Pred odhodom so si ogledali spletno stran, vendar so imeli kar nekaj težav, predvsem zaradi jezika. Prav presenečeni so bili, ker so bila praktično vsa prenočišča v kraju, kot tudi v okolici, zasedena zaradi številnih športnih prireditev in tekmovanj. Ko so po spletu iskali proste postelje, so jih »vabila prenočišča« v Logarski dolini in sosednji Avstriji.
Še sreča, da je Antoaneta pomislila na turistične kmetije, ki so jih nato iskali prek spletne strani slovenia.info, ki je tudi v angleščini. Povpraševanje je poslala domala vsem ponudnikom prenočišč, vendar so ji po dnevu ali dveh odgovorili le redki – od turističnih kmetij Brančurnik, Krivograd, Eko kmetija Mikl in Povhov mlin, a le slednji je imel še proste postelje. Poslali so ji tudi dodatne informacije, fotografije ter jim obljubili zajtrk z ajdovimi žganci in belo kavo.
Brez posebnih težav – če odštejemo to, da je bilo otrokoma po brezštevilnih ovinkih slabo – so se pripeljali na Prevalje in se ustavili tam, kjer so predvidevali, da je središče kraja. Ker ni bilo nikjer nobene oznake, ki bi jih usmerjala h kakršnemu koli uradu s turističnimi informacijami, so v bližnjem bifeju povprašali, kje imajo turistični informacijski center. »Česa takega na Prevaljah nimamo,« se je glasil odgovor prisotnih. Nato pa se je eden med njimi spomnil, da je to mogoče kakšnih tristo metrov stran – ko so prišli tja, so videli, da je bila tam turistična agencija, vendar je bil v njej gospod več kot prijazen in jim je poiskal nekaj prospektov ter se v resnici trudil, da bi jim pomagal, obenem pa jim je povedal, da je TIC nekaj deset metrov stran od občine.
»Tam smo res videli lokal, vendar je tudi pisalo, da je TIC odprt skupaj s pisarno Planinske zveze Slovenije zgolj ob torkih in četrtkih. Takrat je prišla iz bližnje cvetličarne gospa, ki nam je svetovala, kaj naj si ogledamo – predlagala je Šentanel, pa tudi, da se splača iti v tem kraju na domače kosilo. Naj gremo v gostilno turistične kmetije Miler, je rekla,« je povedala Antoaneta in dodala, da so si ogledali tudi bližnjo trgovino, kjer so imeli tudi spominke. Dve prodajalki sta se v slovenščini spraševali, od kod so se vzeli in kako da so prišli ravno malo pred tem, ko so trgovino zaprli (Antoaneta namreč razume slovensko), ponudili pa sta jim obeske za ključe Slovenija, magnetke Ljubljana… in na koncu našli lesene svinčnike z napisom Prevalje – izdeluje jih domačin in so nekaj posebnega. Nato sta Antoaneta in Ralica opazili razstavljen nakit in ko sta prodajalki povedali, da gre za ročno delo domačink, je postalo vse skupaj bolj zanimivo. »Seveda sva nekaj kupili,« je priznala Antoaneta in pokazala uhane.
