Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Izvidnici sporočata dve popolnoma različni izkušnji. Izkušnja gosta iz Kameruna in njegovega sina je v glavnem pozitivna, izkušnja izvidnikov iz Slovenije pa negativna. Seveda je imel tudi kamerunski gost slab začetek, ki pa je le še eden v nizu številnih dosedanjih izvidnic, torej tudi tistih iz preteklih let. To so namreč spletne strani le v slovenskem jeziku. Jezik je bil vprašljiv tudi v hotelu Smuk, a ga je predstavnica hotela reševala na zelo inovativen način, tako, da si je pomagala s prevajalnikom na medmrežju. Pogovor z izvidnikom je sicer trajal nekoliko dlje, vendar vse sta se pogovorila. Popolnoma nekaj drugega je bilo v semiškem TIC, kjer se je začel pravi naval gostoljubnosti in se potem nadaljeval ves čas bivanja v Beli krajini. Vsem je sicer dobro znana prislovična belokranjska gostoljubnost, vendar se mi resnično postavlja vprašanje, ali imajo tak odnos prav do vseh turistov. Izkušnja slovenskega para na turistični kmetiji pri izviru Krupe tega seveda ne potrdi. »Zgodbi« o predhodnem naročanju gostov bi morali umni načrtovalci turizma, zlasti še tistega na kmetijah, čim prej posvetiti nekaj več pozornosti. Podobno velja tudi za ponudbo na tako imenovanih vinskih cestah ne le v Beli krajini, ampak v vseh treh vinorodnih deželah. Zato ni presenetljiva izjava slovenskega izvidnika, ki je za Semič dejal, da je lep kraj, če pripelješ s seboj kolo in si prineseš od doma malico. Poleg težav s hrano sta imela slovenska izvidnika še to veliko smolo, da sta se odpravila v Semič na praznični dan, ko je bil TIC zaprt. Očitno so načrtovalce turističnega razvoja kraja k temu navedli tehtni razlogi ali pa vedno več ljudi potuje v ta kraj med delovnikom, kar ni najbolj obetaven podatek storilnosti v naši državi. Pustimo šalo ob strani in se posvetimo še spominkom, ki jih slovenskima izvidnikoma ni uspelo odkriti. To je slabo, če upoštevamo nekatera dejstva. Najprej splošno pravilo, da morajo spominki k turistom in ne obratno. In drugo, da so v zadnjih desetih letih na ozemlju Bele krajine izvedli vsaj dva natečaja za lokalne in regionalne spominke, ki sta dala zelo dobre rezultate oziroma ponudila nekaj kakovostnih predlogov za izdelke. Zares mi je uganka, kje so se zadeve zataknile, da jima ni uspelo prav nič kupiti za spomin. To je še ena siceršnja bolezen slovenskega turizma. Kar naprej neki natečaji in priznanja za kakovostne spominke, ponudba pa je povsem nekaj drugega ali pa je sploh ni. Sicer se k tej temi prilega še en pregovor, ki pravi: Kakršni turisti, taki spominki! In obratno. Izvidnik iz Kameruna je imel v Beli krajini nekaj več sreče. Bil je vsekakor izstopajoča atrakcija, saj v to prijetno deželico očitno ne zaide prav veliko turistov iz Afrike. Imel je tudi srečo s pijačo, saj je odkril in okusil »špricar«, kar mu je bila »izjemna in več kot koristna izkušnja«. Žal pa z njegovim sinom vred nista imela srečne roke, da bi okusila vsaj delček belokranjske kulinarike, ki se po navadi začne z (zaščiteno) belokranjsko povitico in se konča z izjemnim jagnjem z ražnja. Tako sta se na prireditveni stojnici v Črnomlju, kjer so ponujali le čevapčiče in hamburgerje oziroma pleskavice, odločila za slednje in dodala na koncu še sladoled. Tudi v hotelu, kjer so se izkazali kot zelo gostoljubni, so na kulinaričnem področju popolnoma zgrešili. Izvidnikoma so razložili, da svinjino pripravljajo na prav poseben način, kar pa je ostala hišna skrivnost, saj priprave mesa na žaru nista niti videla, niti jima niso povedali, v čem je ta posebnost. Kljub tej pomanjkljivosti sta se izvidnika naslednji dan odpravila na potep po Semiču, kjer ju je pritegnila splošna javna čistoča kraja ter odprtost in gostoljubnost prebivalcev. Ob izkazanih izrazih gostoljubja in prijaznosti se bodo morali v Beli krajini le še nekoliko potruditi z gostinsko ponudbo, seveda brez predhodnega naročanja.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Turizem Bele krajine je zgodba s (pre)malo izkoriščenim potencialom. Še vedno se tržijo posamezniki in ne pokrajina kot celota. Ljudje so tu poleg narave še vedno glavni izvozni artikel, potrebna sta samo ambicioznejše trženje in ciljno nastopanje na izbranih trgih. Neprofesionalno je, da v hotelih osebje ne govori vsaj enega tujega jezika. Prav tako je danes že rahlo podcenjujoče, če se gosta posiljuje samo s čevapčiči in gumastimi kitajskimi kalamari. In to v Beli krajini! Malo več domišljije, prosim! Prav tako so pri gostoljubju zatajili na turistični kmetiji, kjer so domače goste preprosto odslovili. Tako se v turizmu ne dela. Na živce mi gre tudi vnaprejšnje naročanje pri obiskih gradov in turističnih znamenitosti. Pa saj smo na dopustu, na izletu! Kdo se pa želi vnaprej zamoriti s planiranjem?! To počnemo že v službi! Turizem je spontana dejavnost in cilj mora biti pripravljen na goste. In sprijaznimo se že enkrat – minili so časi avtobusnega turizma in sindikalnih masovk. Obrt se spreminja. Danes so časi za individualnega gosta. In njemu se je treba prilagajati. Ali pa zaprimo »štacuno«.