Ministrstvu za delo, za finance in za zdravje, finančni upravi in zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) se je po večletnem mrtvilu aprila letos vendarle uspelo sestati in dogovoriti o zaostritvi nadzora nad domačimi delodajalci, ki svoje delavce napotijo na delo v tujino. Zavod bo dovoljenja (tako imenovane obrazce A1) odslej izdajal zgolj delodajalcem, ki so plačali socialne prispevke in opravljajo znaten del svoje dejavnosti v Sloveniji, so takrat napovedali na ministrstvu za delo.
Žarek upanja, ki je hitro ugasnil
A danes ni čisto nič drugače kot recimo marca ali maja, ko smo v Dnevniku nazadnje poročali, kako slovenska podizvajalska podjetja v sodelovanju z nemškimi naročniki izkoriščajo bosansko-slovenske gradbene delavce, pa da jim ne izplačajo težko prigaranih plač, kaj šele socialnih prispevkov zanje. Včasih razmere pripeljejo celo tako daleč, da delavce lačne in brez prebite pare pustijo dobesedno na cesti, da morajo zanje poskrbeti nemške lokalne humanitarne organizacije. Ker imajo slovenski delodajalci pri nas praviloma zgolj nabiralnike (čeprav bi za pridobitev obrazca A1 po pravilih EU morali znaten del dejavnosti opravljati v Sloveniji), državi ne plačujejo nobenih davkov.
Aprilski dogovor pristojnih slovenskih institucij je bil žarek upanja, ki bi po oceni Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pomenil prvi korak k sistemski ureditvi tega področja. A se je vse spet ustavilo pri starih dilemah. Na ZZZS, kjer slovenskim delodajalcem izdajajo dovoljenja za napotitev delavcev v tujino, spet ponavljajo, da nimajo nobenih pooblastil niti za preverjanje, ali podjetje plačuje delavce in socialne prispevke zanje ter davke državi, kaj šele, da bi takšno početje smeli sankcionirati. Ta vprašanja so po njihovih pojasnilih stvar delovnopravne in finančne zakonodaje, pri katerih nadzor in sankcije izvajata delovna inšpekcija in finančna uprava. »Veljavna slovenska zakonodaja ne omogoča, da bi ZZZS zavrnil izdajo obrazca A1 v primeru, da delodajalec ni oddal tako imenovanih REK-obrazcev (na njihovi podlagi država obračuna socialne prispevke, op. p.) oziroma ni obračunal in izplačal plač in prispevkov delavcem,« trdijo na zavodu. Kot pravijo, bi bilo za kaj takega treba sprejeti novo zakonodajo, za katero jim je ministrstvo za delo junija vendarle obljubilo, da jo bo pripravilo.
Zlorabe vse bolj pereče
Toda na ministrstvu o tem očitno ne vedo ničesar, saj so nam sporočili, da »problema (ne)izvajanja obstoječih predpisov ni mogoče reševati s sprejemanjem novih predpisov«. Poudarili so namreč, da vse podlage, ki jih ZZZS potrebuje za preverjanje delodajalcev in zavrnitev izdaje obrazca A1 v primeru nepravilnosti, že obstajajo v evropskih predpisih. Ker gre za evropske uredbe, ki se v državah članicah uporabljajo neposredno, jih po opozorilih ministrstva ni niti treba niti dopustno ponovno prevzemati z nacionalno zakonodajo.
A na ZZZS vztrajajo: »Zavod je skladno z veljavno zakonodajo ustanovljen za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, zgolj administrativno pa ureja tudi vključevanje zavarovancev v sistem obveznih socialnih zavarovanj. ZZZS torej nima inšpekcijske službe oziroma inšpektorjev, ki bi uradno ugotavljali kršitve na strani delodajalcev.«
Medtem ko se vladni organi ne zmorejo dogovoriti (ZZZS je prvi dopis s to problematiko na ministrstvo za delo naslovil že leta 2013), zavod tudi na podlagi opozoril tujih inšpekcijskih služb ugotavlja, da je situacija zaradi vseh primerov zlorabe delavcev vse bolj kritična.
»Najprej smo imeli opraviti z Romuni in Bolgari, zdaj pa vse več poročamo o izkoriščanju bosanskih delavcev, ki jih k nam uvažajo slovenska podjetja,« pripoveduje novinarka bavarske javne radiotelevizije BR Claudia Gürkov. Po vstopu Slovenije v EU leta 2005 je ZZZS slovenskim delodajalcem izdal dobrih tisoč obrazcev A1 za napotitev delavcev v tujino, lani že stokrat več. Od tega približno polovico za delo v Nemčiji.
»Kaj res nihče noče davkov in prispevkov?«
»Posel cveti,« cinično ugotavlja nemška novinarka. Nesrečnim zgodbam opeharjenih slovensko-bosanskih delavcev je sledila do Ljubljane, kjer je tudi sama ugotovila, da vsak slovenski organ obdeluje zgolj svoj vrtiček. »Namesto politične volje sem pri pristojnih odkrila ignoranco,« pravi. Hkrati se sprašuje: »Kaj res nihče v Sloveniji noče pobirati davkov in socialnih prispevkov od teh podjetij?«
Problematika pa vendarle presega zgolj slovenske okvire. »Gre za gigantsko gradbeno subvencijo. Gradbinci mi razlagajo, da bi bila gradnja v Nemčiji za 30 do 50 odstotkov dražja, če ne bi bilo teh odvratnih kupčij. Slovenija izvaža socialni damping, da se lahko pri nas poceni gradi,« je kritična Claudia Gürkov. Kot pravi, lahko najdražja ponudba na nekem javnem razpisu pri njih tudi dvakrat preseže ceno najnižjega ponudnika. Čeprav bi morala po pravilih zmagati najgospodarnejša ponudba, tudi javne institucije v Nemčiji tako kot v Sloveniji vedno vzamejo najcenejšega. »Ta pri gradbenem materialu ne more varčevati, material stane, kolikor stane. Zmanjka vedno za delavce,« dodaja.
Tako kot slovenske oblasti pa tudi nemške za takšno izkoriščanje po njenih besedah nimajo posluha. Obrazci A1 Nemcem so povrhu dober izgovor, da odgovornost za zlorabe prevalijo na Slovenijo, meni novinarka.
