V spominskem parku Potočari so med spomeniki pobitih iz Srebrenice v petek dopoldne kopali nove grobove. »Kopali bomo, dokler ne bo pokopan zadnji,« je rekel mlad fant s krampom v roki. Nekaj deset metrov stran je majhen bager počival z žlico na travi. S količki je bilo na tleh zaznamovanih še nekaj novih grobov, ki so čakali, da bodo čez teden dni vanje položili posmrtne ostanke ubitih.
Pokopališče je zasnovano tako, da so vsi člani ene družine pokopani skupaj. Na nekaterih mestih je skupaj po pet ali šest družinskih imen, na drugih deset ali petnajst, na nekaterih več kot petdeset.
Leta 1995 se je vse vedelo
Enajstega julija 1995 so tukaj vojaki srbske vojske generala Ratka Mladića pobili okoli 8500 Bošnjakov iz Srebrenice in beguncev, ki so se tja zatekli v štirih letih vojne. Zagrebli so jih v množična grobišča, ki so jih potem ponovno prekopali, ostanke pa raznesli po različnih koncih bosanskih ozemelj pod srbskim nadzorom. Nekaj več kot 8300 jih je bilo identificiranih v zadnjih dvajsetih letih. V neskončnih nizih nagrobnikov so med grobovi vrzeli za družinske člane, ki jih še niso našli ali jih niso še identificirali.
Na pokopališču je molilnica in dolga vrsta vodnih pip za obredno umivanje pred molitvami. Potočari so hkrati pokopališče, spominski park in svetišče. Vsako leto tukaj 11. julija v enakih zelenih krstah pokopljejo vse, ki so jih od zadnje obletnice identificirali. Po množičnih pokopih prvih let se je število novih grobov močno zmanjšalo. Med belimi kamnitimi stebri, ki se dvigujejo v hrib, novih skoraj ni opaziti. Težko se je sprijazniti s tem, da hodimo po travi, na kateri je bilo pred dvajsetimi leti v enem ali dveh dneh med kriki in jokom ubito vse moško prebivalstvo enega celega rudarskega mesta. Še težje si je razložiti, kaj se je tukaj zgodilo. Potek dogodkov je jasen. Mesto, ki je bilo pod zaščito Združenih narodov, je mednarodna skupnost skupaj s 40.000 prebivalci in begunci prepustila isti srbski vojski, ki je pred tem v Bratuncu, Bjeljini, Zvorniku, Foči in nizu drugih naselji za seboj pustila požgane hiše, porušene džamije in množična grobišča.
Leta 1995 se je vse vedelo. Nič ni bilo več skrivnostnega v poteku bosanske vojne. Znana so bila koncentracijska taborišča, množična posilstva in sistematično topniško obstreljevanje stanovanjskih zgradb v velikih mestih. Vsemu temu so bili priča mednarodni opazovalci, vojaki modrih čelad, dokumentirala so jih največja imena svetovnega žurnalizma. Mnogi dogodki so se odvili v živo pred televizijskimi kamerami, ki so ravno v tem času dobile globalen domet.
11. julij tudi obletnicakapitulacije ZN
General Mladić je srbsko politično vodstvo na začetku vojne opozoril, da uresničevanje njihovih ciljev pomeni genocid nad muslimanskim prebivalstvom Bosne in Hercegovine. Pa vendar je nizozemski bataljon modrih čelad Združenih narodov po navodilih političnega vodstva misije Združenih narodov in njegovega vodje Jasušija Akašija zaščiteno območje prepustil gotovi smrti.
»Dobro je preprosto, zlo je komplicirano,« je tedanji mufti bošnjaške islamske skupnosti ob deseti obletnici genocida pojasnil svojo odločitev, zakaj ne bo razlagal priznanja, ki ga je dal nekdanjemu poljskemu premierju Tadeuszu Mazowieckemu. Ta je odstopil kot posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN Butrosa Galija in obtožil svetovno organizacijo, da je kršila svojo ustanovno listino in sodelovala pri genocidu. Enajsti julij je tudi obletnica kapitulacije Združenih narodov.
Grobovi, ki stojijo na ozemlju Republike srbske, pred obiskovalce postavljajo problem. Vojna se je napadalcem splačala. Mir je zacementiral osvojena ozemlja. Kako se spominjati genocida, ki se je zgodil generaciji, za katero se je verjelo, da nikoli ne bo doživela vojne? Almasa Hadžić, ki zadnjih dvajset let dokumentira usodo preživelih, zatrjuje, da je zgolj obeleževanje obletnic premalo. »Srebrenica živi samo enkrat na leto en dan. Enajstega julija se tam zberejo politiki, ki se klanjajo in zagotavljajo, da nikoli več. Da se nikoli več nekaj ne bo ponovilo, smo slišali že nekajkrat. Pa se je ponovilo. Kaj je sedaj drugače? Samo komemoracije ne dajejo nobenih zagotovil, da tukaj ljudje drugače mislijo.«
V Potočarih so kosili travo in urejali okolico spominskega parka. To je spokojen kraj nenavadne lepote. Družine mrtvih so tukaj našle svoj mir. Matere ubitih sinov hodijo med grobovi in se pogovarjajo z njimi. Za skrbno pobarvano ograjo je vojne konec.
