Veter je v jadranju zelo pomemben. Kakšen vam najbolj ustreza?

Vse je dobro. Na regati je dobro voziti v krmo, to pomeni, da imaš veter od zadaj. Takrat lahko veliko pridobiš ali izgubiš.

Si predstavljate življenje brez vetra?

Ne. Ker ne bi mogla jadrati.

Le zaradi jadranja?

Brez vetra ne bi bilo tako lepo in poleti prevroče.

Da vas veter popelje hitro naprej, potrebujete dobro jadrnico, česar pa ni ravno lahko zagotoviti.

Ko profesionalno jadramo, je zelo pomembna oprema, ki se obrabi. Na pomembnih tekmovanjih, kot sta svetovno in evropsko prvenstvo, moramo kupiti nov set jader. Ko je zelo močan veter, kakšen kos opreme uničimo, potem ga moramo zamenjati. Oprema je zelo pomembna.

Koliko stane jadrnica?

Nova barka s celotnim kompletom stane okoli 18.000 evrov.

Kdo je poskrbel za to?

Barko, ki jo imava zdaj, je kupil predsednik kluba Peter Polič. To je torej klubska barka. Zdaj zbirava denar, da bi kupili še eno.

V povezavi z jadralno zvezo je bilo morje v minulih letih precej razburkano. Kako je zdaj?

Težave so bile z denarjem. Preden smo se odpravili na kakšno regato, še posebno na začetku sezone, nismo imeli denarja. Od zveze smo dobili malo, po obrokih. Vedno smo morali dajati denar iz svojega žepa.

Kako ste začeli sodelovati s Tino Mrak?

S Tino se poznava skoraj vse življenje. Še iz časov, ko sva začeli v razredu optimist, ko je imela ona sedem let, jaz pa šest. Skupaj sva na jadrnici 470 tekmovali že leta 2007 kot mladinki. Jaz sem prenehala zaradi študija. Ona je potem jadrala tri leta z drugo flokistko, potem sva se spet našli.

Ker je ona krmarka, je šefinja in ima več besede kot vi?

Tako nekako. Pomembna je komunikacija. Resda ima ona krmilo, zato lahko prej reagira, se odloči. Ampak pomembno je, da sodelujeva. Ko voziva proti vetru, jaz visim na trapezu, zato lažje opazujem, kaj se dogaja na jadralnem polju. To povem njej, ona pa zna zato lažje reagirati. Pomembno je, da sodelujeva.

Pravite, da visite na trapezu. Sliši se nevarno.

Do zdaj ni bilo. Le lani sem imela poškodbo mišice. Sicer se mi kaj hujšega ni zgodilo.

Je v vaši disciplini prav tako kot na primer v razredu finn pomembna teža?

Ja. Idealno je, če imava obe članici posadke skupaj 125 kilogramov. Pomembno je, da je krmarka manjša in čim lažja, flokistka pa višja in ima težja. Na trapezu mora namreč jadrnico držati čim bolj naravnost. Kilogrami so zelo pomembni.

Rediti, kot se je moral Vasilij Žbogar, pa se vam ni treba?

Ne. Pojesti moramo čim manj.

Drži, da sta se zelo hitro ujeli, že na prvem treningu?

Obe imava visoke cilje. To je najpomembnejše. Ko obstaja skupna volja, se bolje razumeš in je vse lažje.

Kakšno so bili pa cilji takrat, ko ste prenehali jadrati?

Takrat sva bili še mladinki. Študij sem dala na prvo mesto. Zdaj mi je nekoliko lažje, ker sem pri koncu študija. Zdaj, ko bova šli na olimpijske igre, je to čisto nekaj drugega kot takrat, ko sva bili mladinki. Motiv je večji.

V zadnjih letih sta hitro napredovali. Prej nismo veliko slišali o vaju.

Prej sva bili tudi hitri, a nisva bili dovolj konstantni. Regate trajajo teden dni. Imamo pet tekmovalnih dni z dvema regatama na dan in zadnji dan še regato za kolajne z desetimi najboljšimi posadkami. Lahko v vsem tednu voziš dobro. Potem se zgodi kaj nepredvidenega, kot je slabo vreme, in takoj padeš po lestvici navzdol. Zdaj sva bolj konstantni. Zaradi tega sva napredovali.

Kaj se niste ukvarjali z veslanjem, potem ko ste prekinili jadranjem?

Ne, to je bilo še prej. Veslala sem, ko sem bila stara 16 let. Tekmovala sem v enojcu. To me je kar veselilo. Po dveh letih treninga sem bila na svetovnem prvenstvu enajsta. Lahko bi še nadaljevala. Ampak ta šport je kar zahteven. Potem ko sem šla v Ljubljano in začela študirati, sem dala šport na drugo mesto.

Kaj imata skupnega veslanje in jadranje?

Da se oba dogajata na morju. Sicer sta precej različna športa. Pri veslanju moraš bit fizično zares dobro pripravljen, medtem ko je pri jadranju prav tako pomembno, da si fizično in psihično pripravljen, a je drugače.

Pri veslanju vam veter ne pomaga?

Ne, pri veslanju ti škodi. Bolje je, če je čim bolj mirno.

