Zločin človeštva proti Bošnjakom

Genocid 1992–1995

Vendar verski obredi niso dovolj za ohranitev spomina na dneve, ko je bilo v Bosni ubitih več kot 8500 ljudi. Vsi so imeli muslimanska imena, vendar niso vsi bili verni. Spominjajo se jih verniki in neverniki in vsi tisti, ki jim prvi genocid na tleh Evrope po drugi svetovni vojni predstavlja problem, ki se ga ne sme pozabiti. Spominjajo se ga nizozemski vojaki, ki so jim ukazali, naj mesto pod zaščito Združenih narodov prepustijo srbski vojski generala Ratka Mladića, in pripadniki drugih mednarodnih enot, opazovalci Evropske unije, politiki, ki so se delali, da organizirajo mirovna pogajanja, in so puščali prostor za genocid. Genocid je težka beseda, ki se jo mednarodne institucije bojijo uporabljati, ker s seboj nosi breme odgovornosti in zahteva ustrezne sankcije.

Za Adiso Busuladžić je dlakocepljenje okrog pravniških formulacij neprijetno. »Genocid nad bosanskimi muslimani se je začel aprila 1992 in je trajal vse do podpisa daytonskega sporazuma decembra 1995.« Ve, o čem govori. Prvi dve leti vojne se je preživljala kot prevajalka, se odselila v Združene države, dobila državljanstvo in pet let živela v Kabulu v Afganistanu kot mednarodna humanitarna delavka. »V Prijedoru je bilo samo v prvih treh mesecih vojne od 23. maja do 21. avgusta 1992 ubitih 3176 muslimanov. Med žrtvami je bilo 258 žensk in 102 otroka.«

Zemljevid ozemlja okoli Srebrenice je zemljepisna karta velikega evropskega zločina. Ubijali so jih v koncentracijskih taboriščih v Omarski, Keratermu in Trnopolju. Na območju Ključa in Sanskega mosta v zahodni Bosni, pa okrog Brčkega na severu je bilo v taboriščih in množičnih eksekucijah ubitih na tisoče ljudi. Enako se je ponovilo v Višegradu, Foči, Bjeljini, Zvorniku, Bratuncu, Vlasenici in drugih mestih, kjer so oborožene sile bosanskih Srbov vzpostavile nadzor na začetku vojne. Ob mrtvih je ostalo deset tisoč posiljenih žensk, požgane vasi.

»To, kar Združeni narodi sedaj tudi uradno imenujejo genocid v Srebrenici iz julija 1995, je samo kulminacija večletne kampanje izganjanja in iztrebljanja Bošnjakov na območju Bosne in Hercegovine med vojno. To dejstvo ni vpisano samo v kolektivnem spominu vseh bosanskih muslimanov, ampak tudi v dokumentih Združenih narodov in mednarodnega sodišča za vojne zločine.«

Na pomoč ni prišel nihče

Srebrenica pa je genocidu dala jasen obraz. Združeni narodi so generalu Mladiću prepustili mesto, v katerem je bilo 40.000 beguncev, več kot 8000 so jih z učinkovitostjo industrije smrti pobili. Srebrenica je bila označena kot zločin proti človeštvu. Vendar oznaka ni najbolj pravična. Človeštvu se ni zgodilo nič. Človeštvo je iz udobnih naslonjačev spremljalo pobijanje Bošnjakov v živih televizijskih prenosih, poslušalo vodjo bosanskih Srbov Radovana Karađića, da muslimani v Sarajevu bombardirajo sami sebe, množični poboji pa so zgolj fundamentalistična propaganda. Vsi napadi so bili natančno popisani v časopisih in dokumentirani na fotografijah največjih fotografov našega časa. Poboji so se zgodili pred očmi vsega človeštva, ki se je odločilo, da ne bo naredilo nič. To ni bil zločin proti človeštvu, ampak zločin človeštva proti bosanskim muslimanom.

Almasa Hadžić o tem nima samo mnenja, ampak izkušnjo. Doma je iz Zvornika, sedaj živi v Tuzli. Ko je videla, kako na robovih njenega mesta gorijo muslimanske vasi, srbske paravojaške enote pa gredo od hiše do hiše, je otroka nagnala v avtomobil in v zadnjem hipu pobegnila. Vso vojno je potem dokumentirala dogajanje v državi.

