Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Očitno na Koroškem ne spi le kralj Matjaž, ampak tudi nekatere turistične vsebine oziroma dejavnosti, če povzamem besede bolgarske izvidnice ob koncu zapisa o njenih doživetjih in vtisih s tega dela Slovenije. Izvidnica sicer ni mogla skriti navdušenja nad naravnim okoljem, prijaznostjo ljudi (o teh dveh sestavinah tudi podpisani delim z njo ti ugotovitvi) in kulinarično ponudbo »speče lepotice«. Glede kulinarične ponudbe je zanimivo, da so člani obeh izvidnic okušali bolj ali manj enake jedi na dveh različnih lokacijah oziroma v gostinskih lokalih, kar je seveda zanimiv kazalec tovrstne ponudbe, ki ima poleg gostinskih lokalov še svojo posebno izpeljavo na turističnih kmetijah. Turistične kmetije, zlasti v Šentanelu, so bile namreč ene prvih od 60. let 20. stoletja, ko se je začela postopoma razvijati ta nova turistična dejavnost v Sloveniji. Ob navedbi »nova« moramo seveda upoštevati veliko starejše izkušnje turistične ponudbe na kmetijah na območju Bleda in Bohinja ter zgornje Savinjske doline, ki sooblikujejo začetke slovenskega turizma že od 19. stoletja. Ker je v okvirih turistične dejavnosti na kmetijah še cela vrsta odprtih vprašanj in tudi ovir, ki jih postavlja zakonodaja in še posebno inšpekcijske službe, je zelo zanimiva podrobnost v zapisu tokratne izvidnice. Bolgarskim izvidnikom je namreč »gospa iz cvetličarne« na Prevaljah, potem ko so ugotovili, da je TIC odprt le ob torkih in četrtkih, svetovala, naj obiščejo »gostilno turistične kmetije« v Šentanelu. Dopuščam sicer, da je bilo pri tej navedbi tipa gostinske ponudbe nekaj nerodnosti, vendar je oznaka več kot odlična. Tudi če pogledamo spletne strani te turistične kmetije, vidimo, da se navaja kot kmečki turizem (to je najslabša možna oznaka), kot gostinstvo in poslovne storitve, tudi priprava in dostava hrane. Ne smete razumeti te drobne pozornosti kot dlakocepstvo, ampak predvsem kot ponovno opozorilo in priklic starega nemškega pregovora, da je hudič v podrobnostih. Seveda vse navedeno odtehta zadovoljstvo gostov, ki je bilo tokrat glede prehrane več kot zadovoljivo, čeprav bi se lahko vprašali o značilnostih kulinarične podobe tega dela Slovenije. Tudi jedilni list, če ga že imajo, ne bi bil potreben na listu papirja v plastičnem ovoju. Seveda je že natakar pokazal, da je jedilni list nepotreben, saj je gostom osebno razložil, »kako pripravljajo jedi, zaupal stare babičine recepte, pokazal prašiče pasme mangalica in na koncu podaril vrečko pirine moke«. Glede prašičev madžarsko-srbske (bolje rečeno panonske) pasme mangalica ali mangulica bi bilo seveda veliko bolje, če bi pokazali tudi kakšnega krškopoljca, ki je naša slovenska izvirna pasma in ima podobne lastnosti kot preje omenjena. Sicer pa sta imeli tokrat obe izvidnici, bolgarska in slovenska, spet težave z iskanjem lokalnega TIC. Na žalost tudi velika večina domačinov ni vedela, kje naj bi bil ta TIC, verjetno niti niso vedeli, kaj to pomeni. Zares mi ni jasno, zakaj se na tem področju turističnih storitev nič ne premakne. Navsezadnje tudi z Dnevnikovimi izvidnicami zdaj že nekaj poletnih in zimskih sezon neprestano opozarjamo, da nam ta TIC-zgodba najbolj peša, a se nič ne spremeni. TIC niso samo za tuje turiste, ampak seveda tudi za lokalno in regionalno prebivalstvo. Seveda jim je treba prilagoditi načine komuniciranja, odprtosti lokalov in še kaj. Tudi trgovine s spominki so del turistične ponudbe in prodajalke ter prodajalci bi se leta 2015 lahko že zavedali, da v take trgovine