Brezbrižni so tudi do prometnih znakov in označb na cestišču. Vsak takšen znak nam nekaj sporoča. Tudi postavljalci prometnih znakov niso povsod dosledni. Ponekod je teh preveč, drugod jih sploh ni. Največ nedoslednosti je pri omejevanju hitrosti, ki se na kratki razdalji brez zadostnega vzroka in nebistveno spreminjajo. Pri Tušmarketu prometni znak za enosmerno cesto zakriva semafor. Nepazljiv voznik ga lahko spregleda in zapelje skozi rdečo luč. Nosilni drog tega znaka je treba za pol metra znižati in semafor bo viden. Obvestilne table z imeni mest in vsi so lahko dve na enem drogu; začetek in konec mesta in vasi. Ni dovolj smotrno urejeno sprotno popravljanje cest. Pred 40 leti sem nekaj časa delal pri cestnem podjetju in zato vem, da je eno dežurno cestarsko vozilo nenehno krožilo po cestah. Dva delavca sta krpala jame in odstranjevala kamenje, embalažo in druge predmete. V takšno skrb so cesto podjetje prisilile zavarovalnice in oškodovanci s prometnih nezgod zaradi vdrtin na cesti. Tu naj naglasim, da slovenski cestarji marsikje še ne krpajo cest kakovostno za dalj časa in ne le za eno zimo. Dobronamerna opozorila nič ne zaležejo. Iz lastnih izkušenj vem, da mnogim nezgodam na cesti in pri delu botrujejo prav neuki, samovšečni voditelji podjetij, delovnih skupin in organizacij.

Tako je mojo prometno nezgodo z unimogom leta 1960 posredno povzročil ošabni vodja mehanične delavnice pri Republiški upravi cest. Po telefonu je zahteval, naj težko vojaško cisterno za vodo pripeljem z Vršiča v Ljubljano na popravilo. Odgovoril sem, naj jo naložijo na tovornjak, ker je brez zavor. On pa zatuli: Pripelji ali izgini! Prisotni delovodja je slišal in pripomnil: Če bo nesreča, bom to povedal. Zavorne luči sem popravil na Jesenicah. Do Ljubljane sem srečno pripeljal, pred Tobačno tovarno pa je počilo. Tovornjak Avto Kočevja je izsilil prednost in imel je pokvarjene zadnje luči. Dobra priča zame sta bila miličnik, stoječ na pločniku, in avtomehanik na Rudniku, ki je vozniku tovornjaka velel, naj se s trolejbusom odpelje v mesto po nove žarnice, ker jih on nima. Tožilstvo ni ukrepalo ne proti vozniku in ne proti vodji delavnice. To je bila tudi prva tožilska škoda proti meni.

Vozniki se tudi kot pešci mnogokrat ne obnašajo pravilno. V temi ne uporabljajo svetlečih kresničk ali drugih vidnih opozoril. Ceste prečkajo diagonalno in to zunaj prehoda za pešce. Prehitevajo čez polno sredinsko črto. V Nemčiji me predlani niti en avto ni prehiteval čez točkasto črto in niso prekoračili hitrosti, določene na prometnem znaku. Tolikšna varnostna zavest mi je zelo po volji. Nenehno se sprašujem, kako doseči odgovorno obnašanje pri slovenskih voznikih. Težava je v nevzgojenosti. Moja otroka sta bila žalostna zaradi šolskega ravnatelja in zaradi župnika, ki sta nenehno kršila pravila varne vožnje. Še v času nadškofa Šuštarja sem predlagal Škofovski konferenci uvedbo rednih duhovnih priprav za varno srečno vožnjo. Odgovora ni bilo in priprav tudi ne. Pa vendar so pravi vzroki številnih nezgod, smrti in nesreč na cestah prav v pomanjkanju duhovnosti. V svoji notranjosti mora biti voznik zbran, priseben. Opazuje cesto pred seboj in za seboj in upošteva vsa dogajanja na cesti. Le takšen voznik je sposoben preprečiti nezgode, ki so v njegovi moči.

Prometna varnost je torej odvisna od vseh nas. Naj ljubezen do bližnjega ne bo le beseda. Svojce in prijatelje umrlih prosim: ne prižigajte sveč na mestu smrti, ker to pokojniku nič ne pomaga. Spominjajte se in molite kjer koli. Ne ovirajte in ne motite prometa na cesti. Sveče vozite s seboj, da nas opominjajo na previdnost.

Frančišek Vrankar, Kranj