Zunanjepolitična strategija RS, avgust 2015
Sedanji slovensko-hrvaški spor predstavlja trenutek resnice za slovensko zunanjo politiko, da se zave, da se je svet spremenil, da ne živimo več v posthladnovojni svobodni, demokratični in miroljubni Evropi, v kateri bodo države namesto svojim egoističnim nacionalnim interesom dale prednost sodelovanju in mednarodni solidarnosti. Zunanjepolitična strategija, ki jo je v začetku meseca potrdila vlada, kljub poskusom drugačnega pristopa do sodobnega mednarodnega okolja še vedno boleha od te idealistične podobe sveta in slovenskega mesta v njem. Približno v istem času, ko je Hrvaška na podlagi prisluhov (in morda s tujo pomočjo) načrtovala, kako zrušiti arbitražni postopek z diskreditacijo Slovenije (ki ji je pri tem z lastno neumnostjo izdatno pomagala), je slovensko zunanje ministrstvo finaliziralo svojo zunanjepolitično strategijo, v kateri je, med drugim, dokaj natančno opredelilo, kako vidi prihodnost slovensko-hrvaških odnosov, še zlasti dolgoročno identifikacijo strateških skupnih interesov. Dogajanje zadnjega meseca kaže, da Hrvaška ne vidi nobenih skupnih strateških interesov s Slovenijo, nasprotno, njen edini strateški interes do Slovenije je, da ji prepreči svobodni dostop do morja in ji s tem odvzame pomembno geostrateško dimenzijo. Morda si zgolj domišljamo, da bo slovensko-hrvaški spor odzvanjal širše in da bo imel ta marginalni bilateralni spor med dvema, v globalnem merilu obskurnima, celo v evropskem kontekstu ne posebno pomembnima in odločujočima državama neke širše in globlje posledice ne samo za obe neposredno vpleteni državi, temveč tudi za njune sosede, regijo, evroatlantski prostor ter globalne odnose. Enako, kot smo mi prepričani v to, nas Hrvatje navzven prepričujejo v nasprotno, češ da spor ne bo imel nobenih omembe vrednih mednarodnih posledic ne zanje ne za širše mednarodne odnose, razen za Slovence, ki ne bodo dobili »hrvaškega morja«.
Po skoraj mesecu dni od objave prisluhov je v javnosti videti, kot da vlada (še) ne ve, kaj vse sta se Sekolec in Drenikova zares pogovarjala in počela in kdo je bil dejanski izvajalec prisluhov. Od odgovorov na prvo vprašanje bodo odvisni predvsem bilateralni odnosi, od odgovorov na drugo pa je odvisna opredelitev mednarodnega konteksta, v katerem se spor odvija. Brez teh odgovorov ali vsaj neke kolikor toliko realne ocene vlada tava v temi. Vlada prav tako ne ve, zakaj je odstopil »naš« arbiter Abraham. Ali je res tako neodgovoren osebek, ki bi zaradi nekih nerazumljivih sebičnih razlogov kar tako odstopil in s tem državo, ki mu je zaupala, »namočil« pred njeno sosedo Hrvaško ter širšo mednarodno skupnostjo in s tem posredno pomagal potopiti še arbitražno sodišče? Je morda po prvi preučitvi primera odkril več »kontaminacije«, kot smo je pripravljeni priznati, ali pa mu je pri odločitvi »pomagal« nekdo s strani? Če vlada teh odgovorov nima, potem se spet odloča na slepo.
Že videno
Za pravilno umestitev slovensko-hrvaškega spora v mednarodni kontekst moramo najprej razčistiti, ali gre za izključno bilateralni problem, ki se dotika samo Slovenije in Hrvaške, ali pa za neki drug mednarodni politično-varnostni problem, v katerem sta Slovenija in Hrvaška zgolj orodje nekoga tretjega. Odgovor na to vprašanje bomo dobili šele, ko bodo slovenske obveščevalno-varnostne službe samostojno ali ob pomoči sorodnih prijateljskih služb odkrile, kdo je bil dejanski izvršitelj prisluhov. Na hrvaški strani smo zadnje dni vse pogosteje priče ocenam, da je Hrvaški prisluhe priskrbela CIA zaradi ameriške namere »disciplinirati« preveč prorusko nastrojeno slovensko zaveznico. Na prvi pogled je to videti kot deja vu – že videno, samo da je namesto »Danke, Deutschland« tokrat »Thank You, USA«. Hrvaška zaradi svoje notranje nesigurnosti za svoje početje nujno potrebuje (vsaj navidezno) močnejšo mednarodno zaslombo, ki naj bi jo tokrat zagotavljale Združene države. Vlada mora torej oceniti, ali gre primarno za bilateralni spor ali pa za del širšega regionalnega prerazporejanja moči. Če gre za slednje, potem mora realno oceniti, kdo so igralci na eni in kdo na drugi strani.
Očitno je Hrvaški v interesu, da spor zadrži maksimalno v bilateralnih okvirih, ga usmeri zgolj na slovensko kontaminacijo arbitraže in ne na špijonažo, izven regionalnega (zahodni Balkan, srednja Evropa), multilateralnega (EU, NATO) in globalnega (UN, arbitraža) konteksta. Zato se je premier Milanović pripravljen »žrtvovati«, da pride v Slovenijo, da od našega premiera čim prej dobi privolitev za odhod na mednarodno sodišče v Haag (kjer ju bo čakal Abraham?) in s tem vso zadevo umakne izpred oči mednarodne javnosti.
