Imeli sta nekaj smole, ker ju je pred Slovenj Gradcem ustavila kolona vozil, ki se je nabrala zaradi prometne nesreče. Obvoz je bil speljan po stranskih cestah in pripeljali sta se naravnost v Kotlje, kjer je doma Anamarijina prijateljica. Glede hrane jima je ta svetovala gostišče Brančurnik – ker je bila ura že pravšnja, sta se kar odpravili.
Anamarija in njena prijateljica Francka sta bili navdušeni nad gostiščem: »Gostitelji so bili zelo prijazni – kljub temu da je bilo kar nekaj gostov, so si vzeli čas, da so nama pripovedovali o zgodovini gostilne, ki so jo vedno vodili bradati gospodarji. Obenem so naju opozorili, da so porcije kar velike, zato sva naročili le po eno porcijo vsake jedi in dodaten krožnik: govejo ali gobovo juho (takšno ta pravo, polno gob), potem so sledili ajdovi žganci, kruhov hren in pražen krompir ter za vsako po dva kosa pečenke. Vprašala sem jih, ali so se zmotili, ker sva naročili le eno porcijo, v eni porciji pa gotovo niso štirje kosi mesa. Natakar se je le zasmejal in dejal, da so en kos dodali, ker je zanje najpomembneje, da sva midve zadovoljni in da se dobro najeva. Na koncu sva dobili še 'nudlje' s suhimi slivami.«
Nato sta začeli misijo nemogoče: iskanje prevaljskega turističnega informacijskega centra. Najprej sta se odpeljali do lepe železniške postaje, ki je bila odprta davnega leta 1863, ko je prvi vlak peljal iz Maribora skozi Prevalje v Celovec. Na peronu sta srečali le mladeniča, ki je prvič slišal za TIC, enak odgovor je dal tudi starejši gospod, ki je prišel na postajo. Izvidnici sta si nato ogledali nekaj znamenitosti Prevalj: spominsko sobo Leopolda Suhodolčana in park Augusta von Rosthorna, ustanovitelja železarne in Prevalj.
Nekajkrat sta ob tem prevozili Prevalje in iskali tablo za TIC, ob tem pa opazili lepo poslopje, ki je bilo prenovljeno z evropskimi sredstvi – tam je domačin na vprašanje, kje je TIC, povedal, da nimajo turističnega društva, ampak le planinsko, ki ima prostore pri cvetličarni. Za TIC sta vprašali še na pošti – tam je dežurni za okencem vstal in na glas vprašal vse, ki so bili takrat na pošti, ali kateri od njih morda ve, kje je TIC, a ni bilo nikogar, ki bi se oglasil s pritrdilnim odgovorom. Tudi gospod v trafiki ni vedel, kje bi bil TIC, jima je pa svetoval neko dobro staro gostilno v bližini. Tja sta šli v vročem dnevu nekaj spit, a tudi natakarica ni vedela za TIC.
»Dovolj je bilo iskanja, greva nazaj v Kotlje k moji prijateljici, še prej pa po rože zanjo v cvetličarno,« je odločila Anamarija. Cvetličarka jima je svetovala, naj gresta na Leše, pa v Kotlje na Prežihovino, do Ivarčkega jezera in na Ošven. Na poti nazaj sta se ustavili še pri cerkvici sv. Barbare, od koder je čudovit razgled na Prevalje. »Imeli sva tudi srečo, da nama je župnik odprl in razkazal cerkev. Lep izlet je bil, lep.« vav