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop turističnega kraja Semič je precej razpršen in zato manj osredotočen in motivacijski. Tudi ni najbolj vključujoč za turiste. Ne le da je pravzaprav nejasno, kdo je nosilec tamkajšnjega turizma, temveč podvajanje vsebin (občinsko spletno mesto, TIC) in hkrati podvojeno pomanjkanje spet drugih nujnih elementov kličejo k temu, da se zasnuje na lokalnih atributih zgrajena strategija spletnega nastopa. V splošnem spletnemu nastopu ni kaj očitati, če vzamemo za izhodišče, da gre za zgolj osnovno spletno predstavitev brez resne turistične ambicije. Pač opisi, naštevanje, nekaj fotografij, občasne objave na družabnih omrežjih – in to je to. Sicer se vidi, da o turizmu vendarle razmišljajo in delujejo v pravi smeri, zdi pa se, da je spletni nastop ena zadnjih stvari, za katere se res najdeta denar in čas. Preseneti velika promocijska pasica na občinski strani za prireditev Semiška ohcet, kar spet dokazuje, da splet le ni tako nepomemben vir. Kot so opazili tudi izvidniki, prevodi v tuje jezike umanjkajo, predvsem pa žal nekatere dobre vsebine, kot na primer izleti, kolesarske poti, pohodi in tudi nekateri adrenalinski športi, niso podprte z več multimedijskimi vsebinami, kakovostnejšimi fotografijami s pripisi… Takoj na prvi pogled je tudi jasno, da aktivnega trženja oziroma prodaje turističnega cilja Semič v pravem smislu besede na spletu ni zaslediti, ampak to vzamemo kot priložnost. Tudi povprečne pozicije na iskalnikih kažejo, da se semiški turizem ne posveča pretirano optimizaciji za iskalnike. Seveda manjka tudi več odzivnosti za mobilne platforme, a najprej priporočamo jasnejšo strategijo. Zakaj? Vidi se, da se precej trudijo s skrbjo za ponudnike in druge turistične partnerje, a celoten spletni nastop je izveden nekako napol. Končna ocena? Med zadostno in dobro, ampak res na začetku sodobnega turističnega spletnega nastopa. Priporočam, da glede na analizirano spletne vsebine, spletni nastop turizma v Semiču vzamejo v roke pri TIC, vendar na lastni, samostojni strani, ki naj postane središče turističnega Semiča na spletu, hkrati pa povezovalnik vseh na spletu objavljenih vsebin akterjev semiškega turizma. Spletno mesto TIC lahko tudi učinkovito integrira vsebine z regijskega portala.
Vito Avguštin, Dnevnik
Daleč najbolj mi je polepšala dan oziroma teden zaposlena v semiškem TIC. Zaposleni v turističnih uradih, ki jih najdemo v vsakem evropskem mestu, so prvi, s katerimi turist komunicira. Ta oseba predstavlja prvi vtis o kraju, ki ga dobi obiskovalec, ta oseba postane merilo za vse drugo, kar pozneje obiskovalci vidijo, doživijo. Če je ta oseba prijazna, potem je tudi dan, ki ga v tem kraju preživijo, prijazen. Problemi, ki se bodo pojavili pozneje, bodo nepomembni in rešljivi. In obrnjeno – če je ta oseba neprijazna, bodo pri vseh nadaljnjih stikih, obiskih in ogledih v tem kraju obiskovalci izhajali iz te negativne prve izkušnje. In tudi najmanjši problem bo postal ogromen, neprijeten občutek bo ostal. Podobno vlogo imajo tudi receptorji v hotelih.
Sicer pa je Semič zgodba o dobrih ljudeh in izgubljenih priložnostih. Upam, da bodo ljudje ostali takšni, kot so, tisti pa, ki so zadolženi za turizem, da ne bodo kar tako izpuščali priložnosti in končno spoznali: če želimo tuje turiste, je dobro kakšno spletno stran napisati tudi v tujem jeziku. Ker izlete vsi načrtujemo v glavnem za konec tedna ali ob dela prostih dneh, bi se končno morali spomniti, da je takrat nujno, da so odprti TIC, muzeji, gostilne, izposojevalnice koles… Če želimo, da se bodo gostje ustavljali pri nas, bi bilo dobro že, če bi vsak opravil svoj del posla. Vzemimo primer Dunaja – nisem še slišal, da bi turiste, ki jih vabijo, naj jih obiščejo, ob prihodu v gostilno in naročilu dunajskega zrezka zavrnili s stavkom: 'Ne bo šlo, se niste naročili dan prej!' Pa še mimogrede: gostilne so na primer v Italiji zaprte ob ponedeljkih in včasih torkih, ker je takrat najmanj obiska, zagotovo pa so odprte ob sobotah in nedeljah. Gre našim gostincem tako dobro, da lahko takrat, ko se obeta največji izkupiček, vrata restavracij zaprejo?
