»Spletne strani so dobre, veliko je informacij, veliko je zgodovinskih podatkov in podrobnosti, tako da smo si že prej okvirno zadali cilj, kaj si želimo ogledati in kaj obiskati. Glede odpiralnih časov in poti, kako kam priti, smo se zanašali na TIC, ki smo ga takoj našli, saj je v samem središču, pa tudi usmerjevalne table so dobro postavljene, težava je bila le v tem, da je bil TIC zaprt,« je vidno razočarana povedala Simona.
Nato smo se sprehodili po dokaj praznem središču, kjer smo odkrili informativno tablo z vrisanimi znamenitostmi in gostilnami, še najbolj pa so si lahko pomagali z informacijami kolesarja, ki je te konce očitno že prekolesaril. Nato so se odpravili v hotel Smuk, kjer sta dve gospe z informacijami takoj pomagali naši mladi izvidniški ekipi in poiskali tudi zemljevid za pohodnike v angleščini. Za kosilo se niso odločili, ker je bilo še dokaj zgodaj, poleg tega pa: »Ponudba kalamarov, svinjskih zrezkov in podobnih jedi z železnega repertoarja kar nekaj slovenskih restavracij nas ni pritegnila. Še posebno ko so nam razložili, da je ta ponudba možna do dveh popoldne, potem pa bodo pekli pice.«
Ekipa slovenskih izvidnikov se je nato odpeljala do izvira Krupe. Tam je bilo še nekaj turistov, okolje je bilo lepo, mogoče bi se dalo razbrati, da želijo nekatere objekte obnoviti, ampak v bistvu so bila poslopja tam prej kot ne zapuščena. Nikjer ni bilo tudi nobenih stranišč, razen v okoliških gostilnah, ki pa so bile seveda zaprte. Na izjemno lepi in urejeni turistični kmetiji pri izviru so sicer odprli vrata, vendar le toliko, da so jih odslovili, češ da se niso naročili. Ponudili so jim sicer, da počakajo uro in pol, ko naj bi prišla večja skupina gostov in bi se dalo nekaj dobiti tudi za družino iz Ljubljane. »Ne vem, ni bilo prijetno. Odpravili so nas kar pri vratih, niso nas povabili niti na kavico ali recimo na narezek in malo kruha. To pa na kmetiji medna ja imajo.«
Slabe oznake so bile eden od krivcev, da niso našli poti do Podturna, v kakšno posebno pomoč pa jim niso bili niti zelo redki domačini, ki jih niso znali usmeriti k cilju. Tudi razgledno točko na Smuku so težko našli, so pa tam uživali v lepem razgledu, čudovitem vremenu in opazovanju jadralnih padalcev. A so bili že pošteno lačni, zato so se odpravili kar naravnost v Metliko. Prišli so do gostilne, ki je bila seveda tudi zaprta, tako kot vse v starem delu mesta, na gradu pa so jih odslovili, češ da se niso naročili. So jim pa svetovali obisk gostilne Pri starem Pildu, kjer je bilo vse zelo zelo dobro: »No, res je, da smo bili zelo lačni in smo takoj navalili na predjed, ampak bilo je res okusno.«
O spominkih ni bilo nikjer ne duha ne sluha, sicer pa o Semiču Simona Klaus meni naslednje: »Lep kraj. Če pripelješ s seboj kolo in si prineseš od doma malico, se imaš lahko zelo lepo.«vav
