Načrt je bil popoln

Še vedno sem sedel in gledal sonce na namrežkani, pljuskajoči vodi, takrat pa je pod gondolo zaškrtalo, malo je celo poskočila, in odprl sem oči in tik pred sabo zagledal strmo, sivo škarpo.

Škrtajoči zvok je bil zvok gume, ki je zapeljala na trdi odstavni pas.

Adijo! Ni bilo niti časa, da bi se mi pred notranjim pogledom v hipu odvrtel film mojega življenja – nekaj, od česar sem si bil vnaprej toliko obetal, kajti dolga leta sem živel tako nepozorno, da sem skoraj vse pozabil.

»A tako, jebemti!« je bilo edino, kar sem lahko pomislil, češ, a tako se bo končalo… Še pred tem sem zasukal volan v levo in videl, kako se avto za morda nekaj centimetrov ogne steni, in čutil, kako ga meče z desnima kolesoma v zrak.

Kaj sem počel potem, ne vem. Ko je bilo konec premetavanja in privzdigovanja in cviljenja v levo in v desno, sem še vedno imel na števcu več kot 100 km, raje ne povem koliko, ker mi ne bi verjeli.

Sto metrov naprej sem videl rdeč avto, ki je mirno zapeljal v usta prvega od trojanskih klancev. V vzvratnem ogledalu je bil tudi eden, ravno pri tunelu me je dohitel in šel mimo, a šofer, ki je bil sam, se ni nič zmenil zame, nobenega žmiganja, blendanja, hupanja. Življenje je šlo naprej, že se je obračalo k drugim rečem, le jaz sem se še utapljal v adrenalinskem Canalu Grande.

Ko se je občutek v prsih malo polegel, sem se začel za spremembo tolažiti, češ da me je ta reč, če ne drugega, vsaj zbudila. A še pred Celjem Zahod sem spet začutil isto nepopustljivo obmrlost. Komaj da se mi je posrečilo na sedežu s povsem zravnanim naslonilom nekako zdržati do Polskave, tam pa sem zapeljal na počivališče. Takoj me je zmanjkalo. Ko sem se čez pol ure zbudil, sem bil očitno dovolj spočit, kajti vozil sem potem – s postankom za dvojno kavo pri Demiriju – brez težav do Bratislave.

V mislih sem se hočeš nočeš ves čas vračal k preživetju. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zdrza iz dremeža si nisem znal prav pojasniti, še sploh ne tega, da sem v hipu doumel, kje sem in kaj se bo zgodilo, a glede dremeža samega je bilo jasno: preživel sem napad inzulinske kome. Saj jo mnogi poznajo – tisto popoldansko obmrlost, kinkavost, včasih pravi dremež, ki se nas poloti kdaj po kosilu. Ampak da takole zahrbtno zaskoči prav mene, ki že vsaj leto dni nimam v hiši niti sladkornice, kaj šele sladkorja!?

* * *

To se je dogajalo 2. novembra 2014. Oddal sem bil sina k prijatelju na Gorenjsko in tam so mi postregli s štrudljem. Potem sem se obrnil in se z ovinkom prek Vodic odpeljal proti Bratislavi. V avtu sem imel 30 vodiških prest in šteko rožniške orehove potice. Načrt je bil popoln: na Šentilju bi vzel pri Demiriju na pumpi še 15 burekov, v Bratislavi pa to troje malo papcal, malo šenkaval, malo pa podkupoval Jurišto v bifeju Horna stanica in Andrejo iz pekarne Aysa, dokler jima ne izvabim receptov za kokosinke in makov štrudlik z višnjami. Recepta bi v Sloveniji unovčil v zameno za recept rožniške potice…

A po štrudlju in dveh prestah sem postal že pred Domžalami dremav. Malo sem se spraševal poštevanko, ko pa sem se začel motiti, sem se zatekel k štetju: »Ena, dve, tri, štiri, no, saj ni tako težko, pet, šest, sedem…« Pri štiriintrideset sem očitno že sanjal. Temu pravijo mikrospanec; zadošča nekaj sekund.

Še nekaj dni me je, če sem ob hipnem spominu spet zagledal tisto vzpeto sivo steno, prešinjala groza kot iz more, ko človek pada v brezno. A večja in trajnejša je bila moja prepadlost ob misli, da se začenja alzheimer: kdo razen dementneža bi poskusil pregnati zaspanost s tem, da šteje, pa četudi namesto ovc le postajališča beneške gondole?

