Branko Gradišnik: Saj vem, nihče ne more preštihati vsega sveta

Klasifikacija odrabljenih papirnatih robčkov

Nekaj dni sem imel mir. Oziroma, priznam, na pasjih sprehodih sem opažal smeti, a rekel sem si, da niso moj problem. Sploh pa nimam nobene vrečke s sabo. In kaj naj naredim s smetiščem na zahodnem obronku, pri toplarni?

Tam stoji ob robu gozda pet, šest chaty, torej vikendov, ki pa so vsaj v sitinskem primeru bolj vrtičkarske barake ali celo lope, brez elektrike, vode in seveda tudi brez odvoza smeti. Stanovalci, naša Jola pravi, da gre za ilegalne priseljence z vzhoda države, že leta odmetavajo neorganske odpadke in smeti v gozd. Tam je morda 200 metrov dolg in 50 metrov širok pas, na debelo nastlan s svinjarijo: cunjami, pevecejem, gradbenim materialom, neštetimi steklenicami, tubami, konservami. Zarjavelo železo, zdrobljeno steklo, kabli, našel sem celo niti malo oškrbljeno skodelico iz staročeškega porcelana, Eichwelder Porzellan, pa aluminijasto žlico, ki ji je lastnik ali uporabnik spilil ročaj v zasilno rezilo, kakor se to že počne v taborišču ali zaporu, pa plinsko masko – po teh hribih je potekala sovjetska obrambna linija pred napadom iz nevtralne Avstrije.

Še naprej v desno in na sever se med dvema naravnima živima mejama pride do pasjega zavetišča, od koder sta najina posvojenca Manky in Honza. Tam je smeti manj, a še vedno veliko, kajti ljubitelji, ki pridejo sprehajat zavetiške pse, nosijo s sabo pasje priboljške, in potem ko postrežejo z njimi, odvržejo ovoje, kamor že padejo. Po poteh in stezicah v krogu nekako pol kilometra od zavetišča.

Preostala Sitina je razmeroma čista, če ne štejem tistega, kar po gozdarskih opravilih pustijo za sabo drvarji – predvsem mastni papir, v katerega je bil ovit špeh, pa kako plastenko.

Bratislavske oblasti prispevajo svoje k smetenju. Namreč, meščane razvajajo s tem, da jim vsepovsod po okoliških gozdovih in jasah urejajo skalna kurišča, obdana s hlodi, tako da se nedeljski piknikovci lahko sede posvetijo peki in jedi. Niso pa pomislile, da bi bilo treba poleg postaviti tudi koške za odpadke. In jih morda prazniti. Kar ni zavedeno v delovnik, se pač ne zgodi. Pri Čunovem jezeru nekdo pobere smeti in jih pusti viseti v velikih vrečah na izhodu. Tam visijo, dokler jih jaz ne odpeljem. Tako pač je.

Samo na Sitini, ki ni nobena izjema, vem za dvanajst ognjišč, okrog katerih je vedno vse nastlano. Pametnjakoviči pečejo na ognju celo steklenice, všeč jim je najbrž, kako pokajo in kako se steklo krivi. Drugi kolobar ognjiščnih odpadkov, okrog sedišč, sestavljajo spraznjeni ovitki raznih mesnin, klobasic, mletega mesa; in pa zmečkane pirske piksne. Posebej so mi možgane zaposlile plastenke. Med njimi so mnoge bodisi pod vrhom, približno tam, kjer se grlo povsem razširi, ali pa morda za pet prstov nad dnom, prerezane. Nazadnje se mi je posvetilo: na ta način dobiš iz prazne plastenke uporaben kozarec.

Tretji kolobar je že malo dlje v gozdu naokrog; sestavljajo ga papirni robčki, kajti ljudje morajo tudi na potrebo.

