Najvišji svetilnik na svetu stoji na otočku kak kilometer in pol od obale Bretanije, nasproti vasi Lilla. Gre tudi za najvišji kamniti in klasični svetilnik, ki označuje jugozahodno mejo Rokavskega preliva. Na otoku so že v 15. stoletju postavili samostan minoriti in ime Île Vierge naj bi izhajalo ravno iz tistih časov, ko je bila v okviru samostana tudi cerkev Blažene device Marije (devica je po francosko vierge). Leta 1844 je ozemlje kupila francoska država za 6000 frankov in začelo se je obdobje zidanja in prenavljanja svetilnikov. Prvi, visok 33 metrov, je začel obratovati že sredi leta 1845. Sedanji svetilnik so začeli graditi leta 1896, obratovati pa je začel leta 1902. V prejšnjem stoletju je doživel vse modernizacije, ki jih je narekoval čas, toda kljub električnim generatorjem, vetrnim turbinam in fotoelektričnim senzorjem ga še vedno (malce romantično) upravljajo tudi ročno. Za turistične oglede je zgradba na skrajnem zahodu Francije odprta od aprila do septembra.
Da je Italija dežela nogometa, dokazuje Derby della Lanterna, ki ga od leta 1946 igrata mestna rivala Genova in Sampdoria. Tekme pod tem imenom so se sicer igrale že prej, a so se lokalni nasprotniki Genove menjali. Prva svetilniška zgradba v Genovskem zalivu naj bi bila sicer postavljena že v 12. stoletju, svetilnik, kakršnega lahko obiščete še danes, pa naj bi prvič posvetil ladjam leta 1543. Leta 1936 je bil avtomatiziran, zdaj pa je ena najpomembnejših turističnih točk v mestu. Cena za ogled muzeja v svetilniku je 5 evrov.
Leta 1774 so v tem delu normandijske obale, streljaj od mesta Barfleur, postavili majhen 25-metrski svetilnik. S postavitvijo so se odzvali na veliko število ladijskih nesreč zaradi močnih morskih tokov. Z leti so se potrebe povečevale in 60 metrov stran so leta 1835 dodali nov stolp današnje višine – 75 metrov. Leta 1893 so vanj montirali električne luči, leta 1948 pa so svetilnik priključili na javno električno omrežje. Za ljudstvo so zgradbo odprli leta 1996 in za ogled zahtevajo 3 evre.
Najvišji svetilnik v Rusiji – kot lahko vidimo iz današnje lestvice, so Rusi znani po visokih signalnih lučeh – je postavljen v sanktpeterburškem pristanišču, torej na reki Nevi, na začetku Finskega zaliva. Gre za visoko kovinsko zgradbo, ki ima namen usmerjati komercialni promet v mestnih pristaniščih. Konec kocev imajo kar tri: pristanišče Bolšoj, Kronstadt in Lomonosov.
Na Kitajskem so kot mnoge stvari tudi visoki moderni svetilniki stvar zadnjih let. V Južnokitajskem morju leži provinca Hainan, kjer so leta 1995 zgradili doslej najvišji svetilnik na Kitajskem. Postavili so ga na severovzhodnem delu province in označuje južno stran vhoda v ožino Qiongzhou. Svetilnik, ki je skoraj v celoti narejen iz betona, ima za osnovni signal dva bliska bele luči na vsakih petnajst sekund. Njegovo luč je videti že z oddaljenosti 46 kilometrov.
Tudi drugi najvišji kitajski svetilnik je v provinci Hainan (na otoku Haidian) in tudi ta je, lahko rečemo, novogradnja. Svetilnik, ki sicer služi milijonskemu mestu Haikou tudi kot orientacijska luč za letala, je prve snope svetlobe začel pošiljati proti morju in obzorju šele leta 2000. Osnovna naloga svetilnika je osvetljevati zaliv Haikou. Videti ga je 33 kilometrov daleč, njegov prepoznavni signal pa je močna bela luč vsakih šest sekund.
Ladoško jezero, na severozahodu Rusije v Leningrajski provinci, zaradi svoje velikosti potrebuje svetilnike. Gre namreč za največje sladkovodno jezero v Evropi. Meri kar 17.000 kvadratnih kilometrov, globoko je tudi do 230 metrov, dolgo 219 in široko 138 kilometrov. Storoženski svetilnik je postavljen na vzhodni strani tega drugega največjega jezera (pred njim je Kaspijsko, ki pa je slano) v Evropi. Naredili so ga leta 1911 iz kamna in je, kot večina ruskih svetilnikov, pobarvan z rdeče-belimi progami.
V Abruzzu na italijanski strani Jadranskega morja imajo v pristanišču Vasto na vzpetini Madonna della Penna drugi največji svetilnik v Italiji. Faro di Punta Penna, kot mu pravijo, je bil prvič zgrajen leta 1906, potem pa večkrat prenovljen, konec koncev ga je med drugo svetovno vojno hudo razdejala nemška vojska. Leta 1944 so ga začeli prenavljati in ga spet odprli leta 1948. Spodnji del svetilnika, ki še vedno obratuje, je dvonadstropna hiša, v kateri živijo svetilničarji z družinami, pa še nekaj uradov je zraven.
Osinovetski svetilnik je kakšen meter nižji dvojček Storoženskega svetilnika (v enakih barvah). Lociran je na rtu na jugozahodnem delu Ladoškega jezera in vodi do vhoda na reko Nevo. Svetilnik, zgrajen okoli leta 1910 (pravi datum ni znan) je v drugi svetni vojni služil tudi kot pomemben del obrambne linije v bitki za Leningrad (1941–1944) oziroma kot del ledene ceste (Pot življenja), po kateri so se oskrbovali oblegani meščani.
Dobro uro vožnje iz Ljubljane, na griču Greta nad Trstom je Faro della Vittoria, kot mu pravijo Italijani. Zgrajen je bil leta 1927, kot spomin na prehod Trsta izpod Avstro-Ogrske pod Italijo. Na otvoritvi je bil italijanski kralj Vittorio Emanuele III., na podstavku je verz italijanskega pesnika D'Annunzia: »Splendi e ricorda i caduti sul mare« (»Sveti in spominjaj na padle na morju«). Kot da bi kdo hotel reči, da Trst ni slovenski. Šestega januarja 1930 so slovenski domoljubi vanj postavili peklenski stroj in ga poškodovali.
