Po hrvaško-slovenski vojni in tisti strašni atomski bombi, ki je spremenila svet, so se najine poti ločile in šle vsaka svojo smer. »Spasiba« in »Alah imanet«, kot sva se tiste noči poslovila v vodnem parku Žusterna pri Kopru in kot omenja Ervin na koncu svojega zapisa, so bile zadnje besede, ki sva jih izmenjala. On se je pozneje znašel v Iraku in sedemkrat zapored razstrelil z eksplozivom, postal islamistična ikona in se bliskovito povzpel na družbeni lestvici kalifata, jaz pa sem se na koncu res prebil do Rusije, kjer sem naredil vidno kariero osebnega, hišnega pesnika uglednega trgovca z nafto in ladjarja iz Arhangelska.
Kot vsi sem šejka Islamija oziroma Hladnika - Milharčiča nazadnje videl pred leti na televiziji, v znamenitem intervjuju za Al Jazeero, ko je – zdaj že kot kalifov minister za resnico in svetovna medijska zvezda – grozil ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, da mu bo lastnoročno s sabljo odsekal lasni vložek, če bo Nato posredoval v Andaluziji. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled; le Primorske novice iz Kopra so svojčas kot ekskluzivno novico objavile, da je najbolj znani Slovenec v zgodovini s tremi Ibrahimijevimi ženami pobegnil v Polinezijo in tam ustanovil zasebni off-shore kalifat, ampak kot veste že sami, hrvaškim časopisom ne gre vedno verjeti.
Naj bo tako ali drugače, šejk Islami – alias Ervin Hladnik - Milharčič ali kakorkoli že se po novem imenuje – se je očitno odločil, da se vrne pod reflektorje. Da se razumemo: nimam nič proti temu. Sicer pa, če gre soditi po včerajšnjem odlomku iz spominov, ki jih je v Londonu objavil pod naslovom »Breaking Bad: The True Story of Slovenian Forrest Gump«, bi to lahko bil dragocen zgodovinski vir.
V objavljenem odlomku, v katerem opisuje »operacijo Črni Kal«, ko smo vrgli v zrak Koželjev viadukt na avtocesti Ljubljana–Koper, Ervin v glavnem upošteva zgodovinska dejstva, le tu pa tam se mu pripeti kakšna drobna, prepričan sem, da nenamerna, napaka. Pesem »Ubiću te jer te volim«, za katero trdi, da jo je goriški korpus prevzel od vojnega ujetnika Predraga Lucića, je Lucić pravzaprav ukradel Goranu Bregoviću. To je tudi edini zabeležen primer v zgodovini, da bi kdo Bregoviću ukradel pesem. To vem, ker sem jo Predragu osebno pomagal ukrasti, ko sem stražil pred Bregovićevim domom v Parizu, zaradi česar sva oba končala v zloglasnem zaporu La Santé na Montparnassu. Interpol pesmi nikoli ni našel – ves čas je bila pri Zoranu Predinu, skrita na nekem njegovem predvojnem albumu z Matijo Dedićem – Predrag in jaz pa sva se po prihodu iz zapora in kratki avanturi v tujski legiji vrnila domov.
Kot vidite, nimam kaj zameriti svojemu davnemu prijatelju, pravzaprav lahko razumem njegovo potezo. Bržčas je ostal brez denarja, ko se je skrival s svojimi ženami pred kalifovim maščevanjem, in mu bodo spomini kot svetovna uspešnica prišli še kako prav: Steven Spielberg je že odkupil pravice za film, tabloidi pa obirajo pogodbo s Tomom Hanksom, po kateri se bo moral za glavno vlogo zrediti za štirideset kilogramov.
Nekaj pa zamerim vam, uredništvu Dnevnika. Ni mi jasno, zakaj ste iz vse te Ervinove štorije, debelih dveh zvezkov spominov – in v njih so res zanimive epizode, kot tisti nikoli objavljeni intervju in tridnevno popivanje z Osamo bin Ladnom v Sudanu leta 1994, ko je v Osamovo hišo v Kartumu nazadnje besno planila Mirjam, Ervinova prva soproga – potegnili ravno to epizodo iz druge piransko-piratske vojne. Veliko let je že minilo od te strašne vojne, vendar nisem prepričan, da je pametno z odpiranjem starih ran bezati v krhek svetovni mir. Toliko bolj, ker vemo, da je prav razstrelitev viadukta Črni Kal – s čimer se, saj razumete, ne morem preveč hvaliti – sprožila tragično verigo dogodkov v zadnjem letu hrvaško-slovenske svetovne vojne, ki je na koncu privedla do vstopa Kitajske, Bavarske, JP Morgana, Shella, McDonaldsa, Coca-Cole, Srbije in Vatikana v vojno ter prve atomske bombe po Nagasakiju.
Naj zdaj spet pričakujemo, da bo Slovenija v iracionalnem strahu, da ji bo arbitražno sodišče dodelilo celotni Piranski zaliv, fabricirala vohunske afere, in ga bo Hrvaška spet z otročjim obnašanjem zavrnila in silila v roke Slovencem, kot da bi bil Piranski zaliv luža na cesti, ne pa strateški popek Evrope, »G-točka sveta«, kot ga je imenoval šejk Ervin Islami, ko je bil še kolumnist vašega časopisa?
Prevelika zgodovinska odgovornost je na Hrvatih in Slovencih, da bi se lahko ponovno igrali z ognjem. Zgodovino pustimo zgodovinarjem, vi pa raje pišite o tem, zakaj mora moja hči znati nemško, ko prečka McDonaldsov drive-in mejni prehod med okupacijskima conama Zagreb in Maribor.
Hvala za objavo, s spoštovanjem, Boris Deželovič Prospekt sovjetskih kozmonavtov, Arhangelsk, Ruska federacija
