Zakaj je Trubarjeva ulica ena redkih v naši urejeni prestolnici, na kateri še lahko zaslišimo zvoke lokalnega življenja? Odgovor je pravzaprav preprost: zato ker jo je vsaka mestna oblast do zdaj pustila pri miru in je ni tlačila v nekakšne koncepte oživljanja, prenavljanja in olepševanja. Trubarjeva od šentpetrske cerkve do Emporiuma je zaživela svoje samostojno življenje in postala praktično edina avtohtona ulica v Ljubljani, ki ji moderni turboturizem še ni skazil šarma.
Namesto disneylandovskega turizma
Odkar se je Ljubljana začela pojavljati tudi v mainstream turističnih revijah in katalogih, se po na novo tlakovanih ulicah starega dela mesta sprehodi več kot pol milijona turistov na leto. Zaradi tega se je začela krepko spreminjati ne samo mestna veduta, ampak tudi sam socialni ustroj mesta. Stara Ljubljana se je v disneylandovskem slogu Benetk spremenila v veličastno arhitekturno kuliso, polno bleščečih fasad, novozasajene flore, dizajnerskih mostičkov in letnih vrtov, obogatenih z dežniki in vrtnim pohištvom iz Ikee. Tamkajšnje prebivalce, ki so iskali svoj notranji mir s posedanjem po priljubljenih zbirališčih in srebanjem svojih najljubših napitkov, lokalne avtomobile, prosto sprehajajoče se mestne pse in mopede so zamenjale gruče in gručice turistov, ki se z radostjo v očeh, oboroženi z vso vrsto digitalnotehničnih pomagal in ob spremstvu vodnikov prebijajo od lepote do lepote našega glavnega mesta. Lokalno prebivalstvo, razen ob posebnih priložnostih, v središče mesta ne zahaja več, podobno kot v mnogih drugih turistično zanimivih mestih po svetu ne. Saj veste, Benečani živijo v Trevisu ali Mestrah, Ljubljančani pa v Fužinah, Grosupljem in Domžalah.
Predmestje mestnega središča
Kljub temu pa v vsakem modernem disneylandovskem turističnem mestu praviloma obstaja delček, ki ga še ni požrl tok vedutnega turboturizma in kjer še obstaja sožitje lokalcev, tistih turistov, ki še radi odkrijejo kakšen avtohtoni del mesta, gangsterskih vrabcev, ki patruljirajo po svojem kvartu, in vseh prostoživečih osebkov, ki imajo radi ulice, ki se jih še niso lotili konceptualni oživljalci starih mestnih jeder, urbanisti, arhitekti in drugi kreatorji, ki skrbijo za povečanje turističnega kapitala. Ena takšnih ulic, morda celo edina v Ljubljani, je torej Trubarjeva ulica, kjer se še lahko spije pijača tudi ponoči, kjer so najboljši grafiti v mestu, da o čevljih, ki visijo z žic, niti ne govorimo.
Čeprav je Trubarjeva v samem mestnem jedru, je od njega odmaknjena bolj, kot se zdi. Pred leti so študenti v okviru nekega projekta, še v časih pred visečimi čevlji, šteli število ljudi, ki zakorakajo po njenem asfaltu, in se v enem dnevu ustavili pri številki 12.000. Kljub temu jo je nova glavna ljubljanska promenada obšla s prenovo Petkovškovega nabrežja in Mesarskim mostom, obšli so jo vsi arhitekturni urbanistični mestni projekti in oživitveni koncepti, še tisti, ki skrbijo za oživljanje Stare Ljubljane, naj bi menda na nekem sestanku izjavili, da Trubarjeva ne spada v središče mesta, ampak je le njegovo predmestje. Edino poživitev je mesto ulici omogočilo pred leti, ko je iz asfalta pognalo šest mini klopi (ostale so še tri, tri pa so kmalu ukradli), kratkoživeča biotržnica ter lampijončki v obliki dežnikov, za osvetlitev ulice v času novoletne praznične podobe mesta. Tudi turisti v večjih gručah so Trubarjevo po navadi obšli, dokler niso začeli trumoma fotografirati visečih čevljev in grafitov. Čeprav tako čevlje kot grafite mestna oblast kot tudi posamezniki, ki živijo na ulici, redno odstranjujejo, nastajajo novi in tudi čevlji, takoj ko jih odstranijo, spet začnejo viseti z električnih žic.
