GROB NA DVORIŠČU

V mnogih pogledih je bilo letošnje leto prelomno, pa ne le za Slovenijo, to je treba priznati.

Čas in prostor mi žal ne dovoljujeta, da bi na dolgo in široko razpredal, zato se bom omejil na kratek pregled dogajanja.

Kar se Slovenije tiče, smo bili že marca 2015 ugodno presenečeni, ko je Statistični urad objavil, da je brezposelnost upadla z 10,3 na 7,2 odstotka.

Druga dobra novica je bila, da je stopnja zaposlovanja prvič po letu 2011 prešla iz negativne v pozitivno rast. Za preobrat je zaslužna dejavnost pod šifro 35.23, »pogrebni delavec«.

Aprila je postalo jasno, da je za zmanjšanje brezposelnosti in pozitivno zaposlovanje zaslužna ostra zima. Od 1. januarja do 31. marca 2015 je od lakote, izčrpanosti, samomora in/ali podhladitve umrlo 26.328 brezposelnih. Pogrebni zavodi so zaposlili 315 novih delavcev.

Večji problem je predstavljalo področje energetike. Ravno ko je ministrstvo za energetiko meseca maja objavilo, da bo TEŠ6 začel poskusno obratovati v novembru 2015, je prišla iz Bruslja evropska direktiva, ki je prepovedala emisije CO

2

Žarek upanja je posvetil, ko so iz Urada predsednika republike sporočili, da je svoj »spinning-wheel« povezal z dinamom, ki bo ob predvidenem enournem tekanju znotraj te povečane rekreacijske verzije hrčkovega kolesa generiral 150 vatov dragocene zastonjske energije dnevno. (Edini stroškovni input naj bi bilo 6 pločevink red bulla, ki jih bo predsednik poravnaval iz svojega žepa, so sporočili iz Urada predsednika republike na dodatno vprašanje vodje opozicije Mira Cerarja, češ, kdo bo vse to dirkanje na mestu financiral.)

* * *

Vsekakor je vsem odleglo, ko se je junija po vsem svetu kakor prerijski požar razširila skupna napoved odločujočih zahodnih mednarodnih finančnih ustanov – med drugimi Evropske centralne banke, Mednarodnega monetarnega sklada, Svetovne banke, članic G-7, Vatikanske banke in tako naprej – da je prišel čas za oblikovanje novega finančnokapitalnega reda, tako imenovanega »judeokrščanskega kapitalizma s človeškim obrazom«. Prva in glavna neuradna novica je bila, da bo prišlo ob tem prehodu do popolnega brisanja meddržavnih, pa tudi parcialnih javnih in zasebnih dolgov! Svetovni razvoj po novih pravilih igre naj bi se začel torej z nule. Sama pravila igre pa so tako zahtevna, da bodo na tajni lokaciji nekje v ZDA od 5. julija (dan po dnevu neodvisnosti) pa do 14. novembra (predvečer dneva vulkanizerjev) 2015 v konklavu zborovali najpomembnejši politiki, ekonomisti, pravniki, sociologi, politologi, ustvarjalci, znanstveniki, izumitelji, filozofi in nasploh misleci zahodnega sveta.

Seveda se je zastavilo vprašanje, kako da ni poleg tudi Kitajcev (še sploh ker so bili povabljeni Južnokorejci in Tajvanci in Japonci) in Rusov (razen oligarhov, ki so prebegnili v svobodni svet), a jih je uradni organizator, predsednik ZDA Barack Obama, brž potolažil z besedami, da bodo povabljeni, brž ko bo projekt v celoti domišljen in ko se bo našla ustrezna vloga tudi za ti veliki naciji. Na kar je Xi Jinping odgovoril, da se mu vendarle čudno zdi, kako bo potekalo to brisanje dolgov, ko pa je ves svet zadolžen pri kitajski komunistični partiji. Predsednik Rusije Putin pa je samo ponovil svoje znano stališče, da je »tistemu, ki ima prav, včasih bolje, če ostane sam, kot pa da bi se priklonil družbi tistih, ki nimajo prav«.

