Poimenoval ga je poslednji, ker je nastanjen v najzahodnejši slovenski vasi. Poslednji tudi zato, ker v muzeju razstavlja svoja kiparska in druga dela ter je muzej tako njihov poslednji cilj. Za tako poimenovanje pa se je odločil tudi zaradi nelogičnosti koncepta muzeja nečesa, kar še živi. »Tudi sam termin sodobna umetnost je vmes zastaral in ničesar ne pove. To bi bila lahko poslednja uporaba tega izraza,« o večplastnih razlogih za poimenovanje svojega ateljejsko-galerijskega prostora razmišlja umetnik. Za odprtje svojega ateljeja javnosti se je odločil, saj ga zanima postavljanje svojih stvaritev v nova okolja in nove kontekste. Hkrati želi prostor namenjati tudi drugim ustvarjalcem kot platformo za nove projekte, delavnice in predstavitve umetniških del v poletnih mesecih.
Hiša bo za javnost odprta predvsem v poletnem času, medtem ko bo za obisk zunaj sezone potrebna vnaprejšnja najava. Razstavišče želi nagovarjati tako lokalne obiskovalce, ki jih ni prav mnogo (v vasi denimo živi le 40 ljudi), kot turiste in te, ki se v kraju za krajši ali daljši čas nastanijo poleti. »Hiša je tik ob cesti, po njej se vsak dan pelje ogromno turistov,« opisuje Kracina, ki ga veseli, da je vas kljub majhnosti zaradi izjemne turistične privlačnosti bližnje reke tudi mednarodno obarvana, med sosedi so Evropejci različnih narodnosti. Kracino je odziv tega lokalnega okolja na ponedeljkovem odprtju hiše prijetno presenetil, pravi.
Ustanavljanja čisto pravega muzeja avtor ne načrtuje, mu je pa odprtje hiše letos vendarle omogočilo tudi ministrstvo za kulturo, kamor je projekt prijavil kot tako imenovani odprti atelje. Ambicije pa kljub temu so: naslednje leto v sodelovanju s kustosinjo Klavdijo Figelj načrtuje festival in organizacijo filmskih večerov. Te so že začeli – avtorske filme slovenskih umetnikov so projicirali kar na steno sosedove hiše.