prihajajo tudi turisti, ki razumejo slovensko. In še nekaj: vsak turist je najboljši turist, tudi če pride tik pred zaprtjem trgovine in po tistem, ko sliši, da si prodajalki izmenjata stavek, »od kod so se ti vzeli«, še kupi nekaj nakita. Zdaj, ko v sosednjo Avstrijo (še) ni treba hoditi po kavo in pralni prašek, ostaja dovolj časa, da si načrtovalci turizma nekoliko pobliže ogledajo, zakaj so naši turistični sosedje uspešni. Tam denimo ne prodajajo magnetov z motivom Ljubljane tako kot na Prevaljah. Pa še kaj drugega bi se lahko naučili.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Prevaljam predlagam nov turistični produkt – iskanje TIC. In to po vzoru iskanja svetega grala. Pred prihodom se turistom porazdeli koordinate, skrite namige in dvoumna gesla po različnih lokacijah. Vmes nanje prežijo nevarnosti v obliki nepričakovanih obiskov lokalnih beznic, srečanj z domorodci, ključ se lahko skriva v manj znanih podatkih o znanih osebnostih, lokalnih cerkvah, da cvetličarn sploh ne omenjam. Skratka, iskanje svetega grala oziroma prevaljskega TIC. Neprecenljivo.
Minus za plastične jedilne liste v gostilnah – to kvari apetit in ponudba nehote izpade cenena. Plus pa za negazirane pijače, vodo iz pipe in dober nastop natakarjev. Gostoljubnost je na Koroškem doma, tako kot velike porcije, ki pa se morajo na nekaterih lokacijah bolj kot preteklosti približati sedanjosti, vsaj po številu kalorij.
Presenečenja so tudi lične namestitve, ki jih boste našli po okoliških vaseh Šentanela in Prevalj oziroma povsod, kjer zavijete z glavne ceste. Na Koroškem je vse na dlani, toda turist je še vedno zbegan, ker se ga nejasno in dvoumno usmerja k ponudbi. Za začetek bi bila dovolj že informativna tabla sredi Prevalj z okoliškimi namigi glede hrane, rekreacije, muzejev in naravnih znamenitosti. Potrebujemo tako malo, da se nas zapelje na lepše.
Koroška je zaradi cestne povezave bliže Avstrijcem, za Slovence pa pogosto bogu za hrbtom. Toda izkušnje s terena kažejo, da so tu doma neverjetno odprti in iskrivi ljudje, ki znajo zgodovino tega prostora zaviti v njim lastne zgodbe. In to takšne, ki se dotaknejo srca. Da, doline na koncu sveta imajo okna v svet najbolj široko odprta.
Vito Avguštin, Dnevnik
Speča lepotica... Vsaj dve plati vsega skupaj sta: na eni strani lepa narava in čudovito okolje pa prijazni ljudje, ki imajo kljub ozkim dolinam široko srce in očitno dokaj uspešno črpanje evropskih sredstev za urejanje učnih oziroma tematskih poti in za urejanje kolesarskih poti, naprej častitljiva podoba več kot 150 let stare železniške postaje, sakralni objekti z zgodbami, ki burijo domišljijo, nato dokaj enotna in bogata kulinarična ponudba...
Na drugi strani pa turističnoinformacijski center, ki ga pravzaprav ni, informacije, ki padajo obiskovalcem v naročje povsem naključno, pripovedi o nekih zanimivostih, ki se brez zgodb počasi kopičijo za čudežno kopreno nevidnosti. In spet smo pri dejstvu, da je marsikatero izjemno delo, marsikateri napor in uspeh namenjen zgolj samemu sebi, ker do tistih, ki jim je namenjen, pač ne pride. To je tako kot pri pomoči socialno šibkim družinam – pomagati bi morala država, ki ima tako sredstva kot ljudi, ki so zaposleni prav za ta namen, pa pomoč največkrat zbirajo prostovoljci v svojem prostem času.
Če se bodo povezali, če se bodo organizirali, če bodo tisti, ki dobijo vsak mesec plačo za to, da bi bila turistična pogača vsak mesec bogatejša, delali in se trudili, se bo lepotica mogoče zbudila. Do takrat pa izgubljamo in bomo izgubljali vsi.