Odločitev je odmevala tudi v domovini. Na konklave ni bil sicer povabljen noben slovenski državljan, kaj šele državnik, razen Tine Maze. V medijih je nastala zaradi tega velika diskusija, češ, kaj pomembnega pa lahko prispeva smučarka v zakladnico zahodne politekonomske misli, ki se je polegla šele, ko se je razvedelo, da je Tino osebno povabil anonimni glavni deležnik Mondelez International Ltd., mednarodnega konglomerata, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo prigrizkov (snacks), med katerimi so tudi čokolade milka. Spletni komentatorji so potem le še zabičevali Tini, naj zrihta pocenitev sladkanih pijač.

Kot ultimativni arbiter elegantiae se je nazadnje oglasil filozof Slavoj Žižek, rekoč, da se mora mednarodna skupnost naučiti manevrirati levo-desno in da je Tina Maze očitno spoznana kot kompetentna svetovalka na tem področju. A tudi to mu ni pomagalo, da bi povabili še njega, pa čeprav sam tako uspešno počenja isto.

Slovenska politika je na vprašanje, zakaj ni povabljena, prejela odgovor, da bodo države dolžnice pravočasno obveščene tudi brez neposredne udeležbe njihovih predstavnikov. Vključno z Janezom Janšo in Dimitrijem Ruplom, ne glede na to, da sta tako rekoč goloroka zrušila berlinski zid.

Slovenci in Slovenke so šli torej na Karibe in Mauritius in druge take kraje, zdaj ko so si to lahko privoščili v sladki veri, da bo na dan vulkanizerjev počitniški debit izbrisan. Jaz žal ne, ker imam v Bratislavi dva posvojena psa, Mankyja in Honzo, ki raje raziskujeta lisičine in jazbine v bregovih Bratislavskega lesnega parka. Na Kralovi hori smo tako odkrili ne le lisičino s tremi izhodi, temveč tudi opuščeno človeško bivališče, bodisi napol zasuto ostalino nekdanjega sovjetskega bunkerja bodisi vhodišče v rudnik kositra iz 18. stoletja (kajti našel sem pocinkano kositrno posodo) bodisi zemljanko novejšega datuma (1980–90), ki jo je zapustil tisti puščavnik, ki živi zdaj na Kamziku nad Červenym mostom.

Kakorkoli, poletje je hitro minilo, in ko so se Slovenci vrnili, so našli precejšen del dežele pod vodo. Napisal in v pričujočem časniku (gl. Bo pa v peklu toliko topleje, Objektiv, 29. avgusta 2015) sem objavil daljši članek, v katerem sem pojasnjeval mehanizem povečane atmosferske vaporizacije, ki ga lahko tu povzamem le v najkrajših obrisih: segrevanje ozračja povzroči taljenje ledenikov, taljenje ledenikov povzroči razsoljevanje arktičnih voda, razsoljevanje arktičnih voda onemogoči, da bi Zalivski tok tonil v globino in se vračal v trope, in ker se tropska toplota ne more več seliti po zakonu kondukcije na sever po vodi, si išče poti po zraku, v obliki velikih orkanov in »zračnih velerek«, vsa ta topla vlaga pa se zdaj zliva na (mdr.) Slovenijo. Predlagal sem tudi, da naj slovenska vlada pošlje na konklave nujen memorandum v zvezi s tem pojavom, ki napoveduje skorajšnje »precipitativno zasreženje Severne Amerike in Evroazijske celine«, kajti topla vlaga se v stiku z mrzlimi arktičnimi zračnimi gmotami namelje v obilne žledne in pozneje snežne padavine. (Več o tem meteoprocesnem stikalu, ki pomeni vrnitev v ledeno dobo, si preberite v mojem pismu Janezu Drnovšku z dne 6. marca 2006, ali v mojem pismu Janezu Janši, republiškemu sekretarju za ljudsko obrambo, z dne 31. decembra 1990, obj. v romanu Roka voda kamen.)

Kot plan B sem ponudil svoj lanski predlog (glej Objektiv, 5. aprila 2014, Kako rešiti Slovenijo), da izkopljemo luknjo sredi Ljubljanskega barja, kamor bi se stekala presežna voda, naplavni les pa uporabimo za to, da jezero obdamo s historično repliko kolišč, ki bi bila vaba za petične turiste.

