Z ministrstva, ki je sicer načelno podpiralo propadli projekt vodooskrbe Obale in Krasa, so nam sporočili, da so za zagotavljanje izvajanja oskrbe s pitno vodo, kot tudi za izgradnjo javne infrastrukture, ki je potrebna za to, zadolžene občine. Kot so še dodali, ministrstvo nima pristojnosti za izbiro virov pitne vode kot tudi ne za ocenjevanje primernosti možnih rešitev.
Nasprotnega mnenja so v Rižanskem vodovodu Koper (RVK), kjer so prepričani, da je zagotavljanje varnega vodnega vira v pristojnosti države. »Država je tista, ki si je izbrala zakonsko pravico nad vodnimi viri,« pove direktor podjetja Zdravko Hočevar. V RVK so dodobra raziskali območje Istre in ugotovili, da drugega vodnega vira kot Rižana ni. »Če nimamo vira na svojem območju, kako naj ga zunaj svojega območja iščemo brez države?« se ob tem sprašuje Hočevar, ki meni, da časa za čakanje na alternativo ni več.
Navedbe RVK, da mora za vodne vire poskrbeti država, kar je opredeljeno tudi v namenu rabe sredstev vodnega sklada RS, potrjuje tudi profesor dr. Primož Banovec s fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Poleg tega omenja tudi praktični primer – Oskrba s pitno vodo Pomurja, kjer država ne razvija samo vodnega vira, ampak tudi razvodni sistem. To postavlja trditev, da morajo za to poskrbeti občine same, v čudno luč, slovensko obalo pa v očitno neenakopraven položaj s Pomurjem.
Desalinizacija za neodvisno oskrbo Obale z vodo
Naveličani čakanja so v Istri ta čas prišli na idejo, da bi manjkajoče količine vode pridobivali kar iz morja s postopkom desalinizacije. Čeprav postopek v svetu še ni povsem utečena praksa, v RVK desalinizacijo vidijo kot korak k večji neodvisnosti oskrbe Obale z vodo. »Najdražja voda je tista, ki je ni,« desalinizacijo kot alternativni vir komentira Hočevar. Dodaja: »Zagotavljam, da je ta voda cenejša kot voda, ki jo kupujemo od drugih vodovodov.« Prav finančna vzdržnost projekta naj bi bila temelj, na katerem se pri RVK podajajo v podrobnejše analize postopka razsoljevanja morja.
V RVK v enem izmed dokumentov investicijo, ki bi Obali ob polnem delovanju zagotovila 10.000 kubičnih metrov vode na dan, ocenjujejo na 16 milijonov evrov, cena predelave kubičnega metra vode pa bi bila po prvih ocenah 40 centov pri stalni, polni izkoriščenosti naprave. Kolikšna bi bila ob delni izkoriščenosti naprave in kakšni bi bili stroški vzdrževanja naprave ob stanju pripravljenosti, ni znano.
Projektu so naklonjeni v obalnih občinah, nekoliko manj pa se nad njim navdušuje stroka. Slednja si želi, da bi se pred postavitvijo takšnega objekta raje poizkušalo vodo v Istro pripeljati od drugod in najprej izkoristiti možnosti, ki jih ponuja narava.
Prezrta navezava na tržaške vodovode
Z vodooskrbo slovenske Istre se v okviru IPA Adriaticovega projekta Drinkadria ukvarjajo tudi na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL, kjer skupaj s partnerji preučujejo možnosti napajanja Istre iz tržaškega vodovoda. Tržaški vodovodni sistem naj bi imel precejšnje rezerve, kar zadeva vodne količine, kar naj bi bil sprejemljiv način povezovanja kot alternativna oskrba s pitno vodo. Vodja študije, profesor dr. Banovec, je povedal, da navezava na italijanski vodovod s stališča količin ne bi bila nobena težava. Italija in Slovenija pri zagotavljanju varne oskrbe z vodo tudi že sodelujeta, medsebojno oskrbovanje s pitno vodo pa je opredeljeno celo v osimskih sporazumih.
Banovec si sicer želi, da bi obalne skupnosti o dobavi vode začele razmišljati nekoliko bolj realno. Sanjati o desalinizaciji, kjer nimamo praktičnih izkušenj, potem ko so v vodo padli megalomanski projekti, kot je osemdeset milijonov evrov vredna ureditev akumulacije Padež, se mu zdi nerealno, ko se na dlani ponuja priključitev na tržaški vodovod. »Groba ocena investicije je osem do deset milijonov evrov, kar je osemkrat manj od akumulacije Padež in štirikrat manj od projekta vodooskrbe Obale in Krasa,« upravičenost navezave na tržaški vodovod pojasnjuje Banovec. Navezava na tržaški vodovod bi bila tudi nekaj milijonov evrov cenejša od vzpostavitve desalinizacije. Pri tem pa je še posebej pomembna primerjava dolgoročnih obratovalnih stroškov obeh možnosti. Banovcu se zdi, da bi bila navezava na Trst lahko zmagovalna kombinacija za obe strani, saj bi lahko tržaški vodovodi nekaj zaslužili s presežki vode, obalne občine pa bi to vodo kupovale po sprejemljivi ceni. Profesor sicer poudarja, da je pred kakršno koli odločitvijo treba dodobra preučiti stroške in tveganja obeh variant.
