Prvo pričevanje je povezano z literaturo, iz katere, kot zapiše, »imam tako rekoč kompletno svojo izkušnjo. Bila je in ostaja za mojo pamet še vedno dvoje: literatura najpoprej kot zmeraj na novo odprta možnost kompleksnega samoizražanja /…/, potem pa literatura kot artikulacija shizofrenične resnice – napetosti med človekovo nujno prostostjo in njegovo neizprosno izročenostjo 'drugemu'.«
Drugo pričevanje govori o iniciaciji: »Zame ni bilo nepomembno, da se je dogodila ravno v mediju gledališča. Iniciacija je bila intimna, psihološka… V gledališču sem odkril neki kompleten, obenem pa docela samosvoj svet: ob literaturi tudi žive podobe, ob visokih idejah in globokih emocijah tudi vznemirljiva telesa iz mesa in krvi.«
Andreju, ki je bil vsaj v mojih očeh samoten človek, predan intimnemu premišljevanju o rečeh tega sveta in zato tudi v nenehnem intenzivnem dialogu z dvomom, ki se mu je ob tem porajal, se je iniciacija, vstop v svet družbenega, dogodila skozi literaturo in gledališče. Oboje je postalo in vse njegovo življenje ostalo prostor intenzivnega dialoga s svetom. Gledališče, ki ga je v svojih zgodnjih letih doživljal kot »pasioniran, radoveden, zmeraj na novo naivno začaran, šele nato vsaj malo tudi premišljujoč gledalec«, je bilo nepretrgano, domala štiri desetletja v središču njegovega živega odzivanja. Ob kritiškem vrednotenju predstav je analiziral moderno slovensko dramatiko, z dramaturškoesejističnimi zapisi je odpiral globlji vpogled v sodobno slovensko dramsko pisanje. Literaturi, pisanju o njej in lastni literarnoesejistični ustvarjalnosti je ostal zvest do svojih zadnjih ur.
Literatura kot »artikulacija napetosti med človekovo nujno prostostjo in njegovo neizprosno izročenostjo 'drugemu'« – ali ni prav to temelj Inkretovega kritiškega spremljanja slovenske literarne in gledališke ustvarjalnosti? V celovitejših analizah se ta izročenost drugemu razkriva v različnih oblikah od »politike kot usode modernega človeka« do »temnega blodnjaka zgodovine«. Zdi se, da pogled s konca odkriva v celotnem Inkretovem kritiškem in esejističnem delu prav to rdečo nit: kaj se v sodobno literarno in dramsko ustvarjalnost vpisuje kot človekova udeleženost v danem družbenem prostoru oziroma v sodobnem družbenozgodovinskem svetu. Vprašanje, ki pa mu kot nenehen in za Inkretovo kritiško misel značilen korektiv stoji nasproti spoznanje, »da človeka nikakor ni mogoče reducirati na družbenozgodovinski instrument«. Tudi zato ta optika ne deluje kot normativna kritika, temveč je prisotna na način, ki ne zastranjuje v delu imanentne kritike kot temeljne metode Inkretovega kritiškega pisanja. (Kot kritiku mu seveda ni nepomembno, kako, na kakšen način se pisanje konstituira kot literatura, vendar poudarja, da mu je to, kaj avtor pripoveduje, pomembnejše od tega, kako pripoveduje.)
Ni naključje, da Inkret eno svojih zadnjih knjig Izgubljeni čas (iz katere črpam večino navedb) začenja z esejem Ahac, v katerem analizira bivanjsko izkušnjo in z njo tesno povezano miselno pot Dušana Pirjevca – pot, ki vodi od popolne izročenosti aktivizmu do »tematizacije tako imenovane ontološke diference, razlike med človekovo družbenozgodovinsko vlogo, iz katere ne more izstopiti nihče /…/, ter med človekovo bitno zamejeno, ranljivo, umrljivo končno človeškostjo, brez katere nikdar nič ni«. In prav tako ni naključje, temveč rezultat konsekventno izpeljane Inkretove miselne poti, dejstvo, da je svoje življenje sklenil z raziskavo Kocbekove literarne ustvarjalnosti in z veliko monografijo o Edvardu Kocbeku In stoletje bo zardelo – to natančno, na stvarnih podatkih utemeljeno in z izjemno Inkretovo akribijo razgrnjeno Kocbekovo osebno zgodbo. Zgodbo, ki jo je Andrej Inkret razbiral skozi preučevanje Kocbekove literarne zapuščine, v kateri je »definitivno odtisnjeno neko kompletno življenje...«.
»Literatura kot avtentičen izraz ustvarjalne svobode… Literatura, ki naj bi odkrivala človeško resničnost kolikor mogoče odprto, kompleksno, brez predsodkov, resničnosti ne reducirala apodiktično na neko poenostavljeno resnico…« To je misel, ki jo berem kot Inkretov testament.