»Dvakratno soočenje s četniki, begunstvo, lakota, kolektivni centri, radodarnost neznancev, smrti sorodnikov in prijateljev, ofenzive, taboriščniki in njihove izpovedi, posiljene deklice s pogledom v globino zemlje, vse to mi je izginilo izpred oči, ko sem se soočila s poslednjo sodbo v Srebrenici.«

Gospa Hadžić je bila priča nenavadnemu političnemu sestanku tik pred množičnim pobojem. Tretjega julija 1995 je od nekod do nje prišla informacija, da v Tuzlo prihajajo Carl Bildt, posebni odposlanec EU za Jugoslavijo, Torvald Stoltenberg in francoski general Bertrand de Laprel iz Unproforja. S predstavniki tuzelskega kantona naj bi imeli sestanek na sedežu švedskega bataljona modrih čelad v naselju Šički Brod. Čas se ji je zdel neobičajen.

»Na sestanek so šli Izet Hadžić, Tomislav Ljubić, Sead Avdić in Refik Ahmedinović. Izeta sem vprašala, če grem lahko z njimi. Nekako sem se prilepila zraven kot članica delegacije. Mučen sestanek.«

Izet Hadžić je zahteval, da mednarodne enote zavarujejo mejo na Drini, čez katero so tiste dni iz Srbije prihajali oklepni transporterji in vojska Jugoslavije.

»Bildt mu hladno pove, da dvesto pripadnikov mednarodnih sil nadzoruje mejo na Drini in da čez mejo prihajajo samo tihotapci piva. Razdraženi Izet ga opozori, da problem ni pivo, ampak orožje in gorivo za srbsko vojsko, ki sta namenjena ofenzivi na Srebrenico. Pride do prerekanja. Sead Avdić vstane in Bildta opozori, da se lahko v Srebrenici zgodi zlo. Ta mu odgovori, da ni nobenega razloga za paniko, ker se je prejšnji dan v Beogradu devet ur pogovarjal s Slobodanom Miloševićem, da bi skupaj rešili določene probleme. Hkrati pa vpraša, koliko beguncev lahko sprejme Tuzla, če bi se zgodilo, da bi se tam pojavili. Pri odgovorih na vsa vprašanja delegacije se je skliceval na dogovore z Miloševićem. Potem je na hitro končal sestanek in s helikopterjem odletel v Knin.«

Ostala je z neprijetnim občutkom, da je glavni evropski pogajalec za Jugoslavijo vedel, kaj se pripravlja Srebrenici, in da je prišlo do dogovora o predaji mesta Srbom.

»Desetega julija zvečer sem se iz Nezuka vračala v Tuzlo in poslušala poročila, med katerimi so predvajali paničen poziv Nina Ćatića iz Srebrenice, da je treba mestu pomagati. Temu je sledila izjava tedanjega premierja vlade federacije, da ni nobenega razloga za paniko.«

Nihad Nino Čatić je bil pesnik in novinar, ki je iz Srebrenice štiri leta po radiu poročal o stiski rudarskega mesta in pošiljal klice na pomoč. Njegova mati Hajra še danes išče njegovo truplo. Na pomoč ni prišel nihče.

Hase Tirić, komandant specialne brigade Črnih labodov, ki so bili edina zares učinkovita posebna enota bosanske vojske, je prišel v Tuzlo in zahteval, da njegovi enoti dovolijo preboj do mesta, vendar mu sarajevsko poveljstvo tega ni dovolilo. Tirić je bil begunec iz Zvornika in je tako kot njegovi vojaki imel sorodnike v Srebrenici. Vendar je tudi bosansko vodstvo mesto prepustilo njegovi usodi.

Srebrenica 1995

Nagrobniki v Potočarih pri Srebrenici pričajo o tem, kaj se je tam zgodilo. Hasan Hasanović je preživel, dva nagrobnika pa sta tam nad grobovoma njegovih bratov. V Tuzli se je usedel na stol v fotografskem studiu lokalnega fotografa Ahmeta Bajrića in brez prekinitev povedal svojo zgodbo.

»Enajstega julija sem se v vasi Pečišta razšel s soprogo in otrokom, ki je imel 14 mesecev. Skupaj z bratoma sem se odločil, da grem skozi gozd proti Tuzli, ker sem bil vojaško sposoben. Na Šušnjarih sem našel ogromno število popolnoma zbeganih ljudi, ki so se zavedali, da so četniške sile že prišle v mesto. Niso vedeli, kakšna usoda je doletela ljudi, ki so bili v oporišču ZN v Potočarih.«

Moški civilisti, ki so se zatekli v Potočare, so prišli pod nož. Tisti, ki so se odločili, da bodo pešačili sto kilometrov do Tuzle, pa so šli na eno tistih poti, s katerih se potem pišejo sveta pisma.