Prostora za grafite zmanjkuje
Čeprav je na Trubarjevi pestra paleta lokalov, tematskih trgovinic in drugih trgovinsko-obrtniških ter prehranjevalnih objektov pa še akademija in hiša eksperimentov, je največji čar Trubarjeve prav življenje na njej in to, da nanjo zaidejo tudi prebivalci Ljubljane. Prav zaradi njih lahko ulica živi svoje vzporedno avtohtono življenje. Gre za edino ulico v središču, kjer se še prirejajo ulične zabave, in grafitarji celo pozdravljajo idejo, da bi bilo potrebnega več beljenja fasad, saj zmanjkuje prostora za nove grafite.
Poseben čar Trubarjeve so, kot že omenjeno, ulične zabave, ki nastajajo samoniklo, z lastnim denarjem, brez sponzorjev in prijav na razpise, brez mestnega, državnega in denarja evropskih skladov za kulturo. Čeprav je treba za organizacijo kakršne koli zabave na Trubarjevi, kot pravijo organizatorji uličnih zabavic, obiskati precej inštitucij. Najprej je treba s papirji na občino, nato še s papirji na policijo, še prej pa obvestiti in moledovati sosede za soglasje in nato še policiste, ki pridejo ob devetih zvečer ter zahtevajo prekinitev zabave, ker je muzika preglasna. Zaradi tega tovrstne zabavice niso pogoste, so pa nekaj posebnega. Pa naj gre za poimenovanje dela ulice v Street fashion avenue, kjer sem pa tja organizirajo kakšno modno revijo, ali za poimenovanje trga brez imena med Trubarjevo in Malo ulico v Oscar de la Renta square in zabave, posvečene v čast temu modnemu oblikovalcu, ki ga prej ni poznal skoraj nihče na ulici. Takrat je Jaka, lastnik starinarnice na Trubarjevi, ki je pred leti na nekem zapuščenem podstrešju v Trstu našel več škatel očal tega modnega oblikovalca iz sedemdesetih let, z njimi obdaril vse, ki jih je srečal tisti dan.
Včasih se zgodi tudi kakšna skaterska vragolija ali pa tematska obletnica lokala, recimo Reformatorja, ki je središče Trubarjeve že od leta 1978. In – tudi to je pomembno – največji ljubljanski grafit na Trubarjevi, za razliko od drugih, ni na fasadi, ampak na asfaltu, v čast tej umetnostni panogi in Trubarjevi osebno. »Trubarjevo najbolj ohranja in obenem oživlja zadosten odmerek vsakdanjega življenja. Vsi konceptualni posegi v ta prostor bi pomenili, da bi ulica izgubila svoj čar. In Ljubljana bi z njo izgubila še praktično edino res avtohtono ulico, ki živi svoje lastno življenje znotraj turističnega mestnega kaosa,« v en glas zatrjujejo vsi tisti, ki na ulici živijo, ustvarjajo, hodijo v službe, se tam znajdejo z namenom ali brez.
Mesto je (na srečo) brez načrtov
In kot kaže, bodo tudi uslišani. Ljubljanski politiki pravijo, da za zdaj kakšnih posebnih načrtov niti želja po prenovi, obnovi ali kakršnemu koli drugemu kozmetičnemu ali trajnostnemu projektu na Trubarjevi nimajo. Financirali bodo le še kak projekt nevladnih organizacij, ki se bodo pač prijavile na kakšnega izmed razpisov, kot je bil projekt s klopmi, rožami in biotržnico, podpirajo pa tudi zanimivost visečih čevljev, saj vedo, da so med turisti priljubljeni. Kljub temu jih morajo zaradi varnosti odstranjevati, saj naj bi bila teža, ki visi z električnih vodov, prenevarna tako za vode kot ljudi pod njimi. Zdi pa se jim lepo, da se je Trubarjeva počasi samooblikovala tudi v knjigarniško ulico.