Ti robčki so nasploh ena najhujših zaleg in nadlog. Ljudje jih odmetavajo najbrž v dobri veri, da so biodegrabilni. Pa niso. Samo skrepenijo in otrdijo. Kdor se boji, da bo jedrska vojna izbrisala elektronske podatke, bo ravnal preudarno, če si bo dal podatke, ki bi jih rad trajno obdržal, natisniti na te papirne robčke, tako obstojni so. In vsepovsod jih najdeš, kajti ljudje jih uporabljajo za vse mogoče namene. Če so zelo zmečkani, potem so služili za čiščenje nosa. Prijeti jih gre na vogalčku, kamor se nihče ne usekuje. Če so še polikani, nerazprti, potem si je z njimi dekle očistilo mednožje po lulanju ali po seksu. Prijeti jih gre spet na robu. Tretji še so nekje vmes med tem dvojim, napol razprti in z značilnim rogljem na sredi, ki ga izščipnejo prsti, medtem ko si človek briše rit. Te je najbolje prijeti prav za to gubo, ki je zagotovo čista, kolikor je bila čista roka, ki jo je držala. (Sicer pa je vsa prst na tem svetu »organski odpadek« – bodisi prebavljen, presnovljen ali pregnit – zato ne razumem, zakaj se tako zelo bojimo »predzemlje«. Zmeren stik z umazanijo nas že v otroštvu zavaruje pred poznejšimi alergijami, pa tudi utrdi pred okužbo.)

Bolj ko je človek nemaren, manj je dela z njim. Najbolj nemarni odmetavajo odpadke kar na pot, tako da se je treba le skloniti. Bolje vzgojeni jih vržejo vkraj, najraje v kako trnovje, da je človek potem ves popraskan. Potem so še takšni, ki svoje nelagodje blažijo z lažno tolažbo, da je pomemben videz, ne vsebina. Ti ravnajo podobno kot zločinci: skrivajo smeti v drevesne dupline in pod kamenje. Prijateljica Milena mi je povedala, da je bilo še pred 20 leti to normalno početje tudi v naših gorah, češ, »kar je skrito pogledu, ne kazi razgleda«.

Osemnajst 150-litrskih vreč

Iz zgoraj zapisanega ste gotovo že uganili, da sem medtem postal strokovnjak in da se torej nisem ustavil pri tistem prvem pospravljanju.

Slovenci imamo reklo, da naj vsakdo pometa pred svojim pragom. Tako sem polagoma čistil svoj gozd. Kaj sem seveda tudi pustil. Odlagališče v gozdu nad barakami je ostalo. Pa tudi naučil sem se puščati pri miru bivališča brezdomcev, ki tu na Slovaškem ne prebivajo v kanalizaciji in pod mostovi, ampak kar v gozdu. Enega poznam na Kamziku, na južni rebri, ta ne mara denarja, ker nikoli ne gre v mesto, tako da mu je treba prinesti kaj jesti in to potem pustiti v vrečki visoko na drevesni veji; potem je še eden na Kralovi hori, ki je, mislim si, postal brezdomec prav zato, ker je bil nemaren že doma in ga je žena napodila, ne pa da bi se zapustil šele potem na cesti; za tri vem na Sitini: eden je prebival na zahodnem koncu Sitine, a se je odselil še pred mojim prihodom in sem lahko pospravil za njim; dva sta pustila sledove bolj na vzhodni strani nad parkom SNP, oba prav tako že bivša, za enim je ostal tak svinjak, da se kraja samo ogibam, drugi, le pet minut peš od naše hiše, pa si očitno prizadeva imeti red – ležišče si prekriva s polivinilnim nadstreškom, in prinesel si je vedro za prazne flaše in piksne, vendar jih je kmalu pač preveč, tako da se prelijejo in razkropijo. Te mu poberem. Peti prebiva na obronku Kralove hore, blizu Tescove 24-urne trgovine, ampak je tudi velik pacek, saj je nekajkrat kot nalašč razmetal, kar sem mu pospravil, tako da me je minilo. Na drugi strani Kralove hore, onkraj Jezuitskih lesov, je še zemljanka s sledovi bivanja, pisal sem že o njej (Grob na dvorišču, Objektiv, 27. decembra 2014).

