Bi se zgodila Srebrenica, če bi ob Ruandi Združeni narodi reagirali drugače, kot so, je hipotetično vprašanje. Dejstvo je, da ni bilo treba od lanskega aprila eno leto čakati, da se z resolucijo obsodi tudi genocid v Srebrenici. Že res, da okrogle obletnice praviloma prinašajo celovitejšo reminiscenco, a je bila ruandska povod, da so članice VS sprejele generalizirano zavezo o preprečevanju genocida, Srebrenico (in Rdeče Kmere) pa celo v razpravi omenile le enkrat, in sicer s strani Raimonde Murmokaite, litovske veleposlanice pri ZN. Glede na to, da sta pomor 8000 Bošnjakov z območja, ki so ga domnevno varovali ZN, opredelila za genocid tako mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) kot meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), bi ob žrtvah v Ruandi moral tedaj najti mesto v omenjeni resoluciji VS, pravzaprav prvi v povezavi s konvencijo o preprečevanju genocida po zakasneli iz leta 2004 o posebnem svetovalcu ZN, s katerim se je Kofi Anan skušal zoperstaviti najbolj odvratnemu človeškemu dejanju.
Zakaj je želela Velika Britanija s posebno resolucijo VS poudariti nekaj, o čemer so se že izrekla sodišča svetovne organizacije, je zato politično in ne občečloveško vprašanje. Enako velja za veto, s katerim je Rusija na srbsko priprošnjo resolucijo o srebreniškem genocidu blokirala. Rezultat je zato poguben, srebreniške žrtve pa deležne drugega pomora, tokrat političnega, ker so, kot zdaj razumejo v Beogradu, vsaj za pomemben del sveta (četudi gre pravzaprav le za Rusijo) žrtve posamičnih psihopatov, ne pa sistematičnega uničevanja katere koli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom celotnega ali delnega uničenja, kot tak zločin opredeljuje konvencija ZN, uveljavljena leta 1951.
Nobenega dvoma ni, da (tudi) Srbija potrebuje katarzo v zvezi z balkansko morijo v devetdesetih letih. Ta s posploševanjem genocida v »najtežje zločine, ki sprožajo zaskrbljenost mednarodne skupnosti«, kot naj bi se definicija resolucije ZN glasila v beograjski ruščini, ni mogoča. Mogoča pa tudi ni brez priznanja stalnih članic varnostnega sveta, da je Srebrenica njegov izvirni greh, ko jo je, varovano z dvema resolucijama, prepustil smrtni obsodbi. Če bi predlagateljica resolucije potegnila ta nauk z opravičilom, bi ji težko oporekali. Tako pa je vse politična igra, v kateri velike sile prestavljajo male figure.
