Srebreniški inferno

Glasovi o mori smrti, ki obdaja zaselek,

v katerem živi Neznana Bošnjakinja.

Prvo uzrtje napadalcev. Odvedejo moža

in sina ter ju zakoljejo. Metulji nad njunima glavama in čudežni zbor. Napadalci odvedejo hčer. Odhod v taborišče.

Bolj ko so travniki v tej pomladi

opojni od belocvetk, ki tu dehtijo,

temnejši mrak se zgrinja na livadi

od vse pogostejših skrbi: morijo

oznanjajo, o grozi, razprostrti

okrog vasi zloslutno govorijo,

da so ljudje vnaprej od slutnje strti,

nemočni, kot da bi bili brez pota

odtod, kjer ni izhoda razen smrti.

In ko se v sadovnjaku iznad plota

vzdignejo – kot šejtanove! – glave,

sem se zavedela: spet bom sirota!

Srce kot sahat slabe izdelave

obstane v grozi. Edinole oči

so še izrekale v slovo pozdrave,

božaje dete, glas pa obmolči,

ko sem njegovemu očetu v bran

šla skozi pletež puškinih cevi.

Za plašč sem ga prijela; a zaman

sem se pustila vleči preko tal

kot s štrikom, na katerem je bil gnan

h krvniku. In čez hip je pokončal

edino, kar je kdaj bilo res moje

v tem solznem danjaluku dotehmal.

Odtlej je zame ves svet kot osoje,

telo mi ledeni taisti strah,

ki me je obšel, ko sem na sredi roje

tam zad nad hišo, ogrnjena v mrak

duha od doumetja, da sta umrla ...

zaklana ... omahnila v strugo vznak.

Še zadnjič – a za večno! – sem uzrla

svoj par: smehljala sta se iznad prepada,

pomagaj bog, razrezanega grla,

a blago, češ objela bi me rada …

Belinčkov metež od nekod brez mira

vzroji in ju prekrije. Ta pregrada

pa ne uduši mrmravega tekbira,

ki kdovekod šumlja kot padec slapa,

a hkrati duša prav iz dna izvira,

od tam, kjer samo Božje v dušo kapa,

zajame misel: »To so pač meleki,

daj, moli z njimi brž, gineča sapa!«

Vznesena od tega, vsa v tej tihi jeki,

v tej vodi – kakor v krvi moja dva –

se duša vrne, vroča ko v pripeki!

Želela sem do tja, da bi jima na

še tople prsi glavo dela, lica

poljubila, veke zatisnila

očem, še bistrim, kakor je snežnica,

a kaj, ko rabelj z mano kar pometa! –

tako mi je odrečena ta pravica.

In s tem je zame konec tega sveta,

poslej živim v najgloblji vseh džehen,

ki si je še tak grešnik ne obeta!

Krvnik pa me peha, ne bodi len,

in mi v hrbet bajonet zabada,

kot da bi gnal živino na semenj.

A tu je še nekdo, ki ga imam rada,

še rosna hčerka: nema kakor skala

je ob meni preživela čas napada,

zdaj pa se otepa s hlipanjem navala

teh, ki so jo kot gadje naskočili,

in mamo kliče, da bi ji pomagala,

a kaj, ko sva obe v isti sili

in sem v smrtno mrežo sama ujeta!

Utegnem le še reči: »Otrok moj mili,

ohrani čast ponosnega očeta,«

brez slutnje, da bo treba tudi meni

moči, ki se zahteva od dekleta!

In nisem je več videla … nobenih

sledi o moji ljubljeni devici!

Kje breskvica trohni, moj sad zeleni?

O, moja sreča, če je še v temnici

da si le vrag dobička z njo ne išče!

Daj bog, da je ne preproda zvodnici,

ki bi jo odvedla v kako pristanišče,

kjer bi bila primorana v beznici

vso noč do svitanja za prenočišče

početi, kar žele pohotni »strici«!

Ta strašna misel me ne mine tudi,

ko me spehajo tja, kjer žica ob žici

grozotam taborišča skrivnost nudi.