Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Pri pisanju komentarja o tokratnih izvidnicah imam težave, saj so zapisani vtisi japonske in slovenske izvidnice nanizali celo vrsto iztočnic, ki zahtevajo ustrezne komentarje. Še posebno na kulinaričnem področju, ki mi je nekoliko bliže. Vendar pa moram najprej komentirati povprečno odlične izkušnje in občutja turistov, ki obiščejo glavno mesto naše države. Vse čestitke vodstvu mesta in turistični organizaciji, ki verjetno edina v Sloveniji razumeta, kako se gradi in razvija sodobna turistična ponudba ter predvsem, katere so njene vsebinske sestavine. Dosežena raven je zavidljiva, vendar moramo še napredovati. Tudi na kulinaričnem področju, za katerega je Svetovna turistična organizacija zapisala, da je eden od glavnih turističnih motivov na svetu.
Iz podatkov, ki so mi na voljo, in svojih osebnih izkušenj naj povem, da skoraj vsak drugi turist v Ljubljani sprašuje, kje bi lahko naročil in okusil kaj značilno ljubljanskega ali slovenskega. Tu se zgodba začne ali pa celo konča! V Ljubljani smo po zaslugi zavoda Turizem Ljubljana že leta 2014 dobili mestno kulinarično strategijo. Izjemno veliko število gostincev se je zbralo na predstavitvi in vse prisotne je to število navdajalo z optimizmom, da bo v letošnjem letu Ljubljana zaživela tudi s svojo kulinarično razpoznavnostjo. To so bila seveda le naivna pričakovanja, saj se tak proces utrjuje na daljši rok in ob stalnih animacijah ter prepričevanjih. Zato ne preseneča, da so bili tudi informacije in odzivi obeh izvidnic taki, kakršni so pač bili.
To hkrati obvezuje vse nas, da bomo morali v prihodnje prav kulinaričnemu segmentu posvetiti ustrezno strokovno pozornost. Gostinci bodo morali v razmeroma kratkem času razumeti, da sta taki usmeritev in pot edini pravi, če želijo imeti tudi v prihodnje še več zadovoljnih gostov, ki bodo spoznavali lokalno in regionalno na krožnikih. Že jeseni pripravljamo za ljubljanske gostince ustrezno delavnico, ki naj bi bila prvi korak v tej smeri.
Sicer pa naj se neposredno vrnem h komentarjem izvidnic. Japonski izvidničarki sta na začetku svojih vtisov razpredali o gostoljubnih in prijaznih Slovencih, a brez nasmehov. Jasna stvar! Na Japonskem je pač drugače kot v Sloveniji in Ljubljani! Vsako geografsko in kulturno okolje ima svoje navade in način odzivanja. In še nekaj: osebno sem tudi na Japonskem doživel veliko prijaznih odzivov, vendar brez nasmehov. Na primer v komunikaciji s policisti, pa s taksisti, tudi v kakšni recepciji hotela, da navedem le nekaj primerov. Prijaznost ni nujno povezana le z nasmehom, tako kot tudi sojina omaka ni začetek in konec vsega kuhanja. Zato menim, da je pogled japonskih izvidničark zelo ozek in predvsem zastarel, ko izjavita, da bo sojina omaka »kikoma ravno pravšnja izbira za slovenske gospodinje«. Upam zares, da še dolgo ne bo tako (!) in bodo slovenske gospodinje razvajale svoje domače in tuje goste z našimi značilnimi hišnimi omakami. To je podobno temu, ko nekateri naši (sindikalni) popotniki in predvsem poslovneži, ki potujejo v druge dežele in celine, pogrešajo praženi krompir, zrezke ali govejo juho, ne zavedajo pa se, da se tudi prek krožnikov srečujejo z navadami, vsakdanjiki in prazniki dežele ali krajev, ki so jih obiskali. Danes je v svetu nova kulinarična filozofija, ki se ji reče gastrodiplomacija, in nič več ne iščemo kulinaričnih projekcij v druga okolja.
Sicer je iz tokratnih izvidnic močno izstopalo svetovanje uslužbenk ljubljanskega TIC glede izbora in obiska gostiln in restavracij v Ljubljani. Bojim se, da so bili ti nasveti usmerjani predvsem po tisti znameniti slovenski metodi, ki ji rečemo »všečkanje« in je značilna vse od državnih uradnikov do uslužbencev TIC. Ta »frizerska logika« seveda ne more roditi uspehov, zato bomo tako v Ljubljani kot tudi na vsem slovenskem območju potrebovali ustrezno izobraževanje zaposlenih v TIC. Svetovati turistu, naj obišče restavracijo, kjer »strežejo tradicionalno slovensko kulinariko« (verjetno so bile mišljene jedi in ne kulinarika!), potem pa tam dobiš porovo juho, zloženko (it. lasagne) iz pora, gobovo in porovo juho, telečji zrezek z gobami (ki jim pri nas po nepisanem in neumnem pravilu rečemo »gobice«) in solato, je milo rečeno zavajanje ali pa nepoznavanje, kaj sta ljubljanska in slovenska kulinarika.