»Od matere sem se že prej ločil brez pozdrava. Do treh ponoči sem čakal, da se organizira kolona. Mislim, da je bilo tam kakih 15.000 do 18.000 ljudi. V glavnem moških vseh starosti, od otrok do starcev. Žensk je bilo malo. Prišle so tiste, ki niso zaupale Združenim narodom. General Morillon nam je lagal, da nas bo zaščitil. Srečal sem se z bratom Hasibom, brata Hajra pa nisem videl. Okoli pol osmih zjutraj sem se izvlekel iz demilitariziranega območja in hodil nekje na sredini kolone. Lahko si zamislite, kako dolga je bila kolona. Na Kamnicah sem srečal soseda Osma, ki mi je povedal, da je bil Hajro ubit. Vrnil sem se nazaj in našel mrtvega brata, ki še ni dopolnil osemnajst let. Imel je tri strelne rane. Ob njem je ležal Nasif Gušić s sinom Mersedom. Našel sem mrtvega brata, izgubil pa sem brata Hasiba, ki je odšel naprej. Hodil sem po gozdovih in ga iskal med prizori, ki so bili hujši od vsega, kar lahko vidiš v najstrašnejših grozljivkah. Šel sem čez Kravico, kjer sem videl hangarje kmetijske zadruge, v katerih so ubijali ljudi. Hodil sem skozi kraje, kjer nisi mogel premakniti noge, ne da bi naletel na truplo. Kot da je morila zver, ki je prišla iz vesolja. Iskal sem drugega brata. Šel sem naprej in v vasi Đugum na stadionu amaterskega nogometnega društva od daleč videl kup trupel. Po vojni sem izvedel, da so tam v golih streljali ljudi z enajstmetrovke. Uspelo mi je priti na Udrč, kjer sem srečal množico izmučenih, lačnih in apatičnih ljudi. Nekdo mi je povedal, da je zadaj ostalo nekaj laže ranjenih. Vrnili smo se ponje in po dobrem kilometru sem srečal brata Hasiba. Bil je bos. Vprašal sem ga, kje ima čevlje, pa me je samo čudno pogledal, češ, pusti to, dobro je, da sem se živ izvlekel. Vso pot proti Tuzli so nas spremljale eksplozije granat. Ljudje so padali levo in desno. Sploh se nisem več oziral, samo hodil sem in čakal, kdaj bom na vrsti. Zdelo se mi je, da hodim skozi sodni dan. Na nekem delu poti sem ponovno izgubil brata, ker nisem mogel več naprej in sem zaspal. Ponovno sem ga našel 14. julija zvečer. Skupaj smo šli naprej, brata pa sem držal za roko. 16. julija smo v Križevićih v zgodnjih jutranjih urah zašli na minsko polje, tam je bil v eksploziji huje ranjen. Mene je detonacija vrgla po hribu navzdol, brat pa je živel še devet ur in pol. S svojo jakno sem ga prevezal in nosil proti Tuzli. Okoli enih me je prosil, naj ga spustim na tla. Nekajkrat je zavzdihnil in mi rekel, da ga je strah zame, kako bom povedal materi. Svetovali so mi, naj ga pustim ležati. Nisem mogel. Brata Refik, Sead Šahmanović in njihov sorodnik Rehaz so mi pomagali, da sem ga nesel do svobodnega ozemlja. Bil je prva identificirana žrtev genocida. Leta 2009 sem našel posmrtne ostanke brata Hajra. Pol so ga našli v množični grobnici Snagovo1, pol pa v Snagovo2. Na pol so ga prerezali z motorno žago. Oba brata sem pokopal v Potočarih. Istega leta je bilo identificirano truplo materinega brata Vahida. Glave nismo našli. Tudi njega smo pokopali skupaj z vsemi drugimi družinskimi člani.«

Pokopani so tam, kjer so bili doma, vendar je Srebrenica sedaj del Republike srbske, kjer o genocidu ne govorijo.

