Na enem od jutranjih sestankov sta zaposlene na kliničnem oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru (UKC) pričakali dve nasprotujoči si zahtevi. Ekonomisti v bolnišnici so jih spraševali, katerim zaposlenim naj brišejo neplačane ure. Hkrati je vodstvo bolnišnice in njen svet zanimalo, kako nameravajo na tem oddelku skrajšati čakalne dobe.
»Z obstoječim kadrom je mogoče čakalne dobe krajšati le ob dodatnem delu, kar pa zahteva dodatne opravljene ure in ustrezno plačilo,« je v poročilu o čakalnih dobah bistvo težav povzel predstojnik tega oddelka prof. dr. Uroš Ahčan. Na prve preglede nenevarnih sprememb kože bolniki pri njih čakajo tudi po 16 mesecev, na prve redne preglede deset mesecev, na rekonstrukcijo dojk po že odstranjenem karcinomu in končanem onkološkem zdravljenju pa skoraj dve leti.
V iskanju manjšega zla
Čakalna doba je sicer odvisna od stopnje nujnosti napotne diagnoze. To na podlagi pregleda določi družinski zdravnik, je povedal Ahčan. Pravi, da je v sedanjih kadrovskih in finančnih razmerah nemogoče zadostiti vsem zahtevam. »Nekaj časa smo imeli v petih minutah naročene tudi po tri bolnike. Začele so se kopičiti pritožbe. Tako smo se odločili, da se bomo pacientom med pregledi bolj posvetili. Kakovost dela se je tako izboljšala, pritožb ni več, se je pa podaljšala čakalna doba.«
Poročila o vzrokih za čakalne dobe so morali pripraviti tudi na drugih oddelkih, minuli teden pa jih je obravnaval svet UKC Ljubljana. Prav vsi oddelki opozarjajo, da bo brez dodatnih zaposlitev, denarja, aparatur ali prostorov, v mnogih primerih pa kombinacije vsega naštetega, čakalne dobe težko skrajšati. Konec junija je v največji bolnišnici predolgo čakalo 16.825 pacientov ali skoraj četrtina vseh čakajočih.
Na ortopediji, kjer so bolniki na operacijo stopala konec junija čakali več kot dve leti, le nekaj mesecev manj pa na operacijo hrbtenice, na primer izpostavljajo preskromen program zdravljenj, ki ga plača zavod za zdravstveno zavarovanje. Hkrati je priliv bolnikov vsak mesec večji. Na abdominalni kirurgiji, kjer bolniki na operacijo kile čakajo skoraj deset mesecev, le malo manj pa na operacijo žolčnih kamnov, se medtem ukvarjajo s pomanjkanjem prostorov. Po selitvi iz Bolnišnice Petra Držaja v Šiški imajo še vedno premalo bolniških postelj, opozarjajo na oddelku. Na kardiološkem oddelku delo zavira pomanjkanje opreme – na voljo je le en elektrofiziološki laboratorij, že dolgo pa opozarjajo tudi na pomanjkanje ultrazvočnih aparatur. Starih, iztrošenih naprav ne nadomeščajo, je opozorila predstojnica prof. dr. Mirta Koželj, hkrati pa družinski zdravniki bolnike na ultrazvok srca napotijo vse pogosteje.
Vse več bolnikov zdravijo tudi na urologiji. V bolnišnici jim več let zapored niso dali na voljo dovolj prostorov za operacije, je povedal predstojnik asist. Bojan Štrus. Tudi na tem oddelku omenjajo neplačane ure dela in kadrovske omejitve. Razkorak med potrebami bolnikov in zmožnostmi oddelka se je v zadnjih letih povečal tudi na dermatologiji. »Ker delamo v skladu z odobrenim programom, ki ga ne smemo presegati, priliv bolnikov pa se povečuje, se daljšajo tudi čakalne dobe,« je zapisala predstojnica prim. asist. Tanja Planinšek Ručigaj. Čeprav na njihova vrata trka vse več bolnikov, se je število zaposlenih na dermatovenerološki kliniki celo zmanjšalo.
Bolnike jezi tudi negotovost
Bolniki ljubljanskega UKC se pogosto pritožujejo zaradi predolgih čakalnih dob, a vseeno redko odidejo drugam, opaža ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore. Čeprav bi drugje morda na vrsto prišli hitreje, vztrajajo. Nekateri zaradi zaupanja v največjo bolnišnico, drugi pa tudi zato, ker jim nihče ne povrne stroškov prevoza na zdravljenje v druge regije. »Če človek potrebuje le enkraten pregled, to pot še nekako plača, če bi moral na drug konec Slovenije večkrat, pa bi bil to za marsikoga prevelik zalogaj.«
Hlade-Zoretova se strinja, da so v ozadju čakalnih dob številne težave in da se jih je zato treba lotiti sistematično. »En sam dodaten zdravnik ne bo bistveno skrajšal čakalnih dob, če ni dovolj aparatov, na katerih bi delal. Če kupijo nove aparate, ne da bi imeli dovolj kadra, tudi ne bodo veliko rešili.« Kljub temu pa bi lahko v UKC Ljubljana razmere vsaj malo izboljšali z bolj angažiranim pristopom in boljšim obveščanjem bolnikov, je prepričana zastopnica pacientovih pravic. Nekaterim čakajočim na primer še vedno predolgo ne sporočijo natančnega datuma operacije ali pregleda. Drugim operacijo tik pred zdajci prestavijo, ne da bi se za to opravičili in pojasnili vzroke za spremembo. »Paciente včasih pustijo v negotovosti, kar zbuja dodatno nezadovoljstvo. Odnos do njih bi lahko izboljšali tudi brez dodatnega denarja ali opreme.«