Še hujša je bila izkušnja Japonk v prekmurski restavraciji v starem mestnem jedru, ker sta naleteli na ne ravno najprijaznejšega natakarja. V Vodnikovem hramu, ki nosi ime po avtorju prve kuharske knjige v slovenskem jeziku, je bilo stanje nekoliko boljše, a iz izbranih jedi je razvidno, da sta gostji okušali beneško posebnost, namreč tanke sveže goveje rezine ali karpačo. Zapisa o vtisih obeh izvidnic sta izjemno bogata s podrobnostmi in vsaka od njih bi zahtevala primeren komentar.
Poleg kulinarične ponudbe so zelo pozitivna opažanja o varnosti v Ljubljani, prav tako beremo pozitivna mnenja o zajtrku v City hotelu, opaziti je tudi navdušenje nad vožnjo po Ljubljanici. Slednje bi zahtevalo posebno obravnavo, saj je vožnja po Ljubljanici še vedno ena velikih neizkoriščenih priložnosti, če upoštevamo vsaj dvoje: da je Ljubljanica pomembna »arheološka« reka in da bi lahko pluli vse do Vrhnike, če...! Zelo pozitivni so bili odzivi na razstavo o vodi v Mestnem muzeju, kakšno besedo pa bi morali reči tudi o stereotipnih srednjeveških prireditvah in zlasti njihovih nesrednjeveških vsebinah, o natakanju penine v navadne kozarce in o pričakovanju porok na gradu, ki jih je zdaj vedno več v nekem socialističnem »spomeniku« ali v umazani stavbi nekdanje bežigrajske občine.
Kljub nekaterim navedenim pomanjkljivostim in negativnim vsebinam ostaja Ljubljana na vrhu turistične ponudbe Slovenije. Mesto je urejeno, čisto in prijazno. Ljubljana »je obvladljiva peš – kamor koli pač želiš, lahko prideš tja v nekaj minutah, in to peš«. Če nekoliko pretiravam, to velja za vso Slovenijo. Ko se bodo tudi načrtovalci turizma Slovenije te odlične posebnosti zavedli, bo Slovenija lahko na samem vrhu svetovnih turističnih motivov. A to še ne bo tako kmalu!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Komentar o izkušnji Japonk. Mogoče je to samo zahodnjaški kompleks kulturnih razlik, ampak – nasmeh je relativen. Mene pa motijo ljudje, ki imajo zamrznjen nasmešek na obrazu. Ker ne vem, ali so iskreni. Ker mi dajejo občutek naučene prijaznosti. Jaz pa hočem razpoloženje, ne samo smeh! In to me moti pri Azijcih. Nasmeh je kot začimba – ob pravem času in na pravem mestu.
Občutek varnosti je, takoj za pitno vodo in lokalno pridelano hrano, naša turistična prednost. In tega se sodeč po naših intervjujih s Petro Stušek, direktorico javnega zavoda, še kako dobro zavedajo tudi na Turizmu Ljubljana.