»Po Srebrenici se danes sprehajajo ljudje, ki so ubijali,« je rekel Hasanović. »Mnogi delajo v policijskih upravah. V vojni niso bili samo Ratko Mladić, Vinko Pandurević ali Dražen Erdemović. Niso samo oni streljali. Morda Mladić sploh nikoli ni izvlekel pištole in ustrelil človeka v tilnik. Mislim, da so bili takrat vsi Srbi, ki so bili pri Srebrenici pod orožjem, pripravljeni ubijati. Tako sem jaz to doživel. Da ubiješ osem tisoč petsto ljudi, ki bežijo, je potreben vojaški stroj. Moja žena, ki je šla z otroki čez Bratunac, je videla veliko število oklepnih vozil in vojske. To niso bile paravojaške enote, to je bila redna vojska.«

Foto Blicko, Trg srebreniških žrtev Tuzla

Spomini zbledijo. Preživeli pripovedujejo zgodbe, sorodniki ubitih poskušajo najti smisel v pokopavanju identificiranih ostankov. Ko pridejo v Srebrenico, srečujejo ljudi, ki so sodelovali pri ubojih, mirno stali ob strani, ko so ljudi naganjali na kamione, si zatiskali ušesa.

Ahmet Bajrić s tem nima nobenih problemov. Od začetka vojne dela isto. Fotografira. Na baročnem trgu v sedišču Tuzle ima na vogalu svoj studio. Foto Blicko. Pri vratih ima razstavljene fotografije porok. »Jaz in semafor delava 24 ur na dan,« je rekel, ko sta v studio vstopila oče in sin, da jima naredi fotografije za osebne dokumente. Tako kot vsi sodobni fotografi prodaja okvirje za slike, baterije in tiska fotografije z digitalnih fotoaparatov. Na polici pa hrani osnutek knjige fotografij o Srebrenici, ki jo pripravlja za objavo. V njej sta dve desetletji dela.

»V knjigo sem dal celotno obdobje zadnjih devetnajst let. Preboj, civiliste v Kladnju, grobnice, pogrebe, obiske državnikov in marš miru. Največ slik je iz leta 1995, vendar sem hotel imeti vseh dvajset let dokumentiranih. Naslov je Srebreniška peklenska pot. To ni samo tistih nekaj dni leta 1995, ampak vse, kar je temu sledilo. Tristo, štiristo strani brez veliko teksta. Zdaj čakam samo še slovesnost ob dvajsetletnici, in potem moram najti založnika.«

Bajrić je bil zadnji musliman, ki je aprila 1992 prišel živ čez most čez Drino pri Zgornjem Šepku pri Zvorniku. Ženo in otroka je čez Beograd odpeljal v Avstrijo in se vrnil v Tuzlo.

»Lahko bi ostal v begunstvu, vendar nisem mogel prenesti zla, ki so nam ga delali. Hotel sem se upreti,« je rekel med listanjem fotografij, ki so posnete brez dramatiziranja in delanja sile ljudem. Slikal je s practico in minolto, aparatoma, ki ju agencijski fotografi ne bi niti pogledali. Videl pa je stvari, ki jih drugi niso mogli videti. »Ljudje, dajte mi puško, razporedite me, kamor hočete, jaz sem prišel in sem na razpolago,« se je prijavil v nastajajočo bosansko vojsko. Rekli so mu, da nimajo dovolj pušk niti za borce in da naj še naprej opravlja delo lokalnega fotografa.

»Dali so mi uniformo, practica je bila moja. Slikal sem borce, begunce, enote v boju, akcije. Potegnil pa sem črto pri truplih. Rekel sem, da ne bom slikal ubitih ljudi. Niti naših niti njihovih. Ni nobene potrebe, da se še jaz izživljam nad ljudmi, ki so padli.«

Za seboj je hotel pustiti sled, vendar vojna tudi fotografe postavlja pred dileme.

»Vsakdo od nas pusti sled. Dobro je, če je to jasna sled. Da ti potem ni treba hoditi po lastnih stopinjah in za nazaj popravljati. Jaz imam svoje slike in za nobeno mi ni treba biti v zadregi. Kar sem videl, to sem slikal. Samo izbira je bila moja. Spomnil sem se, da je med drugo svetovno vojno fotografija veliko pomenila. Hotel sem, da za mano ostane dokumentarna fotografija brez kakršnegakoli poveličevanja. Fotografij nisem nikoli obdeloval. Dvignil sem fotoaparat, pogledal, pritisnil in to je bilo to.«

Potem je prišel julij 1995. Slišal je, da je Srebrenica padla in da se velika skupina ljudi premika proti osvobojenemu ozemlju Zvornika.