Psihiatrinja Danijela Šurlan Čas me je nekoč že potolažila, češ, ko se ustrašim zase, se orenk ustrašim.

Tako je bilo tudi zdaj. Nekaj dni sem mrzlično prebiral internetne članke in razprave na to temo in prišel nazadnje do neodvrnljivega sklepa, da morda še nisem dementen – kajti šteti sem se očitno odločil že v oniričnem stanju, sredi miselne megle – da pa sem zagotovo spet zapadel odvisnosti.

Že dvakrat sem se moral spopasti z njo, najprej leta 1981, ko sem se odrekel nikotinu, potem leto dni zatem še alkoholu. A da me bodo zasužnjili in položili ogljikovi hidrati (OH), iz katerih nastaja v telesu glukoza, tega si res nisem mislil. Mislil sem, da imam svojo prehrano »pod kontrolo«: bil sem vsaj za svoja leta (64) primerno težak (73 kg) glede na višino (175 cm), sladkal si že dolgo nisem niti kofeta, še čokoladi sem se odrekel, čeprav je črna zelo zdrava, in sladkarije sem jedel samo po petih popoldne. Vsak dan le eno. No, največ po dve. Pa kakšno sadje seveda. Pa med v kavi, je zelo zdravilen.

Ampak kaj pa moj popolni načrt? Ali ni ta dokazoval, da sem svojo hlepoto samo ritualiziral in si jo prikrival? Da sem samo zamenjal dealerja, kajti zdaj je prihajala glukoza do serotoninskih receptorjev v možganih iz na videz nedolžnih virov: sadja, polnozrnatega peciva, zdrave zelenjave, riža, medu?

Moral sem si priznati: utrgal se mi je film. Zadnjič se mi je to zgodilo leta 1982, med gledanjem filma Victor, Victoria v Komuni. A takrat sem prej popil flašo belega pinota!

Na internetu sem zvedel tudi, da me pred glukozno odvisnostjo lahko reši le detoksikacija – enotedensko popolno prenehanje zauživanja OH – potem pa ketonska dieta, se pravi, dieta z minimalno količino ogljikovih hidratov.

Najbrž nima smisla, da tukaj zapravljam prostor z razlaganjem njenih temeljev, saj si lahko o tem več preberete na internetu. (Pod ketonska ali v angl. ketogenic.) Tu naj zadošča, če slikovito povem, da prihaja 50 odstotkov vse energije, ki jo porabljam, zdaj iz ocvirkov.

Še 20 odstotkov prispevajo druge zdrave maščobe – maslo, mlečnine, orehi in nekatera rastlinska olja (oljčno, laneno, kokosovo), 20 odstotkov prispevajo v obliki beljakovin jajca in meso, le 10 odstotkov pa izvira iz OH v zelenjavi in kakem jabolku. Taka prehrana naj bi bila še najbolj podobna naši evolucijsko adaptirani prehrani iz časa pred odkritjem mehansko-toplotne predelave zrnja. Avtorji, ki sem jih prebiral (Perlmutter, Volek, Westman), zatrjujejo, da žitna oziroma OH prehrana ni zgolj kriva za zdajšnjo pandemijo presnovnih bolezni od diabetesa pa tja do srčnih obolenj, temveč tudi za nevrološke bolezni od epilepsije pa tja do alzheimerja. Korelacije so sila prepričljive, a kaj, ko imamo v parlamentih tega sveta večino odvisniki. Tako kot v času vojne proti nikotinu so korelacije za industrijo in zakonodajce »premalo znanstvene« – čaka se na dokaz kavzalnosti.

Sledila je detoksikacija in potem ketogena dieta. Vse je šlo po napovedih: občutil nisem nobene lakote. (Kar mislimo, da je lakota, je le hlepenje serotoninskih receptorjev v možganih po novem šusu cukra!) V prvih dneh sem včasih resda občutil telesno šibkost, kajti telo še ni prešaltalo na tolščo: zadihal sem se navkreber, imel sem lahko glavo, a to je po tednu ali dveh ponehalo.

Žal smo v decembru odpotovali za dva tedna na Kubo, in tam sem se včasih pregrešil, saj so nam stregli predvsem z južnim sadjem. Živel sem od tega, od rib in jajc. Sicer pa me je dieta vse manj zanimala. Iz misli mi jo je spodrinila Irena Valenti, iskra lepotica, ki sem ji izkazoval pozornost z nedolžnim dvorjenjem.