Žal spet ni bilo odziva ne na prvi ne na drugi predlog. Ljudje so tako ali tako čakali le še na dan vulkanizerjev.

* * *

O, da ga nikoli ne bi bilo!

Tega dne se je namreč cvet zahodnega človeštva – šlo je ne le za več kot 15.000 udeležencev judeokrščanskega konklava, marveč tudi za 20.000 družinskih članov in 10.000 tajnic in osebnih asistentov, varnostnikov, kuharjev, služinčadi, priležnic, osebnih trenerjev, psihoterapevtov, spovednikov, življenjskih gurujev in vsega takšnega, kar še sodi k parafernalijam družbene smetane – odselil z Zemlje v orjaškem vesoljskem plovilu na fotonski pogon, ki so ga ameriški astroinženirji na skrivaj izdelovali v protijedrskem zaklonišču v osrčju Skalnega gorovja (kjer je potekal »konklave«) pač že kdove koliko let, vsekakor vse od časa, ko je postalo jasno, da se bliža ledena doba in da tega geološkega procesa ni mogoče več odlagati niti s pospešeno metanizacijo ozračja (s hlevskimi plini) niti z njegovim toplogrednim segrevanjem. Tako je namreč preostalim povedalo tistih 1250 kandidatov za selitev, ki so jih zadnji hip, ko se je predsednik Goldman Sachsa spomnil, da bi bilo dobro za vsak primer vzeti s sabo vsaj 100 ton zlatih opek iz manhattanskega trezorja Federal Reserve Banks, vrgli iz vesoljskega plovila.

Konklave, to je postalo zdaj jasno, je bil lažen, pač kamuflaža, ki je omogočila, da so se velmožje lahko vsi skupaj v miru vkrcali, ne da bi ljudstvo, ki je medtem dopustovalo, se zabavalo, si odpuščalo dolgove ali pa jih zadnji hip izterjevalo s silo, lahko kaj posumilo.

Kam so odleteli velmožje, o tem lahko samo ugibamo, saj so se s planeta pobrali ponoči, medtem ko je njegova zahodna poluta spala ali plesala ali igrala igrice. Jasno pa je, da jih na koncu poleta čaka planet, in sicer Zemlji dovolj podoben planet, z lastno floro in favno, kajti razen govedi, drobnice, konj, svinj, perjadi, psov in mačk (in opic in glodavcev za laboratorijske potrebe) ter različnih užitnih rastlin, poljščin, semenja in zrnja niso vzeli na ladjo nobene druge favne in flore, tako da je šteti ime te ladje, Noah's Ark II, za judeokrščansko pretiravanje.

Kitajci, ki doživljajo življenje še iz Konfucijevih časov kot ciklično kroženje, so sklepali, da so jo njihovi dolžniki pobrisali na tako imenovano Protizemljo, planet, ki naj bi domnevno krožil okoli Sonca po zemeljski orbiti, vendar še neopažen, ker ga pogledom z Zemlje vselej skriva Sonce, in so torej poslali po orbiti okrog Sonca, vendar v nasprotni smeri, ploho nuklearnih min, ki naj bi zadoščale, da od Protizemlje ostane samo ime. Rusi so bili kar tiho, po čemer je ves svet vedel, da bodo zdaj zdaj tudi sami imeli izgotovljeno fotonsko ladjo.

Kaj dosti več ne bi vedel povedati, kajti pred kaosom, ki je kmalu zajel planet, sem se z družino umaknil v zemljanko na Kralovi hori, kamor se je posrečilo iz Slovenije prebiti preostalim: moji najstarejši hčeri Ivani in sinu Mitju, zetu Jerneju in snahi Majdi, vnukinjama Naji in Naši ter vnučkoma Davidu in Matejčku, medtem ko sta dvojčka Ana in Klemen s sabo pripeljala tudi borderkolija Ferrisa in Flynna. Tako je bila družina končno skupaj, samo zlate ribice so ostale v svojem bazenčku na vrtu Grampovčanove v Ljubljani, a njim morda ni hudega pod desetimi metri snega in leda, kajti doslej so še vselej prezimile brez posledic za zdravje.