Sama Sitina seveda ni posebej zahtevna, saj je razmeroma majhna vzpetina, morda dva kvadratna kilometra oziroma, da prevedem v vreče po tistem prvem čiščenju, šest smetarskih vreč za horuk, potem pa vsakokrat na sprehodu morda po eno vrečko, kakršno dobiš za zelenjavo v samopostrežni. A pomembno je tu načelo samo, in to načelo se je samo od sebe razširilo na vse kraje, ki sem jih obiskoval s psoma: na Kralovo horo, veliko večji gozd na južni strani Nove vesy, na Kamzik kak kilometer bolj severno, kjer se začenjajo Maly Karpati, na Čunovo jazero ob desnem bregu Donave itn.

Največji izziv mi je bilo Devinsko jezero kakih 15 kilometrov na zahod, ob mejni reki Moravi, ki je pritok Donave. Z Bernardo sva se tja odpeljala prvič sredi marca, na priporočilo našega ambasadnega šoferja Mihala »Miška«, češ, tam se bosta psa lahko po mili volji naigrala, kajti prometa ni nobenega. Kar precej časa sva iskala to jezero, ki naj bi bilo, kakor so nama kazali zemljevidi in sprehajalci, nekje onkraj obcestnega protipoplavnega nasipa. A tam sva uzirala zgolj koruzna strnišča in porjavele travnike. Nazadnje se je izkazalo, da jezera kot takšnega sploh ni: celotnemu območju, temu, čemur smo pri nas svojčas rekali »loka«, pravijo tako, ker ga včasih preplavi narasla reka.

Ko sva končno to doumela in pred železniškim nasipom Bratislava–Dunaj zavila na poljsko pot in se ustavila pod prvim obokom, ki drži na drugo stran, Bernarda sploh ni hotela iz avta, takšna svinjarija je vladala tam.

Ker nudi obok zavetje pred dežjem, kraj pa je tudi odmaknjen od oči, se spodaj shajajo parčki, ki resda niti ne stopijo iz avta; dekle samo odvrže robček, fant morda kondom. Vmes pa so še odvrženi kozarci od takeaway kave in kole, kajti človek ne živi samo od ugrabljenega trenutka spolne spozabe.

Isti prostor uporabljajo za odlagališče tudi ljudje, ki se jim ne ljubi voziti na odpad: tako je bilo tu vse mogoče, od traktorskih in avtomobilskih gum pa do spomladanskih okleščkov in žaganja; predvsem pa plastika, plastika, plastika. A skozi vse to je vodila komaj vidna utrta stezica na drugo stran, in kjer je stezica, tam se tudi kam pride; nekako sem torej pregovoril Bernardo, da mi je sledila. Po tristo korakih hoje skozi podrast sva se znašla na robu gozdiča. Pred nama se je razstiral že ozeleneli devinski travnik, levo pa je kolovoz zavijal okrog obronka, dokler se ni pred nama pojavilo prelepo labodje jezero, obraslo s trstiko.

Pravi paradiž – a le za površno oko. Moje je kmalu opazilo neštete plastenke, kose stiroporja in podobno navlako v mladi travi.

Odkod vsa ta silna količina smetja? Ker so ob parobku tudi nanosi suhega ščavja in plavja, bi rekel, da je marsikatera plastenka priplavala po Moravi, magari iz Češke, ki je industrijsko bolj razvita in zato manj občutljiva za tako smetenje. A kar se tiče premnogih steklenic, pa tudi plastenk, je gotovo, da se iz njih krepčajo lovci in ribiči. Ob parobku sta kar dve lovski preži, kmalu pa sem našel tudi stezico, ki vodi do več ribiških lovišč v gozdu med jezerom in železniškim nasipom. Našel sem tudi vžigalnike, posode za bencin, delčke motorja. Notranji zaliv je bil zasvinjan, kot da je mimo peljal tanker z luknjo v trupu – tu so menjavali motorno olje svojih mopedov. Posebej imajo v čislih stiropor; ugibam, da si v njem prinašajo jesti in piti, vendar sem našel tudi veliko večje kose; morda je kdo pritovoril kar hladilnik. V San Franciscu sem odkril, da je taka embalaža prepovedana, ampak SF je mesto, ne gozd.