Ja, kje je bila pa Bernarda, boste vprašale. No, bila je poleg, a mojega početja ni komentirala ne z besedo ne z migljajem. Dovolj se zanese name, da ve, da me ne bo odneslo, obenem pa je tudi sama lepotica, in torej ve, kako prijetno je ženskemu srcu, ko se greje na ognju moškega občudovanja.

Flirt je bil tudi zame presenečenje. Ponavadi se držim nazaj, še sploh, odkar mi je prijazna zdravnica pred leti slabokrvnežu, ki se je pripravljal na maraton, na štiri oči injicirala direktno v žilo stekleničko železovega preparata, pa sem potem teden dni obsedeno mislil samo nanjo in na to, kaj pomeni tisti njen stavek, da bi me morala tudi lepo zmasirati, da bi me povsem sprostila, da pa potrebuje za iskanje prave masažne točke več časa, kot mi ga lahko nakloni v ordinaciji.

Kakorkoli, bilo mi je zelo prijetno, ko sem se zdaj na Kubi prepuščal tej, recimo, erotičnosti, ki pa ni osvetljevala zgolj Irene, temveč je prevevala vse reči tega sveta, da so žarele, kot da bi jih gledal otrok. Ob tem sem se spomnil zapisa izpred nekaj let v Sunday Timesu, v katerem je neki Walter Jones opisal, kako je biti stoletnik: še vedno je imel popoln spomin, vendar pa ga je jezilo, ker ni mogel več »obuditi vseh tistih čustev in občutkov, ki so spremljali te dogodke«. Njegovo dnevno, budno življenje je, tako je napisal, zdaj »brez božanske iskre ljubezenske želje«. Šele ko je ta ugasnila, se je zavedel, da mu je vseskozi razsvetljevala življenje, ga delala živo in zaresno. Le v sanjah se mu kdaj pa kdaj obudijo vsa tista »divja razburjenja, ekstaza vračane ljubezni, poljubi in objemi, vse to se vrne, kakor je bilo nekdaj«. Ko sem to bral, se mi je zdelo bolj kuriozum, zdaj pa sem bil možu hvaležen, saj mi je prvi ponudil to resnico.

Potem ko je prišel na Kubo Kolumb, so tamkajšnji Indijanci začeli množično umirati zaradi evropskih virusov, proti katerim niso bili odporni. Zdaj pa sem jaz fasal tam neki njihov povračilni virus, ki se je tako navezal name, da mi je sledil v domovino in me gnjavil še dva tedna. A sredi januarja so bili vsi nadležni simptomi mimo, in pozornost – ki je tudi Irena V. ni več odvračala – sem lahko izraziteje posvetil novi prehrani in spremembam, ki jih je prinesla.

Nekatere so bile pričakovane:

– spati sem začel v cirkadijskem ritmu, ponoči nisem bil nespečen in podnevi ne zaspan

– vse mi je teknilo, čeprav nisem bil nikoli lačen

– nisem več imel napadov artritisa

– postajal sem vse bolj vitek.

Napovedovana, a ne zares pričakovana sprememba se je tikala spomina. Pričakoval je nisem, ker sem imel svojo teorijo o pozabljanju. Krivil sem izkustveno zasičenost, češ, otrok in mladec seveda vesta, kje hranita bonbone, denarnico, slikice, ključ ali očala – vse to je zanju še novo in sveže. A koga zanima, kje je pustil recimo šlape, potem ko jih je uporabljal še šestdeset let? Zato se nisem sekiral, ko sem se zadnja leta odpravljal kam ven – pa se moral vrniti zdaj po ključe zdaj po rokavice zdaj po pasje povodce, ocvirke itn. Sredi februarja (prepisujem iz dnevnika) pa sem nekoč zaklical Bernardi, naj mi prinese dol uro. Vprašala je, kje je. Ima sokolje oko in še ostrejši spomin, nič ne pozabi (a vse odpusti). Na teh njenih zmožnostih sem že na Irskem utemeljil svojo znano definicijo idealne ženske kot osebe, ki moškemu na njegov: »Ej, daj mi tist!« postreže s »tistim« – ker ne le da ve, kaj je, marveč tudi kje je »tist«.

Zdaj pa sem se zaslišal, kako ji pravim: »Na podnožniku med etuijem za očala in svinčnikom.« Kratko malo videl sem uro v spominu.

