Naše spoznavanje tega tako za pridelavo kot okušanje zahtevnega vina se začne v kraju, po katerem je vino dobilo tudi ime – Taurasi in v kleti vinarja Antonia Caggiana, ki, kot izvemo med druženjem z njim, ne goji ljubezni zgolj do vina, ampak tudi do arhitekture, fotografije in še posebej do lepih žensk. Ob sprehodu skozi klet dobimo vtis, da je ta stara več stoletij in ne le dobri dve desetletji; Antonio Caggiano je celotno klet zgradil iz rabljenih materialov, pa najsi je šlo za kamen ali les. Spustimo se kakšnih 20 metrov pod zemljo.
Včasih je bila kislica
Podobno kot je temelj toskanskega chiantija sorta sangiovese, je temelj taurasija sorta aglianico. Regulativa od pridelovalcev taurasija zahteva uporabo najmanj 85 odstotkov aglianica, ki mu lahko primešajo katero od lokalnih vinskih sort. »Pri nas že od nekdaj za taurasi uporabljamo zgolj aglianico. Gre za sorto, ki jo je mogoče starati izjemno dolgo. Če je steklenica taurasija pravilno hranjena, bo vino odlično tudi po več desetletjih. Najbrž gre za vino, ki ima enega najboljših potencialov za dolgo staranje na svetu,« o eni pomembnih značilnosti taurasija pripoveduje vodnik, ki nas skupinico obiskovalcev vodi skozi hodnike kleti.
O potencialu za staranje pričajo izjemno močni tanini, ki jih je mogoče v izobilju okusiti tudi v pet let stari steklenici taurasija. Vinarji so skozi desetletja ugotovili, da je aglianico sorta, ki zahteva razmeroma majhen donos – od 1,3 do 1,5 kilograma na trs. »Včasih je aglianico veljal za kislo vino z močnimi tanini, zato ga nihče ni pretirano maral. Problem je bil v napačni vzgoji trt. Vzgajali so jih več metrov visoko in z velikimi količinami grozdja. Trgatve so sicer odlašali pozno v november, a kljub temu jim ni uspelo pridelati dovolj sladkorja,« o tem, kako odločilna je pravilna vzgoja trt, izvemo od Antonia Caggiana.
Ena najstarejših sort v Italiji
V vinogradih pridelovalcev taurasija je sicer mogoče še danes najti tudi sto let stare trte, ki se vzpenjajo visoko v zrak, a takšnih, pod katerimi bi kmetje okopavali še zelenjavo, nismo opazili. Danes taurasi, ki nima skoraj nič več skupnega s tistim trpkim vinom izpred več desetletij, prideluje kakšnih 160 večinoma majhnih pridelovalcev. Nekateri pridelajo vsega kakšnih 10.000 steklenic na leto, ob slabih letinah pa komaj nekaj tisoč. Vinarna Caggiano z okoli 150.000 steklenicami spada med večje.
Podobno kot velja za toskanski chianti, mora tudi taurasi slediti določenim pravilom obdelave. Po okoli 40 dneh sočasne fermentacije in maceracije, ki poteka v sodih iz inoksa, vino čaka še več let zorenja v sodih. Taurasi riserva, ki ga polnijo le ob najboljših letinah, mora zoreti najmanj štiri leta, od tega najmanj 18 mesecev v majhnih 225-litrskih sodih oziroma barikih. Klasičen taurasi mora odležati v sodih najmanj tri leta. Ime taurasi se je sicer uveljavilo leta 1928; pred tem je vino nosilo ime po trti – aglianico, ki je v Kampanjo prišla iz Grčije in velja za eno najstarejših, če ne celo najstarejšo sorto v Italiji. Kot izvemo, so aglianico omenjali že starorimski kronisti.
Vrhunski letnik 2010
Povprašamo, ali je bila tudi v Kampanji letina 2010 ena najboljših v zadnjih letih, tako kot v Toskani, kjer enologi še posebej brunellu, ki je letos prišel na trg, napovedujejo izjemne uspehe. Izvemo, da se Caggiano prav s taurasijem, letnik 2010, poteguje za naslov oskarja med rdečimi vini Italije, ki ga že vrsto let podeljuje italijanska revija Bibenda. »Težko je reči, zakaj je bila letina tako izstopajoča. Imela je potencial, ne da se pojasniti, zakaj. Gre za kombinacijo učinkovanja tal, dobrih vremenskih pogojev, prave mere vlage in sonca ter našega dobrega dela, v kleti in v vinogradu. Vse se je enostavno zlilo v popolnost,« pojasni vinar. Ker nam radovednost ne da miru, povprašamo, ali bi lahko popolnost napovedali s pomočjo kemične analize. »Da, s kemično analizo bi to lahko storili. Prav zaradi učinkov letine sem nasprotnik rigoroznih pravilnikov. Več manevrskega prostora nam dopušča, da lahko kakšno leto ustvarimo zares izjemno vino,« pove Caggiano in nam položi na srce, naj cenimo tista vina, pri katerih je opazen učinek letnika.
Vinarna znana tudi po belih vinih
Taurasi že nekaj let pridobiva simpatije v svetu. A vinarna Caggiano je znana tudi po belih vinih. Mnogi ne vedo, ampak na območju Taurasija pridelujejo tudi izjemna bela vina, na primer greco di tufo in fiano di avellino, ki se lahko kosajo tudi z najboljšimi belimi vini iz Furlanije - Julijske Krajine in Zgornjega Poadižja. V steklenicah, v katerih počivajo bela vina, je ujet del nostalgije, ki Caggiana navdaja, ko se spominja svojih avantur v saharski puščavi in na severnem tečaju.
Po ogledu kleti se namestimo v sobi, ki je namenjena preskušanju vin in ki je posejana s fotografijami vinogradov, pokrajine, cvetja in portretov, ki jih je v fotografski objektiv ujel sam vinar Antonio Caggiano. Ko preskušamo izbor belih in rdečih vin, Caggiano začne pripovedovati o svojih dveh velikih življenjskih avanturah, ki sta bili navdih za etiketi za steklenice belih vin – barva Sahare in modri odsev severnega tečaja. A to je že druga zgodba.