Na srečo sem do tega zalivčka prišel pozneje, potem ko sem že ves teden prihajal s psoma čistit, sicer bi bil ob pogledu na svinjarijo v zatoku obupal in odnehal. Prav to pa je bil trenutek, edini v vsem tem času, da sem tam srečal živo dušo. Ravno ko sem lovil prve steklenice iz zamaščene vode, je prišla od še malo naprej družina. Družinski glavar je, potem ko smo izmenjali nekaj stavkov, sklenil, da sem tujec. Moja slovaščina je trenutno pač takšna, da Slovenci mislijo, da govorim slovaško, Slovaki pa, da govorim slovensko. No, morda zgodnjemoravsko. Povedal sem, da sem iz Slovenije. »In od tam ste prišli čistit ta Avgijev hlev? Zakaj neki?«

»No, Slovaška je izredno lepa dežela. Je pa tudi dokaj zasmetena. Če želim svojim diplomatskim kolegom iz drugih držav razkazati njene lepote, moram en del pač očistiti.«

Zaželel mi je veliko sreče.

Konec marca, morda še del aprila je najboljši čas za pospravljanje, kajti vse vsaj še malce kuka ali se pod pomladnim soncem pobliskava iz rastja. Že konec aprila so koprive in trave tako visoke, da nimaš kaj videti.

Po treh tednih sem bil pri koncu. V gozdu ob zatoku in na planem pri jezeru sem postavil dva improvizirana smetnjaka – vreči, razpeti med dve rogovili. Pod tunelom sem iz štirih avtogum, ki sem jih zložil drugo na drugo in znotraj obtežil s kamenjem, sestavil smetnjak z notranjo vrečo.

Problem je bil s samim odvozom: čeprav sem vsako plastenko, vsak kozarček sploščil, se je bilo nabralo osemnajst 150-litrskih vreč. Vozil sem jih po dve v Bratislavo in jih nastavljal našim smetarjem, a ker ti odvažajo le v noči na petek, sem nekaj vreč ob zgodnjih urah zvozil tudi dol do parka SNP, kjer stoji kontejner za potrebe nedeljskih piknikovcev. Mislil sem si, da me ne bodo kregali, če me že zasačijo; rekel bi pač, da so smeti s Sitine. In počasi se mi je posrečilo do konca maja vse odpeljati brez zapletov. Vse razen zadnje, no.

Dolga roka pravice

Manky je meteoropat, se pravi, boji se nevihtnega grmenja. Najbrž občuti padce električne napetosti v ozračju, kajti pozoren postane že ob jasnem vremenu, ure prej ko se ljudje zavemo, da se pripravlja k nevihti. Izvedel sem nekaj poskusov – mu recimo predvajal posnetke grmenja, da bi ga desenzibiliziral – pa na take zvoke ni reagiral, ker jih ni spremljalo nihanje napetosti. Zato pa se, ko začne grmeti, spremeni v pravega pravcatega starogrškega heroja, ki se zoperstavlja boštvom: pogumno bevskaje se zaganja vselej proti smeri, od koder prihaja grmenje, in mislim, da ga najbolj obrezumlja prav to, da grmi zdaj z leve zdaj z desne, zdaj od spredaj zdaj izza hrbta, sovrag pa se vselej znova potuhne pred njegovim naskokom.

Kakorkoli, dne 14. maja smo imeli tu v Bratislavi hudo nevihto z grmenjem, ki se je začela morda ob pol treh. Manky je takšno zganjal, da sem ga nazadnje odpeljal z avtom v dež in noč. Iskal sem kraj, kjer bi bilo njegovo bevskanje kar najmanj moteče za okolico. Malo naprej v dolini ima policija svoj nogometni stadion; poleg so tudi vselej prazna parkirišča. Vsak dan se vozim tam mimo, tokrat pa sem zavil noter. Mimogrede sem sicer opazil znak za prepoved vožnje, vendar se mi to ni zdelo pomembno. Imel sem dovolj dela z Mankyjem, ki je kot obseden lajal poleg mene (srce mi ni dalo, da bi ga zapiral v kletko zadaj).