Zjutraj me je potem bolj resno preskusila: »No, prinesi mi torej 'tist'!«

Ne vem kako, ampak že po sekundi ali dveh sem videl, da gre za njeno jopico, ki je prejšnji večer ležala odložena na moji mizi, pa se mi je zazdelo, da tja ne spada, in sem jo obvestil, da jo nesem ven na hodnik, in jo obesil na obešalnik pri stranišču.

No, s tem sem pa že pri spremembah, o katerih nisem nikjer nič vnaprej prebral in sem jih izluščil zgolj iz samoopazovanja:

– postal sem bolj redoljuben; če vidim kako nesnago, jo popravim; tako sem recimo postopno očistil ves južni del gozda nad hišo (7 stolitrskih vreč smeti)

– dobil sem »slikarsko oko«: v gozdu kar naprej videvam brueghlovske prizore, na poljani vangoghovske, v mesečni noči grecovske

– prej sem poslušal glasbo zgolj kot zvočno zaveso, da sem tostran nje lahko v miru mislil, zdaj pa mi je vir veselja

– nimam več razumevanja za izmišljene reči (bodisi za »visoko« bodisi »nizko« literaturo, pritegnejo me le še iskrene izpovedi)

– ne morem več gledati filmov in serij, ki prodajajo nasilje

– velikokrat sem dobre volje; ta se zdi sicer bolj zmerna, neprekipevajoča, a menda samo zato, ker nima kontrasta v kaki slabi volji.

Vse te spremembe v čustvovanju izražajo, se mi zdi, odsotnost gugalnice, ki uživalce OH vsak dan nekajkrat – če si jemljejo prigrizke, tudi na vsake pol ure – ponese v višave sladkorne evforije, od tam pa jih inzulin strmoglavlja v globine apatije in obmrlosti.

Morda obstaja vzročno-posledična zveza med žitom in zgodovino: slednja je stekla šele, ko je človek začel uživati žito. V luči tega jo uziram zdaj – vso to zgodovino odkritij, iznajdb, razvoja, a tudi zgodovino zasužnjevanja, vojn in izkoriščanja – kot posledico nevrološkega nemira uživalca OH v možganih, ki ves čas niha med načrtovanjem prihodnosti in izkopavanjem preteklosti, ujet v manično-depresivni vzorec beganja, zapolnjevanja časa, samozamotovanja, samoslepenja.

Kultura, civilizacija, tehnologija – sladkorna pena.

Jaz pa sem se, upam, vsaj malce približal življenju jamskih prednikov – prehransko usklajen s slepim načrtom evolucije, ki je v svoji zasnovi tako briljantno nepopoln, da lahko sam sebe korigira. Ker me torej ne žene več sladkor, lahko ostajam s sabo v trenutku – in tako zaznavam in pomnim lepoto in nered in odlagališča predmetov, ki so se mi zdeli toliko let nedoumljivo nezvesti, a so v resnici samo čakali, da jih najdem, kjer sem jih odložil.

Za bolj znanstveno usmerjeno bralstvo še nekaj izmerljivih podatkov.

V štirih mesecih sem se znebil sedmih kil. Poleg gre šteti tudi vodo, ki se veže na glikogen v mišicah, ki je šel v prvih dneh. A ker zdaj popijem dnevno po štiri litre, gresta na račun izgubljene vode kvečjemu dve kili.

Nekaj je šlo gotovo tudi mišičja, vsaj v prvih dneh ali tednih, preden se je telo naučilo učinkovito kuriti mast. A večinoma je skopnela tolšča, sicer zagotovo ne bi bili izginili tisti blazinici na obakraj dimelj, zaradi katerih me je skrbna mati peljala leta 1976 k doktorju Puppisu, češ, fantu rastejo »nove tvorbe«, vrli doktor pa jih diagnosticiral: »Špek. Špeh. Salo. Mast. Slanina. Šunkovina… Skratka, podkožno maščobno tkivo.«

Za krvni sladkor skrbi drugačen, a očitno zanesljiv mehanizem nadzora: vsako jutro imam na tešče med 5,5 in 6,1 mmol/L. Enkrat samkrat sem na digitalnem zaslončku razbral 8:5, kar je bilo res alarmantno, a ko sem ga podržal proti Bernardi, sem, od koder sem zdaj gledal, videl 5:8, in ta številka se je izkazala za pravo. Skupnega holesterola imam na tešče 3,9, torej celo pod mejo normale. Pa ne, da bi imel holesterol za kakorkoli pomemben, a kar se mene tiče, je zgornje absoluten dokaz, da zaužita maščoba ne zamaščuje ožilja.

