Je akademska slikarka in je bila v Sloveniji že leta 2004, ko je v okviru izmenjave študentov en semester obiskovala predavanja na likovni akademiji. Zdaj živi v Preboldu, njena kolegica Chieko, ki dela v turizmu in je v Sloveniji že šest let, pa živi v Litiji.
Obe pravita, da sta presenečeni, ker začnejo ljudje v Sloveniji delati že precej zgodaj, da so prijazni in da jih večina govori angleško. »Tudi če se na začetku opravičijo, da ne znajo angleško, se potem izkaže, da znajo ravno dovolj, da se lahko sporazumemo.« Pri besedi »prijazni« je sicer za trenutek zastala, zato je seveda na samoumevno vprašanje, ali bi pri tem kaj dodala, odgovorila: »Ja, Slovenci ste prijazni, vendar imate med pogovorom zelo redko nasmeh na ustih. Na Japonskem izražamo prijaznost do gostov tudi tako, da imamo vedno nasmejan obraz.«
V Sloveniji seveda marsikaj pogreša, na primer surove ribe. Še pred nekaj leti je bilo namreč po besedah Keiko težko dobiti prave japonske testenine ali sojino omako, danes pa je to veliko bolj dostopno. Celo več, saj je sojinih omak kar nekaj – kako se torej odločiti za pravo, katera je najboljša oziroma najkakovostnejša? »Prepričana sem, da je najboljša sojina omaka, ki je tudi v resnici japonska, tista z napisom kikoma. Sicer moram povedati, da na Japonskem uporabljamo različne sojine omake za k različnim jedem, vendar bo kikoma ravno pravšnja izbira za slovenske gospodinje.«
Keiko in Cheiko sta najprej pogledali spletno stran Ljubljane in zdela se jima je zelo pregledna in informativna, zgodilo pa se je, da se nekatere strani, ko sta nanje kliknili, niso odprle. Kakor koli, v Ljubljano sta se pripeljali z avtom v petek in takoj obiskali turistični informacijski center, kjer je bilo precej ljudi, delalo pa je le eno dekle, zato so seveda morali čakati. »Prostori niso bili hlajeni, tako da je bilo precej vroče, saj je bilo v petek kar toplo. Dekle je zelo dobro govorila v angleškem jeziku in bila je prijazna, vendar je potekal pogovor brez nasmeha.«
V TIC jima je dekle svetovalo obisk gradu – tja vsekakor morate iti, je poudarila –, predlagala je tudi pešačenje z vodnikom po mestnem središču z ogledom znamenitosti, sicer pa je povedala, da je v brošurah zelo dobro označeno, kaj si velja ogledati. »Našla je celo brošuro v japonščini in tega sva se zelo razveselili. Bilo je korektno, dobro napisano, videlo se je, da je besedilo pregledal nekdo, ki je strokovnjak. No, zaposlena v TIC nama je naštela tudi nekaj točk, zanimivosti, ki so v starem delu mesta oziroma v mestnem središču, vendar je prepustila nama, da se odločiva, kaj si bova ogledali in kam bova šli. Ko sva vprašali, ali se zvečer kaj dogaja, ali je kakšna prireditev, nama je svetovala jazz koncert, ko sva jo vprašali, kam naj bi šli nekaj pojest, pa je svetovala Drugo violino, restavracijo na gradu in Güjžino.«
V Güjžini sta se ustavili najprej; natakar ni bil najbolj razpoložen in jima ni znal kaj veliko svetovati. Ko sta vprašali za jedilni list, jima je prinesel mapo, v njej pa so bili prazni listi papirja, zato sta prosili, naj jima prinese tak jedilni list, v katerem je napisana ponudba. Ne prav z veseljem jima je prinesel druge jedilne liste in naročili sta prekmursko gibanico in sladoled z bučnim oljem. Ko je naročeno prinesel, ga je Keiko opozorila, da je na fotografiji v meniju videti sladoled drugačen, da je predvsem na vrhu neki preliv, ki ga na sladoledu, ki ga je prinesel, ni bilo. »Zdaj tega pač nimamo,« je bil kratek natakar. Ker je Keiko vztrajala, je milostno odločil: »Bomo pa potresli gor malo čokoladnih mrvic.« »Vse je bilo sicer zelo okusno, ampak je že tako, da je postrežba del obreda in ti včasih lahko bolj polepša ali pokvari razpoloženje kot sama hrana,« je bila jasna Keiko.