Morda sva bila tam tri minute, še vedno je treskalo, ko sem zadaj zagledal prižgane avtomobilske žaromete. Zelo počasi so se primikali, slepeči, tako da drugega niti nisem razločil. Avto se je potem ustavil, nekaj časa stal morda dvajset metrov zadaj za nama, potem je speljal in se pripeljal vštric. Zdaj sem le videl, da gre za belo-zeleno policijsko vozilo. Morda jih je poklical kak dežurni s stadiona? Mislil sem, da razločim dve silhueti, ena je bila z obrazom obrnjena k meni in me je, to sem čutil, pozorno opazovala. Kakorkoli, nista se ustavila, vse dokler nista bila štirideset metrov naprej. Sklepal sem, da so ju odvrnile diplomatske tablice. Kar slutil sem, kaj preudarjata: kaj počne človek, pa četudi diplomat, sredi noči sredi dežja sredi praznega policijskega parkinga, in kaj počne na sovozniškem sedežu nejasna silhueta z dolgim nosom?

Kakorkoli, nazadnje sta se odločila, da nisem ne tat ne blaznež ne sodomit, in sta se odpeljala. Medtem je tudi naliv nekoliko popustil, bliski so postajali redkejši, in po morda še desetih minutah sva se odpeljala še midva. A ravno ko sva prišla na vrh klanca pred rezidenco, se je spet posvetilo in Manky se je spet vznemiril.

Hm, sem si rekel, ne moreva še domov. Domislil sem se tiste zadnje črne vreče, ki je še čakala, da jo preselim v parkovni kontejner. Nič, jo bova pa zdaj odpeljala, da je podnevi ne bo treba. Tuj pogled lahko navda z občutkom krivde tudi nedolžneža, če so okoliščine takšne, da bi terjale pojasnilo, a konvencija prepoveduje komunikacijo. Komu naj vpijem, da v vreči, ki jo tovorim iz avta, niso ostanki moje komotnosti? Položaj je podoben kot v dvigalih, če se voziš z neznano žensko in ji po nosu vidiš, da te ima za posiljevalca. Spregovoriti ne moreš, ker bi jo to le še bolj prepričalo. Dandanes, ko ima ženska prijava večjo težo od moškega zanikanja, se najbrž najdejo moški, ki potem od same napetosti res naskočijo, da bi vsaj kaj imeli v zameno za prejalislejšnjo kazen.

Ampak kam z vrečo? Na prednjem sedežu sem imel Mankyja. Na zadnje sedeže je nisem mogel odložiti, ker bi zmočil in pomazal prevleke. Torej sem odprl prtljažnik. V celoti ga zavzema kletka za dva psa, a ker so vratca drsna, sem vrečo komaj komaj stlačil skoznje.

Kjer se v dolini začenja park, stoji zapornica in od tam je še petdeset korakov do zabojnika. Ustavil sem tik pred drogom in stopil na zadnji konec avta. Vreča se je bila v kletki med vožnjo po klancu nekoliko zasukala in se zagozdila, tako da je nikakor nisem mogel izvleči iz kletke. Pošteno povleči me je bilo strah, češ, kaj če se PVC razpara in se smeti razsujejo. Ker pa ni in ni šlo, sem čez čas izgubil potrpljenje, zarjovel in sunkoma potegnil. Vreča se je res razvezala (vozel je bil narejen po babje, iz oboda). Oberoč sem jo moral držati, da se ni razsula. Nekako sem se premotovilil do smetnjaka, tolkel z nogo po pedalnem drogu, a pokrov se je zataknil. Le z največjim naponom, ki ga je pospremil še en divji vzkrik, mi je uspelo streho napol odpreti. In ravno ko sem vse skupaj z izjemo modrca – pobral sem ga bil pod nasipom, kamor je priletel s hitrega vlaka Bratislava–Dunaj, zdajle pa je zlezel ven in mehko cepnil v lužo – stlačil v odprtino, sem na rami začutil roko.