Vrnitev nove hladne vojne ni mogla Evropi in Balkanu prinesti nič dobrega. Tekmovanje velikih sil za zadrževanje starih in pridobivanje novih pozicij se na spremenjenem političnem zemljevidu kontinenta in regije odvija z vso močjo. Tekmovanje za pridobivanje novih pozicij se dogaja tudi znotraj same regije. Prav tu se izraziteje profilira Hrvaška, ki si kot članica EU in Nata ter ob svoji geostrateški poziciji poskuša zagotoviti vodilni položaj v regiji, še preden v EU in Nato vstopijo preostale države, še zlasti Srbija.
Ko je generalni sekretar Nata Stoltenberg julija obiskal Slovenijo, da jo spomni na njeno zavezo z zadnjega Natovega vrha v Walesu o postopnem povečevanju proračuna za obrambo, je dobil od dr. Cerarja »obljubo«, da se bo poračun začel povečevati za 0,04 odstotka BDP z letom 2017, torej v zadnjem proračunskem letu, če bo ta vlada vzdržala do konca mandata. To bo približno zadostovalo za nove nogavice in kakšne rezervne hlače, da ne bodo vojaki po svetu hodili ravno razcapani in poflikani. S strani je to videti, kot da smo mu povedali v obraz, da Slovenija tega ne bo storila. Na evropskem svetu so se predsedniki držav ali vlad dogovorili, da v sklopu skupne zunanje in varnostne politike do Ruske federacije v času izvajanja sankcij ne bodo sprejemali obiskov visokih/najvišjih ruskih voditeljev. Obisk Medvedjeva v Sloveniji in njegovi pogovori s političnim vrhom niso prepričali evropskih voditeljev, da gre zgolj za pietetni dogodek ob Ruski kapelici. Če želi Slovenija pristati in ostati v »jedru razvite, poglobljene in razširjene Evropske unije«, tak vladni prispevek k »zagotavljanju močnejše, učinkovitejše in pregledne Evropske unije« pri članicah ni naletel na razumevanje in pozitiven sprejem. Oba primera navajamo kot ilustracijo, da multilateralni okvir, ki določa slovensko zunanjo in varnostno politiko zadnje desetletje, dejansko pomembno, če ne celo odločilno določa slovensko mesto v mednarodni skupnosti.
Blokada, prepovedana beseda
Svet nima na voljo neomejenega števila mehanizmov za mirno reševanje mednarodnih sporov, še zlasti ne tako kompleksnih, kot so odprta ozemeljska/mejna vprašanja. Zato takšen »blitzkrieg«, kot ga je izvedla Hrvaška, v svetovni javnosti in stroki ne more ostati neopažen in brez negativnih posledic. Odgovorne vlade takšne odločitve preprosto ne morejo sprejeti v tednu dni. Mednarodni arbitražni postopki so lahko zelo dolgotrajni (Indija in Bangladeš sta prav te dni končno uredila mejo po sedemdesetih letih). Slovenija in Hrvaška se sedaj uvrščata na seznam kar nekaj podobnih arbitražnih primerov, kjer ena stran sploh ne sprejema ali pa izstopa iz postopka, v katerem pričakuje zase negativen ali manj sprejemljiv izid, vendar arbitraža v vseh primerih teče dalje. S tem se Hrvaška objektivno uvršča na globalni ravni med države, ki ne spoštujejo mednarodnih zavez, kar nikakor ne more prispevati k njeni mednarodni podobi in verodostojnosti.
Miran Lesjak je v Objektivu pred štirinajstimi dnevi apeliral na pamet ter opozarjal zoper »orožje« v odnosih s Hrvati. Na žalost brez velikega uspeha. Mediji kar tekmujejo v iskanju poznavalcev mejnega problema, mednarodnega prava ali pa kar celotne zunanje in varnostne politike, ki iz zadnje klopi na dolgo in široko razlagajo, da Slovenija proti Hrvaški nastopa premalo odločno, brezkompromisno in ostro, in pozivajo, da na dan potegnemo spet staro »orožje« – blokado Hrvaške pri vstopu v schengen in evro. Nekaterih pač nič ne izuči. Kot da naš prvi javni državni poskus z blokado vstopa Hrvaške v EU ni bil dovolj boleča in tudi za urejanje meje dolgoročno negativna izkušnja. Spomnimo – takrat se je politika v nekem trenutku javno izrekla za blokado. Vendar Evropa ni bila pripravljena slišati in še manj uslišati tako javno deklarirane državne politike in nas je ostro zavrnila. V diplomaciji se pač uporablja diplomatski jezik in blokada je na indeksu prepovedanih besed.
Ko smo to dojeli, je bilo že prepozno. Vse, kar smo v nadaljevanju kot članica EU poskusili narediti, je naša hrvaška soseda uspešno prikazovala kot našo »blokado«, ki se je nismo mogli več otresti. Tako je bilo pred leti, tako je danes in tako bo verjetno tudi jutri. Zato je skrajni čas, da strokovnjaki takšne in drugačne vrste ter bivši in sedanji politiki premislijo, kaj govorijo, saj s tem Sloveniji ponovno delajo škodo, kot so jo nekoč že naredili. V izjavah hrvaške zunanje ministrice vidimo, da Hrvatje te naše neumnosti ponovno s pridom izkoriščajo. Namesto tega naj pomagajo k treznemu razmisleku in oceni dejanskega stanja bilateralnih odnosov ter širšega mednarodnega okolja, v potrjevanju starih in iskanju novih zaveznikov in prijateljev, ki jih Slovenija v tem trenutku nujno potrebuje. Dr. Cerar je na začetku svojega mandata napovedal prepoznavno in verodostojno zunanjo podobo Slovenije. Zahvaljujoč hrvaškem izstopu iz arbitraže smo prepoznavni postali, za verodostojnost pa se bomo morali potruditi sami.