Nato so se odpeljali v Šentanel. Če so na Prevaljah pogrešali informacije oziroma informacijsko tablo, je bilo tu raznih obcestnih tabel še preveč – table za vsako domačijo, turistično kmetijo… – tako da so se morali pred tablami ustaviti in pogledati, ali so na pravi poti. V Šentanelu so našli na tabli obvestilo, naj pokličejo telefonsko številko, ki je bila pripisana – takoj po klicu je prišel prijazen gospod, ki jim je predstavil ponudbo in, po besedah vseh izvidnikov, so bili prav vsi izdelki zanimivi in ročno izdelani, prav nič ni bilo kiča. »Takoj so mi v oči padle stare razglednice – že nekaj časa ni več navada, da bi z izletov, počitnic ali potovanj pošiljali razglednice, sodobni komunikacijski modeli so jih povsem izrinili. Seveda sem kupila nekaj teh razglednic.«
Bil je že čas za kosilo, zato so, upoštevajoč nasvet gospe iz cvetličarne na Prevaljah, odšli do Milerja. »Takoj po vstopu v gostilno, ki je bila polna gostov, so se gostitelji odzvali in nas posedli. Zdelo se mi je zelo zanimivo, da so imeli več jedilnikov – koroških, vegetarijanskih, mesnih in ribjih jedi. Dobra zamisel, škoda le, ker niso teh jedilnikov oblikovno bolj dodelali, saj so bili le listi papirja v plastičnem ovitku,« je povedala Antoaneta in takoj dodala, prikimali pa so vsi izvidniki iz Bolgarije: »Hrana je bila odlična, natakar pa tudi – razložil nam je, kako pripravljajo jedi, zaupal stare babičine recepte, po katerih kuhajo, nam pokazal prašiče pasme mangalica in bližnji travnik, kjer se pasejo, povedal tudi nekaj malega o zgodovini družine in nam na koncu podaril vrečko pirine moke. Tudi otroci so uživali, saj so imeli igrala… Da ne pozabim – naj vam povem, kaj so nam ponudili in kaj smo jedli: za začetek goveja ali gobova juha, potem svinjska pečenka s slivami, pa mavželj, ki se dela iz juhe, v kateri se je kuhala svinjska glava, in iz mesa in možganov te svinjske glave, potem smo jedli ajdovo kašo in kruhov hren in pražen krompir, na koncu pa zavitek iz jabolk in malin. Pa še to: za pijačo niso ponujali sladkih gaziranih pijač, ampak zelo dober domači jabolčni sok in izvrstno hladno vodo. Prava osvežitev v ponudbi!«
Nato so se odpravili na ogled šentanelske cerkve sv. Daniela. Bilo je prav zanimivo, ker je bilo v cerkvi vse pripravljeno za poroko, vse je bilo lepo okrašeno, imeli so vaje, takrat pa je prišla nevesta. »Odšli smo na sprehod na hribček nad vasjo in bili poplačani s čudovitim razgledom. To je izjemna točka, narava je prekrasna. Sicer me ti kraji malo spominjajo na območje, od koder prihajam, na Rodope,« je povedala Antoaneta.
Možnosti, ki jih ponuja okolica Prevalj, je ogromno. »Urejenih je kar nekaj poti, na primer mlinarska. Predvsem je opazno v porastu kolesarjenje, še posebej gorsko kolesarjenje. Imajo veliko urejenih klesarskih poti, vendar me je motilo, ker ni prav jasno skomunicirano, kaj se ti bo na poti dogajalo, kaj boš videl in kaj doživel, predvsem pa vsega tega ne izveš na Prevaljah, ampak le, če 'zaideš' z glavne ceste. Škoda. Vidi se, da je bilo veliko narejeno, vendar ni povezave. No, pa nekaj nerazumljivosti je tudi, kot na primer označen vhod v Leški rudnik – vhod pa je zaprt.«
Zgodba zase je bil apartma, kjer so prenočevali. »Okolica je pravljična, sredi te čudovite dolinice je več kot 150 let star mlin, ob njem pa stara preužitkarska hišica, ki so jo prenovili, v njej pa uredili apartma. Starejši par jih je prisrčno pozdravil, gospa je predstavila mlin, ki še deluje, jim razložila postopek delovanja, v veselje otrok pa spustila vodo in mlinsko kolo se je zavrtelo. V apartmaju nas je čakal na mizi svež rženi kruh, poleg je bila domača potica, zjutraj pa je gospodinja prinesla liter še toplega mleka. Božansko! Ja, Koroška je speča lepotica. Upam, da se bo kmalu zbudila. Mi se bomo zagotovo še vrnili, čeprav si prej Prevalj in tega dela Koroške najbrž nikoli ne bi izbrala kot kraj, kjer bi preživela konec tedna.«
