»Prešeren je v eni sapi z ljubljanskimi cerkvami in kasarnami opeval ljubljanske javne hiše, Kosovel je ironično pisal o sodu islandskih slanikov, ki je prinesel razkroj v slovensko prestolnico, ljubljanski prizori so pri Kocbeku metafora slovenstva na medvojni preizkušnji, ko, recimo, upesnjuje družbo pred gostilno Figovec ali vzdušje v kinu Tivoli, in Gregorju Strniši, ki praktično vse življenje ni zapuščal svojega rodnega mesta, je Ljubljana bržkone pri izboru predstavljala ključ do vseh svetovij,« zapiše Aleš Šteger v uvodu v zbirko aktualnih pesmi o mestu Lj kot ljubezen. Pesmi o Ljubljani. Raznolikost poetičnih izrazov mestnega vrveža in sivine, ljubezni in samote, sočasja, začasja in dolgočasja v slovenski prestolnici je res široka in le redka domača pesniška duša se je lahko uprla ubeseditvi svojih vtisov.
A dolgo ni bilo tako, saj je »pesniški objekt«, sam predmet opevanja postala šele v baroku, pojasnjuje pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. »Pred tem gre bolj za priložnostne omembe stavb, prostorov in mesta, ne gre še za pravo poezijo o mestu samem,« je strnil. »V baroku pa se zbudi deželni patriotizem in po tem nastajajo tudi hvalnice mestu, na primer nekaj kratkih Dolničarjevih pesmi ali zelo lepa pesem Jurija Žige Pogačnika o regati na Ljubljanici z ognjemetom in koncertom z začetka 18. stoletja.«
Prešeren prvi mesto upesnil z živim utripom
Preporod verzov o prestolnici v slovenski besedi pa se zgodi v 19. stoletju, vsekakor tudi s Francetom Prešernom. »Preko vzdušja in izrazito prek ljudi spregovori o nemiru mesta. Veliko Ljubljane ima vpisane v svojo poezijo tudi prek šaljivih pesmi, kot je Nebeška procesija. Sijajna pesem, kjer ironično privzame stališče versko gorečega človeka, ki jamra nad pokvarjenostjo Ljubljane, ker ima plesišče, kazino, Kolizej. To so dejansko potem stare tercialke prepisovale in resno vzele njegovo moralno zgroženost,« je pojasnil sogovornik. Dodaja, da je bil Prešeren prvi, ki je mesto upesnil z živim utripom in živahnimi besednimi igrami, kot enega vrhuncev pa pri tem ne gre pozabiti na Povodnega moža.
A šele v sledečem stoletju, ko se je Ljubljana počasi razvila v glavno slovensko mesto in podeseterila prebivalstvo, je tudi poezija o njej in iz nje doživela plimo, ki je zajela večino najbolj znanih imen domače literature. Komelj posebej opozori na zanimivo zadnjo pesem Nataše Velikonja v zbirki Poljub ogledala, v kateri med drugim zapiše: »Samota je lepa, še posebej v mestu. Želela sem, da bi Ljubljana vedno ostala tuje mesto. Udomačeno mesto je napaka, ljudje hodijo po njem v trumah.« V njej ga posebej fascinira vzpostavitev odnosa do mesta prek tujosti, saj so tudi avtorji, ki so pisali o Ljubljani, pretežno prišli vanjo od drugod. »Večinoma ni toliko identifikacije z mestom, njegovega poveličevanja.«
Tudi sam poleg umetniškozgodovinskega pogleda goji poetičen odnos do svojega mesta. V svoji poeziji se je večkrat dotaknil ljubljanskih detajlov, kot so na primer Robbov vodnjak v zbirki Jantar časa, pozabljeni žerjavi nad mestom v knjigi Hipodrom ali pa grafit, ki zbledeva na nadvozu, v zbirki Modra obleka: »Gledam, sedem let gledam, kako na nekem železniškem nadvozu na belo pobarvani kovini vsak dan malo zbledijo črke, ki jih je bil nekdo napisal s črnim sprejem: REMEMBER GENOVA.«
Literarni drobiž za tuje veličine
»Lahko bi zapisali, da neko mesto toliko časa obstaja zgolj kot abstraktna možnost, kot neke vrste nerealiziran urbani privid, dokler ne najde prepričljivih literarnih kronistov,« je Šteger zapisal v uvodu v zbirko zapisov tujih avtorjev o naši prestolnici Zdaj pa: Ljubljana. A ob bogati beri domačih zapisov ugotovi, da manjkajo »posebej dragoceni zapisi in opazke tistih, ki v mesto pripotujejo s prtljago svojih mest in kultur in drugačnih zornih kotov«. Sprašuje se, ali si ni Joyce nekje pribeležil nekaj stavkov o noči, ko je po pomoti z Noro izstopil na ljubljanski železniški postaji, in ali ne obstaja vsaj kakšna opazka Sartra ali Henryja Millerja, ko sta obiskala mednarodni kongres PEN na Bledu. Ob napornem iskanju fragmentov tujih avtorjev je prišel do spoznanja, da »smo lahko veseli, če pri tujih literarnih veličinah Ljubljana postane mimobežna opomba, literarni drobiž in tranzitni privid, nakracan pod črto«.
Nekoliko večji interes za Ljubljano Šteger sicer opaža v zadnjih tridesetih letih, a pri tem ne ve, ali so teksti tujcev, do katerih imamo »prevladujoče ignorantski odnos«, zgolj bolje dokumentirani. In tako v zbirki najdemo zanimive vtise in uvide, kot so nikakor osamljena ugotovitev Georgija Gospodinova o »najspokojnejši prestolnici«, nasprotni vtis Umberta Manganija o Ljubljani kot svojstvenem delu »balkanskega cirkusa« ali ljubezenski naboj, bolje rečeno zapoved: »Ljubi, ljubi,« ki se porodi Ristu Lazarovu ali Davidu Wheatleyu ob imenu in vzdušju mesta. »Ljubljana, ljubljena. Ni sicer ravno prava etimologija, je pa zelo lepa asociacija. Vsekakor veliko subtilnejša kot I feel sLOVEnia,« se je ob znani in priljubljeni besedni igri na ime prestolnice, ki jo je med drugim podrobno razvil že Ivan Pregelj, zamislil in nasmehnil Komelj.
Bogastvo in raznolikost pesniških vtisov, uvidov in srečanj z Ljubljano pa lahko za konec strnemo z zanimivimi verzi Enza Santese: »Ljubljana je tu v toploti nekega časa, ki mrgoli sredi zmedenih, negotovih in razdrobljenih domnev.«
