Julija lani so mariborski občinarji prvič preizkusili predrzno metodo, kako na javnem razpisu zagotoviti, da posel pristane v pravih rokah. Pri tej njihovi strategiji jih ni zmotilo niti dejstvo, da so za javno naročilo nazadnje plačali skoraj za tretjino višjo ceno.
Na tem razpisu, o katerem je Dnevnik obširno poročal, so od ponudnikov za rekonstrukcijo mariborske Trubarjeve ulice terjali predložitev certifikata nadzora storitev za vgrajevanje asfaltnih zmesi. Tega neobveznega certifikata v Sloveniji do takrat ni zahtevala nobena občina, kot pogoj ga niso nikoli terjali niti državni (avto)cestarji. Kar ni presenetljivo, saj si je certifikat, ki ga je izdalo podjetje Igmat, pridobilo samo eno slovensko podjetje. Mariborsko javno podjetje Nigrad. Direktor Nigrada je Marko Žula, mož iz volilnega štaba Andreja Fištravca, kasneje direktor mariborske občinske uprave.
Za revizijsko komisijo nič spornega
Zdaj so se mariborski občinarji odločili, da bodo znova potegnili certifikatskega zajca iz klobuka župana Fištravca. K tej potezi jih je opogumila presoja državne revizijske komisije, ki ni zaznala nič spornega v lanskem javnem razpisu, čeprav je razpisne pogoje izpolnjevalo eno samo podjetje, vrednost javnega naročila pa se je posledično podražila za skoraj tretjino. Po mnenju revizijske komisije je šlo tudi v tem primeru za gospodarno ravnanje z javnim denarjem.
Unikatni certifikat se je v minulih tednih pojavil kar v štirih mariborskih razpisih. In sicer v občinskih naročilih za gradnjo kanalizacijskega omrežja v Limbušu, Kamnici in Brestrnici, četrtega pa je objavilo javno podjetje Energetika Maribor, ki išče izvajalca pri gradnji vročevoda.
Občinarji so bili zdaj toliko prefrigani, da so nekoliko omilili razpisne pogoje v primerjavi z lanskim naročilom. Famozni certifikat ni več obvezni pogoj, temveč zgolj merilo, ki pa tistemu, ki ga izpopolnjuje, prinese kar 15 (od skupno 100) točk. Nigrada zato konkurenti praktično ne morejo uloviti. Preprost izračun pokaže, da bi občinska firma dobila posel, tudi če bi ponudila 30 odstotkov višjo ceno od najugodnejšega konkurenta. V konkretnih štirih ponudbah si zato lahko privošči skupno približno 150.000 evrov pribitka.
Na portalu javnih naročil so sporni razpisi razvneli burne odzive. Drugo za drugim se podjetja pritožujejo in terjajo, da naj se umakne sporno certifikatsko merilo, ki očitno favorizira Nigrad. Certifikat je po oceni interesentov nesmiseln tudi zato, ker je pri polaganju cevi in vročevodov asfaltiranje zgolj spremljajoče gradbeno delo.
Slepilno sklicevanje na občinski odlok
»Vaše zahteve so nesorazmerne, saj se ukvarjajo le z manjšinskimi deli, ki sploh niso osrednji del predmeta naročila, prav tako pa evidentno dajejo prednost le enemu ponudniku, kar je povsem nedopustno,« je zapisal en interesent. »Tudi če bi ta izvajalec storitev v ponudbah vseh ponudnikov nastopal kot podizvajalec, bi še vedno šlo za njegov monopolni položaj in bi svoje cene asfaltiranja lahko nastavil nerazumno visoko ter s tem ustvarjal nedopustne dohodke; takšno ravnanje s proračunskimi sredstvi pa je njihova zloraba, vaše ravnanje pa je zato skrajno neprofesionalno.« Vse to je v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja in predstavlja grobo ter očitno kršenje zakonodaje, je prepričan drugi ponudnik del.
Občina spornega merila ne bo umaknila. Svoje stališče utemeljuje z občinskim odlokom o cestah, ki je bil sprejet v času župana Franca Kanglerja. Vendar je to izgovarjanje na odlok prozorno slepilo občinarjev. V njem namreč ni govora o takšnem certifikatu kontrole storitev, kot ga ima samo Nigrad. Občina si je v odloku zgolj zagotovila pravico terjati pogoj, po katerem mora imeti izvajalec certificirano storitev vgrajevanja asfaltnih zmesi. Takšen certifikat pa mora izdati za to pooblaščena organizacija.
Z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo so na Dnevnikovo poizvedovanje že aprila letos odgovorili, da podjetje Igmat nima pooblastila za certificiranje storitev, kakršna je vgradnja asfalta. Certifikat, ki ga terja občina in ki ga ima v Sloveniji edino Nigrad, je tako imenovani »zakonsko neobvezni« certifikat. Nad tem, kako ga izrabljajo (ali zlorabljajo), pa ni državnega nadzora.