Vse skupaj – dež, rjovenje, bliski, lajajoči Manky v avtu, ki je policaja seveda že prej zavohal ali zagledal in me je zaman opozarjal nanj, modrc, policaj – bi bilo za vrhunec v kakem trilerju ali grozljivki, ampak pustimo to. Sledil je namreč antiklimaks. Policista je vljudno zanimalo, kaj imam v 150-litrski črni PVC vreči, kar moram sredi viharne noči nujno stlačiti v javni smetnjak. Zainteresiral se je bil, kot se je pozneje izkazalo, zame že prej, na nogometnem parkirišču. On je sedel v tistem policijskem avtu in se odločal, ali naj me legitimira ali ne. Sklenil je, da mi bo diskretno sledil: v primerni razdalji je ugasnil žaromete, počakal, da sem pripeljal mimo, in me zasledoval.

Po kaki urici pomenka lepo na toplem v njegovem avtomobilu se je vse skupaj lepo razpletlo, še sploh ker je ogled inkriminirane vreče pokazal, da notri ni telesnih delov. Nazadnje me niti ni oglobil, ker sem se peljal brez dokumentov (seveda, če sem bil pa v pižami). Razšla sva se prijazno, kot skorajda prijatelja, če že ne sozarotnika.

Ko sem se vrnil domov, se je že jasnilo in celo danilo.

Čiščenje kot ugodje

Bernarda, ki je tudi to moje početje sprejela s samoumevnostjo, s kakršno sprejema moje početje nasploh, se je v diskusijo o človekovi naravi spustila šele po tej epizodi, čeprav po mojem ni imela zveze s to filozofsko temo. Trdila je, da je človek šibko bitje, ki se rad vdaja lenobi in išče predvsem ugodje – in kako lahko torej pričakujem, da se bodo vsi ti ribiči in lovci in kmetje, ko se vrnejo k svojim sezonskim opravilom, menili za nastavljene smetnjake? Jaz pa sem napovedoval, da bo zgled vlekel. »Vsak svinja tam, kjer je že zasvinjano. A na Sitini že opažam, koliko manj je novih smeti. V tunelu je zdaj ličen smetnjak, estetsko prijazen očem – celo tako postavljen, da lahko ženska iz avta odloži robček ali higienski vložek naravnost v vrečo – zakaj torej ne bi upoštevali novega reda?« »Ker prihajajo ponoči,« je odgovorila Bernarda. »Briga jih, kakšno je zunaj. Šipo odvijejo samo toliko, da se znebijo kompromitirajočega materiala. Vedeti pa moraš tudi, da zgledi ne vlečejo, vsaj dobri ne. Pred petdesetimi leti, to sam veš, ni nikomur prišlo na misel, da bi odvrgel kak papirček. Nanj bi se zgrnilo neodobravanje celotne družbe, družine, mimoidočih. Še če so bili na samem, je bil superego premočan. Potem je prišlo 1968. leto in spopad generacij. Mladi so se uprli kontrolirajočemu očetu. In od vse tiste revolucije se je obdržalo prav to, da lahko vsak, oprosti, klinc odmetava karkoli kamorkoli – robčke po tleh, dirigirane bombe na ljudi, neonikotinoide na čebele...«

Po 64 letih pod življenjskim brusom sem, mislim, končno voljan priznati drugi osebi, da ima svoj prav – a še vedno ji ga po možnosti raje dopolnim. Rekel sem torej: »Že, že, seveda, a dodajam, da je vsaj na Slovaškem glavni vzrok smetenja – konec sovjetskega komunizma. V sovjetskem režimu je vlagal vsesplošen nadzor, torej tudi kar se tiče snage. Zato mnogi Slovaki zdaj, in tako pravi tudi Miško, razumejo smetenje kot izraz kapitalističnega prostega pretoka blaga, vključno z embalažo.«