Nekaj povsem drugega je bila kulinarična izkušnja v gostilni Vodnikov hram. »Že sprejem je bil tak, kot mora biti: prijazen natakar naju je v lepi angleščini pozdravil in nama slikovito predlagal, kaj naj naročiva, ponujeno hrano pa je tudi podrobno opisal. Odločili sva se za gobovo oziroma jurčkovo juho v kruhu, kar je bilo res nekaj posebnega, pojedli sva še goveji karpačo. Natakar nama je priporočal oziroma svetoval različna slovenska vina pri različnih vrstah hrane; upoštevali sva ga in ni nama bilo žal, da sva se tako odločili. Hrana je bila zelo okusna. Za konec je sledilo še presenečenje, saj nama je dal na račun hiše dve pijači. Žganje, če se ne motim.«
Potem sta se sprehodili po mestu in si ogledovali znamenitosti, ki so opisane tudi v brošuri, ki sta jo dobili v turističnem informacijskem centru. Posebej jima je ostala v spominu čudovita stolna cerkev sv. Nikolaja. Tako kot pri vseh znamenitostih, ki sta jih obiskali oziroma si jih ogledali, pa ju je nekaj motilo. »Nisva se odločili za vodnika, zato sva sami pešačili po starem delu mesta. Ljubljana je namreč ravno zato tako simpatična in zanimiva, ker je obvladljiva peš – kamor koli pač želiš, lahko prideš tja v nekaj minutah, in to peš. Vendar kar koli sva si ogledovali, sva komaj kaj lahko izvedeli o tem, kar naju je zanimalo. Na primer ta lepa cerkev: pred vrati je ploščica z napisom v slovenščini in angleščini, vendar le en stavek, v notranjosti pa zgolj napisi v slovenščini. Prav tako nisem opazila kakšnih prospektov, da bi si lahko prebrali kaj več o tej cerkvi, na primer o izjemnih ogromnih vratih, na katerih so glave cerkvenih dostojanstvenikov – ne vem, kdo so to, iz katerega obdobja, zakaj, kdo je ta vrata naredil… Škoda. Tudi drugje sem pogrešala informacije.«
Pot ju je nato vodila s turističnim vlakcem na grad. »Ta vlakec je izjemna poživitev, pa obenem zelo praktičen in še cena je ugodna – 4 evre za povratno vozovnico. Na gradu sva se sprehajali po obzidju, šli okoli gradu, obenem pa sva čakali na poročno slavje, saj so povedali, da se veliko parov pri vas poroči na ljubljanskem gradu. Na žalost v času, ko sva bili na grajskem griču, ni bilo nobene poroke, pa tudi za pozneje – tako so povedali tam zaposleni – ni bila nobena napovedana. No, na gradu je bilo podobno glede najine pripombe o informacijah: bila so dvigala – kam so vozila, ne vem, bile so stopnice – kam so vodile, ne vem, bilo je vse polno nekih hodnikov – kam bi prišli, ne vem. Mogoče nisem našla, vendar nisem imela nobenega načrta, skice, da bi vedela, kje sem, kam lahko grem, kje so muzeji, razgledne točke in podobno.«
Na gradu sta šli v restavracijo, kjer je bilo, kot sta povedali, prvovrstno. »Kako se je že imenovala… nekaj podobnega kot hiša Franko. Za predjed sva dobili domače namaze: jetrno pašteto ali terino, zeliščni namaz, skuto… Vse je bilo dobro, vendar predvsem ne morem pozabiti različnih vrst zelo okusnega, očitno tam pečenega kruha. Kako je bil dober! Potem sva naročili škampe in penino. Super… No, nekaj naju je zmotilo: penino nama je natakar, ki je bil sicer prijazen in točno takšen, kot pričakuješ v boljši restavraciji, točil kar v kozarca za vino, kozarca, ki sta že bila na mizi. Najprej sva mislili, da pač mora biti tako, vendar sva potem opazili, da so gostom za sosednjo mizo prinesli oziroma natočili penino v tiste lepe, visoke tanke kozarce… Mogoče so mislili, da se pač Japonci ne spoznamo toliko na vino in penine.«
Japonski izvidnici sta prespali v City hotelu. Pohvalili sta ga, predvsem lokacija je glede na ceno – 60 evrov na noč za dvoposteljno sobo – izjemna, saj je v samem središču glavnega mesta Slovenije. Na recepciji je bilo vse v najlepšem redu – pozdravili so ju takoj, ko sta vstopili v hotel, jima v lepi angleščini dali vse potrebne informacije in jima zaželeli prijetno bivanje v Ljubljani. Predvsem pa sta japonski gostji bili navdušeni nad ponudbo pri zajtrku: »Tam so bile hrenovke, pečena, mehko ali trdo kuhana jajca, pečena zelenjava, sadje, salame, siri, celo skutni zavitki… Res bogata ponudba. Zajtrk je sicer kot v večini sodobnih hotelov tega kakovostnega razreda samopostrežen, vendar me je kljub temu čudilo, ker naju ni nihče nič vprašal. Pomislila sem, da bi lahko na zajtrk prišel kdor koli, tudi nekdo, ki ni hotelski gost, saj ni bilo takrat nobene kontrole.«
Japonki sta Ljubljano oziroma njen stari del prehodili po dolgem in počez. Sprehajali sta se po ulicah, ki so bile vedno, kot sta opazili, živahne in polne ljudi, še posebej pred lokali ob Ljubljanici in v njih. Uživali sta, ko sta posedali in pili kavo. »Tudi Japonci radi pijemo kavo. Bolj smo znani po čaju, vendar popijemo kar veliko kave in moram reči, da že zelo zelo dolgo nisem pila tako dobre kave, kot sva jo dobili v kavarni Kafetino. Sicer pa sem si zapomnila nekaj, česar vi najbrž ne opazite, za nas turiste pa je to zelo pomembno: dva dni sva se sprehajali, recimo tudi po enajsti uri zvečer na Gornjem trgu, pa sva se vedno počutili izjemno varni. Nisva niti pomislili, da bi na primer morali imeti denar v skrivnih žepih, pa tudi na denarnici nisva pazili, čeprav je res, da je treba biti povsod previden. Enostavno sva se počutili varni.« vav
