki je svetila sto metrov naprej. »Tam gori je madžarska policija,« mi je v temo šepnil Sirec z GPS-napravo. »Ob treh bo menjava patrulje, takrat se dvignemo.« Okrog nas je bilo pritajeno živahno. Prispelo je še več drugih skupin, ki so na isto mesto pripešačile po drugih poteh.
Odrasli so po tleh razgrnili obleke, da so otroci lahko polegli. Mednje so legli tudi sami. Nekdo je zasmrčal. Ženska je govorila v spanju.
Čez kakšno uro, malo pred drugo ponoči, se je začelo gibanje. Fantje, vsaj dvajset v koloni, so naglo tekli mimo. Potem je bil spet mir. Na nebu, daleč od mest, je žarelo milijon zvezd. V gozdu ob nasipu je skupinica beguncev buljila v mobitele. Facebook profili so pomodrili obraze. Globlje v gozdu je bilo slišati lomastenje.
Nenadoma se je izkazalo, da moški odhajajo v gozd. Ostali so ženske in otroci.
Vstali smo in dvignili so se tudi otroci. Slišati je bilo stokanje in pritajen jok.
»Zdaj se bomo predali policiji,« je rekla prijetna ženska z ruto, ki je vso noč delovala kot »mati« skupine. Skrbela je za drugi dve materi, otroke in oba starca.
Deklica Lana je priblodila iz teme in omotična od spanca kašljala v travo. Ženska jo je objela čez rame. Mlada mati Budur je pred seboj gnala dvojčka in za seboj vlekla Lanin mali rumeni kovček s kolesci, ki je ves čas potoval z nami. Na njem je bilo zapisano dekličino ime in spodaj dolga telefonska številka. Nanj je bila obešena rumena kapa z napisom »I believe in angels.«
Kolona mater, otrok in obeh starcev se je počasi, kot v transu, iz teme pomikala v snop zaslepljujoče svetlobe. Madžarska policija jih je pričakala s kratkim utripom modrih luči, piskom sirene in pozivom po zvočniku. »This is police.« Velike in male silhuete so z roko v roki stopile naravnost v luč. Končno na cilju. K vragu Evropa, če je to pot do nje.