Kaj ima skupnega arhitektura z jadranjem?

Morda fiziko. Pri naši jadrnici je v primerjavi z drugimi pomembna nastavitev. Jambor spreminjamo glede na moč vetra. Če se spustiš v detajle in hočeš biti precizen, potem lahko najdemo povezave z arhitekturo.

Niste sodelovali pri konstrukciji jadrnice?

Ne, to pa ne. Potem bi morala študirati smer navtična arhitektura. Mislim, da imajo v Trstu ali Genovi to smer.

Pa z umetnostjo in umetniškim duhom, ima jadranje kaj skupnega?

Ne vem. Morje mi je zelo všeč. Ko sem slikala, sem največkrat slikala morje. Morje mi daje navdih.

Ste potem takem narisali kaj v slogu Monetove slike Regata v Sainte-Adressu?

Monet mi je zelo všeč. Rada imam impresionizem. Doslej sem narisala eno njegovo sliko, Canal Grande. To sem risala, ko sem obiskovala umetniško gimnazijo. Sicer imam neki svoj slog in rišem, kar mi je najbolj všeč.

S katerim umetnikom bi se poistovetili?

Monet mi je zelo všeč. Recimo, da mi je najbolj všeč impresionizem.

Pa tudi s fotografijo ukvarjate. Menda na tak način pomagate neki glasbeni skupini?

Drži, skupini Sixtynine. Večkrat sem šla z njimi na koncerte po Sloveniji in tudi v Beograd. Zanimivo je fotografirati obraze. Hočem ujeti poseben trenutek. S fotografijo sem začela, ko sem šla na arhitekturo. Tam sem začela opazovati detajle in sem jih začela še fotografirati.

Vas sprašujem premalo o jadranju?

Ne, ne, v redu je. Morda malo nakladam, sem že utrujena od drugih intervjujev. V bistvu raje govorim o čem drugem, ker se mi zdi, da sem o jadranju ponavljala eno in isto.

Pa ponovite še enkrat.

Večinoma so naju spraševali o evropskem prvenstvu in ciljih na olimpijskih igrah.

In?

Visoke cilje imava. Veseli sva, ker sva postali evropski prvakinji. Ta rezultat je pomemben za nadaljnje delo. Zdaj sva bolj samozavestni, veva, da lahko na stopničke stopiva tudi na olimpijskih igrah. Sezona je še dolga, pred nama je svetovno prvenstvo, kjer imava prav tako visoke cilje. Do olimpijskih iger naju čakata še eno evropsko in dve svetovni prvenstvi.

Radi tudi potujete. Kakšne vrste potovanj vas privlačijo?

Vedno so mi bili všeč vodni športi, želim si deskati na valovih.

Potujete z nahrbtnikom ali kovčkom?

S kovčkom.

Torej ne hodite po hostlih?

Tudi. Tja grem s kovčkom, da me ne boli hrbet (smeh). Sicer pa mi je bolj všeč nahrbtniški turizem.

Kateri kraj vam je najbolj všeč?

Bila sem na študentski izmenjavi v San Sebastianu na severu Španije. Zaljubila sem se v to mesto.

Vse te stvari, ki vas zanimajo, kažejo na svoboden duh.

Precej nenavadno je, da si športnik in umetnik. Ponavadi si eno ali drugo. Ko sem na arhitekturi spraševala za status športnika, so me čudno gledali.

Ampak šport dovoljuje sanje, daje navdih.... Ste našli to povezavo?

Drži. Morda le jaz ne poznam veliko takšnih ljudi. Sem našla povezavo. Vse občutke v življenju lahko spravim v sliko. Vse skupaj povežem.

Kako je z emocijami po regatah? Bi ob neuspehu kdaj najraje razbili jadrnico?

Se zgodi tudi na barki, da ponoriva. Bolj agresivno reagira Tina.

Vi ste bolj mirni?

Ne, jaz le nočem uničiti jadrnice. (Smeh.)

Kdo si danes sploh lahko privošči ukvarjanje z jadranjem?

Če nimaš rezultatov, je težko. Najbolj pomembno je, da ti pomagajo starši, da lahko sploh začneš. Ko enkrat začneš nizati dobre rezultate, se najde še kakšna podpora.

Ima otrok iz revne družine kakršne koli možnosti za ukvarjanje z jadranjem?

Mislim, da se da, kot v vsakem športu. Ampak kot sem rekla: najpomembnejše je, da ti pomagajo starši.

Ampak ti pomagajo z denarjem...

Ja. Toda če se vpišeš v klub, jadrnice ne kupiš sam. Podobno kot pri drugih športih moraš plačati članarino. Mislim, da jadranje ni dražje kot drugi športi. Deluje, kot da je jadranje le za bogataše, ampak mislim, da bi na tekmovalni jadrnici lahko jadral vsak.

Da ne bomo zapostavili vaše kolegice iz ekipe Tine Mrak. Kaj bi povedali o njej?

Tina je vztrajna, iznajdljiva in energična. Pogosto se skupaj nasmejeva, ampak najpomembnejše je, da na barki skupaj najbolje funkcionirava.