Če zaobidem izkušnjo Japonk, bi pri Ljubljani rada poudarila tisto, kar pogrešam pri drugih slovenskih turističnih ciljih. POVEZOVANJE. Turistični in občinski delavci, gostinci ter ponudniki nastanitev so v redko katerem slovenskem kraju presegli slovensko zaplankanost in fobijo pred sodelovanjem. Po lepi slovenski navadi vsak ljubosumno obdeluje svoj vrtiček in se kot peklenšček križa boji izgubiti svoje goste, kaj šele da bi jih poslal h konkurenci ali k sosednjemu ponudniku. Pogost primer tega so slovenske terme, ki se ograjujejo v preživeto ponudbo samih sebe. V ogrado na hitro (in z evropskim denarjem) narejenih hotelov ter dolgočasnih restavracij. Zunaj pa – kot da svet ne obstaja. Zato mi je Ljubljana všeč. Ker ji je uspelo povezati zaledje na način, da so vodilni turistični delavci, predvsem pa domačini, prepoznali svojo priložnost v turizmu. Kot na primer Polhov Gradec, Vrhnika, Ljubljansko barje ter območje Iškega vintgarja. Navdušujoča mi je ideja o Ljubljani kot mestu, ki bi ga obiskovali tako imenovani foodieji, ljubitelji dobre kulinarike, vin in vrhunskih restavracij. Še vedno ostajajo neizkoriščene priložnosti kongresnega turizma ter slikovitejša ponudba Ljubljanice, vse od plavajočih hostlov, restavracij, več ponudbe športnih aktivnosti… Gledano splošno je Ljubljana naša turistična zgodba o uspehu, tako na področju popotniškega kot tudi kongresnega turizma. Pestro ulično dogajanje, ki oživlja mestne ulice. Koncerti, knjižnice in gledališča na prostem. Mesto diha. Me pa osebno – najbrž zato, ker sem vajena drugačnih standardov, prihajam namreč s podeželja – motijo previsoke cene v mestnih lokalih in restavracijah. Pogrešam pa tudi večjo izbiro nakupovalnih možnosti ter svetovljanskost, ki jo prinašajo nekatere svetovne blagovne znamke.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Spletno mesto Visit Ljubljana je primer spletnega nastopa, ki je v Sloveniji pravzaprav zastavonoša aktivnega poslovanja in trženja na ravni destinacijskega menedžmenta v turizmu. Zelo dobro spletno mesto, s celo vrsto domišljenih in sodobnih rešitev pri navigaciji, iskanju in predstavitvi. Tudi tam, kjer upravljalci nimajo razvitih svojih rešitev, smiselno integrirajo zunanje storitve, kot na primer rezervacijske sisteme, s čimer se kakovost same uporabniške izkušnje ne zmanjšuje. Seveda so možne izboljšave, še posebno ker mora Ljubljana kot turistični cilj stremeti k odličnosti na evropski ravni. Priporočamo čim več študij optimizacije uporabniške izkušnje, da bi se celoten uporabniški lijak čim bolj prilegal različnim skupinam uporabnikov, hkrati pa se lahko na primeru nekaterih vsebin pridobi učinkovitost in prezentnost (na primer kulinarika). Glede na trenutno stanje spletnega nastopa lahko pričakujemo, da se bo razvoj odvijal tudi na nadaljnji aktivni razširitvi multimedijskih vsebin, pa UGC (uporabniško kreirane vsebine) in seveda na ravni družbene komunikacije ter v nekaterih SEO-segmentih (v primeru nekaterih vsebin je smiselno denimo optimiranje naslovov, da bi se ti bolje izpisovali na iskalnikih...). Če odštejemo nekatere nedelujoče strani, morda dolgoročno ne najbolj smiseln razvoj lastnega zemljevida in še nekaj malenkosti, ki smo jih pri drugih recenziranih spletnih mestih sploh spregledali, lahko ocenimo, da gre za zelo dobro spletno mesto, ki ima priložnost dosegati odličnost prav v vseh ključnih vidikih turističnega spletnega nastopa. Res lep vpogled v turizem Ljubljane, ki ni po naključju v vzponu.
Vito Avguštin, Dnevnik
Ljubljana. Res je lepo mesto in res se trudi, da bi vsem pokazalo, kaj ima, kaj je doseglo, kako se je spremenilo. V bistvu ima vse, kar imajo veliki, s tem, da so meni všeč tiste drobne podrobnosti, ki dajejo mestu šarm posebnosti – recimo kavalirji, električna vozila, ki vsakega, ki pokliče telefonsko številko, napisano na teh vozilih, peljejo v mestnem središču tja, kamor želi. Mogoče je kljub množici dogodkov, saj je vsak dan včasih po nekaj deset prireditev, nerodnost zgolj v tem, da zanje ne vemo ali da zanje ne izvemo. In nam je potem žal, ko je vse skupaj že mimo. Veliko je že bilo sicer narejenega na področju informiranja, vendar je očitno treba narediti še korak naprej. Da se ne bo več primerilo kaj podobnega kot zadnjič, ko sem sedel na kavici s kolegom iz Avstrije na Krekovem trgu. Ob polni uri se je nenadoma zaslišala glasba in v zgornjem nadstropju poslopja, v katerem je tudi Lutkovno gledališče, je skozi okno, ki se je takrat odprlo, pogledala ogromna lutka – Martin Krpan s kijem in mesarico ter s svojo kobilico. Kolega iz Avstrije je bil navdušen in kar ni mu šlo v račun, da mu doslej še nihče ni svetoval, naj gre na kavo na Krekovem trgu ob polni uri. »V Ljubljani imate toliko čudovitih stvari, ki jih moram še odkriti!« je vzkliknil. Nagradno vprašanje za Ljubljančanke in Ljubljančane: kaj je značilna ljubljanska jed?