Sprva se je vendar zdelo, da lahko red prevaga nad neredom. Pri parkirišču na serpentini Sološnicke, to je ob znožju Kralove, kjer je tudi precej robčkov in takšnega in kjer sem vztrajno pobiral, so logarji recimo postavili lesene jasli, ki držita dve smetarski vreči – to je sploh prva takšna inovacija, ki sem jo opazil. Res pa je, da je Kralova hora nekaj posebnega; tukaj so se ljubitelji narave predlani organizirali in zmagali v referendumskem boju proti urbanistom, zato da se je končno nehalo zidati v hrib. Na mnogih deblih so viseli lepaki z zahvalo podpornikom. Pobral sem jih, kakor so odpadali, spomladi.

Na Devinsko jezero skoraj nisem več hodil, ker se poleti ob stoječi vodi namnoži mrčes. Enkrat sredi junija sem peljal Ano, da se pohvalim, in pred vhodom v tunel našel ostanke otroške postelje, vključno s polulanim madracem. Bili so še neki kartoni, prazni, novi, gotovo od nove posteljice. Vse skupaj sem pospravil ob steno oboka, potem pa sva morala že bežati pred komarji.

Ko smo se julija vrnili iz Amerike, sem v najhujši pripeki peljal tja psa, da se malo okopata. Zgledi vlečejo. Nekdo je bil medtem pripeljal kompletno vsebino starega stanovanja. V tunelu je zdaj razmetana večina razmontiranega, črvivega pohištva. Moj smetnjak je razdejan. Tla se bleščijo od beline odvrženih pint in robčkov. Malo naprej, ob robu koruzišča, pa sem naštel osemnajst 150-litrskih smetarskih vreč, polnih stanovanjskih potrebščin.

Mislim si vendar, da je na drugi strani tunela, tam ob gozdu in jezeru in zalivu, še vedno raj na zemlji. A mislim si tudi, da bo prišlo jesensko deževje, Morava bo narasla in privalila češko-slovaški polistiren.

Se bom kdaj vrnil k Devinskemu jezeru? Najbrž. A bolj pomembno je, da sem medtem že našel druge poti, ki jih čistim, recimo h kamziškemu izvirku Oškerda nad Kramari. Doli na naši ulici sem tudi odkril studenec – včeraj sem ga očistil, bili sta le dve vreči, večidel od mladine, ki se prihaja ob večerih menit na pozabljeno cementno cev sredi gošče.

Vsega tega ne bi bil počel, če ne bi bil v početju nahajal, kot smo slišali, ugodja. Morda užitka tiste vrste, kot ga čuti gospodinja, ko ima končno vse polikano in zloženo in pospravljeno po predalih. Veseli me to moje čiščenje, veseli me gozd, kakršen je bil nekdaj, preden smo iznašli papirne robčke. Gre za obsedenost? Za kompulzivno dejavnost? Ne bi rekel. Prej za občutek za ravnovesje. Kot v starem zenovskem koanu: »Mojster, kaj je smisel življenja?« »Sprašuješ, kaj je smisel življenja? Ali si pojedel jutranji obrok riža?« »Pojedel.« »Potem pa pomij skodelico!«

Že pred leti sem kdaj v šali rekel, da sem za vrtnarja preneumen, za smetarja prefin, in da bom torej v naslednjem življenju fatalist – »onaj koji u parku fata listove«. Torej je nekaj tega vendarle že bilo v meni, le čakalo je, da se zbudi.

Če teren ni »moj« – če ne gre za stalno sprehajališče – lahko smet pustim vnemar, ne da bi me to grizlo. V Ljubljani čistim le po Rožniku in na Črnuški gmajni. Nihče ne more preštihati vsega sveta. Ne čutim prisile, da bi se sklonil za vsako smetjo, kot jo je čutil moj mladostni prijatelj Jure, ki je reševal drobcene mušice iz luž in izpred avtomobilov. A če ne znam skrbeti za svoj vrt, bom skrbel pač za svoj gozd. Pač, raje bi bil vrtnar, raje bi, da bi izpod mojih prstov klile žive reči. Morda se še naučim, reklo pravi, da se po večeru dan pozna.