»Šel sem jih počakat. Prihajali so naslonjeni na palice, na nosilih, opotekali so se. Govorili so o svojih usodah in kaj vse so jim delali na poti. Vsi so spraševali isto: Ste videli mojega brata? Ali je moj sin prišel skozi? Je kdo videl brata mojega očeta? Kje so moji vnuki? Samo to jim je hodilo po glavi, kdo je preživel. Težko jih je bilo slikati. To so bili najbolj žalostni dnevi mojega življenja. Štiri leta so se upirali srbski vojski. Potem so se vmešali Združeni narodi, jih 'zaščitili' in ljudje so končali v množičnih grobiščih. Bili so na koncu s potrpljenjem in močmi. Nekaj dni niso ne jedli ne pili in so bili skrajno občutljivi. Imam sliko človeka, ki je hlipal in šepal proti nam naslonjen na lovsko puško. Drugi je nosil mrtvega brata.«

Preživeli so bili zbegani. Vse naokoli so bile enote Združenih narodov v tankih, oni pa so morali skozi gozd golih rok. Občutek, da so jih načrtno prepustili strašni usodi, je še danes zelo močan. Srebrenica ni bila rezultat trenutne pobesnelosti od krvi in slivovice pijanih generalov, ampak urejena vojaška operacija zglednega genocida.

»Ena moja fotografija je bila v Haagu,« je rekel Bajrić. Na njej je džip z registracijo vojske Jugoslavije, ki je dokazovala, da niso ubijali samo bosanski Srbi, ampak da je z njimi sodelovala vojska iz Srbije.«

Prve dni so bile njegove fotografije objavljene v svetovnih časopisih. »Tuji novinarji so se trgali zanje. Sanjalo se mi ni, koliko so bile te moje fotografije takrat vredne. Nisem jih prodajal. Nisem delal umetnosti. Slikal sem, da se ne pozabi.«

Ali ni to preveč hudo za umetnost?

Sarajevski pesnik Mile Stojić pravi, da se je dobro spominjati, da pa bilo dobro tudi kaj pozabiti. Težko je o tem govoriti, pisati in delati filme. »Sprašujem se, ali umetnost lahko zdrži toliko smrti in gorja. Ali ni to pretežka stvar za umetnost.«

Džemaludin Latić se s tem odločno ni strinjal. Kot muslimanskega fundamentalista so ga zaprli že na začetku osemdesetih let, preden je to bilo popularno. V zaporu je sedel skupaj z Alijo Izetbegovićem. Samega sebe razume kot pesnika, med vojno pa je kot pesnik molčal. Ni mogel pisati poezije. »Ljudje so me spraševali, zakaj, pa nisem znal odgovoriti.« Onemel je. Po vojni ga je na ulici srečal znanec iz Srebrenice. »Đemo,« ga je poklical. »Kako je Ivan Goran Kovačić lahko napisal Jamo, ti, Abdulah Sidran in drugi pesniki pa niste nič napisali?«

»Zardel sem. Nekaj sem jecljal, da se bojim užaliti svetost žrtev, ker ne vem, kako bi lahko v besede spravil to strašno kalvarijo. Ampak postalo me je sram pred znancem.«

Napisal je pesnitev Srebreniški inferno, ki je te dni doživela slovensko izdajo, uglasbili pa so jo tudi kot oratorij. Ravno v tistem času je prebiral Danteja Alighierija, ki je bil v Božanski komediji krivičen do muslimanov in je dal zelo kruto sliko preroka Mohameda. Evropski predsodki do muslimanov niso od včeraj.

»Dante je sokrivec. Vendar je njegov Inferno izziv za vsakega pesnika. Brez Danteja ni poezije. Pa se mi je zazdelo prav, da v tej formi spregovorim o nas in naši veri.« Srebreniški inferno je hkrati njegova intimna polemika z Dantejem in njegovo podobo islama in strašna pesnitev o usodi Srebrenice.

»Usedel sem se in eno leto pisal. Iskreno rečeno. Namučil sem se. Mislim, da danes tega ne bi mogel ponoviti. Bralca velja opozoriti, da bo bral in poslušal težke stvari. Namerno sem se držal naturalizma in se poskušal izogniti patetiki. Kako o tako strašnih stvareh pisati brez patetike? Je mogoče iziti iz tega začaranega kroga, v katerem od Kajna in Abela naprej eno bitje ubija drugo nedolžno bitje?«

Ahmet Bajrić Blicko ob tem vprašanju na mizo položi svojo bodočo knjigo fotografij. O tem je treba kot o zgodbi našega časa govoriti v jasnem jeziku brez olepševanja.