Podobno je na z zasebnostjo na spletu. V tej »soseski« živimo že relativno dolgo in navadili smo se na določena pravila, ki jih nismo nikoli dejansko preizkusili v praksi. Tako si zaupne besede pišemo po relativno odprtemu kanalu elektronske pošte, gesla za varovanje računov se nam zdijo odvečen korak, mobilne telefonske linije uporabljamo brez kriptiranja in hkrati pozdravljamo brezplačne storitve, ki od nas za uporabo zahtevajo »samo« goro osebnih podatkov.
Ironija je, da nas v to nihče ne sili. Nihče nam s pištolo na glavi ne ukazuje, naj mu povemo, kje smo bili, kaj smo tam počeli in kakšno spodnje perilo nosimo. Nihče nas ne sili v razkrivanje svojih navad in nihče nas ne sili v to, da svoje podatke delimo neznanim tretjim osebam.
Vse to si namreč delamo kar sami. Zato, ker smo tako navajeni in ker je najtežje spremeniti ravno navado, četudi imamo več kot dovolj dokazov in spoznanj, da je brezpogojno odprto spletno komuniciranje brez enkripcije škodljivo in da nadziranje spletnih komunikacij ni znanstvena fantastika, temveč čisto običajna realnost.
Kar stvar pri enkripciji podatkov še dodatno zaplete, je t. i. »end-to-end« zaščita, ki predpostavlja, da bosta oba udeleženca v komunikaciji uporabljala enako zaščito oziroma bo komunikacijski kanal zaščiten z obeh koncev. To pomeni, da morate za zasebnost poskrbeti pri vseh, ki jih imate v mreži, s katero komunicirate. Nihče ni rekel, da je varnost in zasebnost enostavna.
A če nekaj ni enostavno, še ne pomeni, da je nemogoče. Vzpostavljanje in vzdrževanje varnih in zasebnih komunikacijskih kanalov je navada in te zahtevajo svoj čas. K vzpostavljanju zasebne komunikacije tako nagovorite tudi družinske člane, prijatelje in druge osebe, s katerimi ste v komunikacijskih stikih.
Mediji, nevladne organizacije in v nekaterih primerih tudi politika vas lahko obveščajo, vas opozarjajo in svetujejo, a končno odločitev za lastno zasebnost boste morali sprejeti sami. In spremeniti navade, preden vas kot železna srajca potegnejo na dno morja.