Srčni utrip se mi je v mirovanju zvišal s ca. 55 na 60–65, vendar pa se je zvišal tudi maksimalni srčni utrip (s poprej 155 na zdaj 175, kar je utrip 45-letnika).

Tudi če bi bilo res, da nam je usojeno le toliko in toliko utripov in da bom torej manj časa živel, se mi to ne zdi nobena žrtev. Kajti tu je še ena sprememba, ki odtehta morebitne poznejše zadrege: gre za, kakor je napovedala že moja razigranost na Kubi, osvobojenje libida.

* * *

Šel sem gledat na internet, kaj se piše o zvezi med ketonsko dieto in povišanim libidom. Zapisi so redki in si nasprotujejo. Veliko se omenja raven testosterona. Ampak meni se zdi, da je za spolno življenje potrebno več od hormonov: uskladiti se morajo ljubezen, želja, fantazija, fascinacija, atmosfera, nepreobjedenost (nenaveličanost), prostor, priložnost, brezskrbna urica, kaj vem kaj še vse. V zahodni civilizaciji je še toliko težje, ko moramo balansirati med judeokrščansko moralo, romantičnim idealom, kapitalistično nujo, pornografsko iluzijo, feministično alienacijo in cankarjevsko mamico.

Pri šestih križih je libido kot bibavica, prihajajo plime in oseke. Poleg tega ima Bernarda službo, ki jo terja zase skozi ves dan. Ženska pripustljivost ni odvisna le od vztrajnosti moškega snubljenja. Z Bernardo sva si povrhu empatična: če kateri ni pri volji, pa to iz partnerske obzirnosti prikrije, tudi drugi ne bo z vsem srcem poleg.

Kaj se je torej zgodilo z mano, da se ob Bernardi pri štiriinšestdesetih spet počutim kot zateleban mladostnik, vendar osvobojen vseh pubertetniških dvomov in strahov?

Nekaj zaslug ima gotovo njena modrost na Kubi: ker me ni nič sekirala, si zdaj upam vsaj odškrniti vrata v svojo kolibo s totemi in tabuji.

Eden od slednjih je veljal temu, da ji ne smem pokazati, da me lahko spolno fascinira še kaj drugega kot ona. Zvest sem ji četrt stoletja in ona mi zvestobo vrača in me zanjo nagrajuje. A moški smo programirani od Evolucije, ki nam je možgane ustvarila v času, ko še ni bilo pikslov. Tako nas ne zrajca le živa ženska, temveč tudi taka iz raznobarvnih pičic na monitorju.

Takšna fatamorgana je tudi Clara de noche, mamica samohranilka, ki za preživetje, menda pa tudi iz radoživosti opravlja najstarejši poklic, mimogrede pa pod taktirko Jordija Berneta v kratkih humornih stripih razveseljuje moške oboževalce vsega sveta. Tudi mene je očarala s svojo lepoto, neženiranostjo in humorjem, in sklenil sem, da poskusim te stripe prevesti in najti zanje založnika (naj se javi, če to bere!).

Z zgornjo sliko sem si tudi tapeciral namizje računalnika. Česa takega pred Kubo ne bi bil naredil. Zdaj pa sem popeljal Bernardo pred ekran in ji dal prebrati nekaj stripov in ji razgrnil namizje.

In ker se je samo brez besed nasmejala, Clara ostaja na namizju kot svetinjica, ki priča o nesebičnosti ženskega rodu.

Slutim, da gre pri mojem prebujenju predvsem za dobrodejno zlitje dvojnega ketonskega vpliva: zdaj ko sem se kot po čudežu znašel v sedanjosti, imam po eni strani posluh za nagonske potrebe, po drugi pa mi notranji mir omogoča, da se ne cenzuriram (pre)več. Oboje skupaj dela iz mene otroka, ne tistega, ki bega kot bumbar po učilnici, potem ko so mu dali kokakolo, ampak tistega Branka, ki si, ko je bil svet še mlad, ni mogel kaj, da ne bi na poti od ure violine ne zavil naprej od Pasaže po Tomšičevi in pošpegal na čipkasto kombinežo mladenke na eni od fotografij v vitrini Foto Holinsky.