Ljubljana je menda prvič po dolgih letih tiha in spokojna in bela.

Nad Slovaško se vlažni fronti še ni uspelo zgrniti, tako da so razmere trenutno še kar znosne. Sam nastavljam pasti, česar sem se naučil, ko sem pisal svojo znamenito povest Vsi medvedji otroci (objavljeno v Oraklju, 2001), Jernej izdeluje strelice in osti, Bernarda in Ana nabirata lubje in koreninice, Ivana in Majda skrbita za kuhinjo in čuvata otroke in jih učita, kar je treba vedeti, Mitja in Klemen pa hodita ob sobotah menjavat volčje, lisičje in medvedje kože za sol in druge potrebščine čez zaledenelo Donavo v avstrijski Wolfsthal, kjer je menjava ugodnejša.

Atomske eksplozije v Ukrajini so uničile broadband, tako da ne vemo več kaj dosti o tem, kaj se sicer dogaja v svetu. Slišal sem, da je Tom Cruise prestopil iz scientizma med svetnike poslednjih dni, a morda gre za raco. Sosed, Slovak Pajer, ki živi v jazbini pol hriba stran in si je iz rabljenih kemičnih svinčnikov in starih očal in odslužene budilke izdelal nekakšen tranzistorski radio na navijanje, pravi, da Amerike ni več – Rusi in Kitajci so bili oboji zelo jezni, Američani pa niso pogruntali kode, ki bi v odgovor aktivirala njihove jedrske konice, saj je Barack Obama pozabil listek z njo v sefu, ki jo odpira le optični odtis njegove žive retine.

Pajer trdi, da so se Kitajci glede Protizemlje zagotovo zmotili, da je deseti planet samo mit, legenda. Pravi, da so jedrske konice na poti okrog Sonca in da se nimajo kje ustaviti. Vsaj ne do aprila naslednje leto, ko se bo z njimi srečala Zemlja.

Pajer je upokojen inženir fizike, mogoče celo doktor, tako da mu kar verjamem, čeprav je res tudi, da je še razmeroma mlad, mogoče jih ima petinštirideset, in da so ga vrgli z inštituta, kjer je skušal razviti, kot sam pravi brez iskrice obžalovanja v očeh, termodinamični perpetuum mobile. Napoveduje, da se bo ob srečanju Zemlje in min sprostilo 450 gugoljoulov (450x10

100

»Če bi človek sporočil sam sebi v preteklost, recimo, kak neverjeten izid, glede katerega stavnice sprejemajo stave,« včasih posanjari, »recimo koliko golov bosta na katerih tekmah dala v letu 2015 Messi in tisti ta drugi fuzbaler, veste, koga mislim, in bi potem stavil in zadel dovolj velikansko vsoto denarja, da si kupi delež v McDonaldsu ali Toyoti, potem…« Jaz pa mu odgovarjam: »Eh, sosed, malo je treba biti pa tudi solidaren.«

In spet vzameva vsak svoj lok in puščice in greva vsaksebi, vsak v svoje lovišče.

Pismo bom vseeno zalepil v PVC mapo, da ne pride do njega sneg, in ga obesil na vejo bukve gori v bregu. Tam ga »piš« pač ne more zgrešiti.

Za vsak primer torej dopisujem naslednji naslov:

P. n.

Miran Lesjak, urednik Objektiva

Dnevnik

Kopitarjeva 2

Bodoča bivša republika Slovenija

Kdorkoli že dobi v roke tole pisanje, naj ga prosim prepošlje g. Lesjaku.

Prisrčna hvala,

B. G.

P.S.: Pokličite tudi mene v Bratislavo, 00 421 917 177 159, da vam povrnem strošek za poštnino in se oddolžim za izgubljeni čas. Ker ne bom še nič vedel o pismu itn., mi zabičajte, naj pred jesenjo 2015 nujno nabavim opremo, kakor jo priporoča Življenje v naravi (več avtorjev, Partizanska knjiga, 1972). Vse takšne reči bi nam namreč prav prišle tu gori.

In spomnite me tudi, prosim, naj »dam rože na Algernonov grob zadaj na dvorišču«.

Upam, da bom že razumel, kaj sem s tem mislil.