Med ljudmi kroži mnogo teorij o njihovem pomenu, kot motiv so služili neštetim (kvazi)fotografom, o njih je bilo posnetih celo nekaj dokumentarnih filmov, a skrivnosti do dna ni prišel še nihče.
Leteči čevlji so razširjeni po vsem svetu, vidimo jih lahko predvsem v milijonskih mestih, v Ameriki pa tudi na nekaterih skorajda zapuščenih avtocestnih odsekih. Zaradi svoje razširjenosti in vseprisotnosti je običaj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dobil celo svoje ime, in sicer »shoefiti«, kar je skovanka, ki združuje besedi grafiti in čevelj (ang. shoe, op. p.), najdemo pa jo tudi v spletnem slovarju sodobnih slengovskih besed Urban Dictionary.
Praznovanje, žalovanje ali skrivna komunikacija?
Zgodb o izvorni ideji tovrstnega početja, ki krožijo med ljudmi, je skoraj toliko kot čevljev na kablih. Nekateri pravijo, da gre za obliko praznovanja, denimo ob maturi ali opravljenih izpitih, v Sydneyju pa naj bi fantje to počeli po tem, ko izgubijo nedolžnost. Spet drugi menijo, da gre za obliko žalovanja za umrlimi in da se posamezniku v spomin na žico obesi čevlje, ki jih je nosil v času smrti. V Argentini naj bi bilo to denimo znamenje, da je del mesta pod nadzorom kriminalne združbe, in hkrati tihi dogovor s policisti, naj se temu okolišu izogibajo. Najbolj razširjena pa je razlaga, da bingljajoči čevlji označujejo mesto, kjer je mogoče kupiti drogo. Receptorka v Hostlu Celica na Metelkovi Katja Pivk pravi, da jo ob pogledu na to urbano »znamenitost« gostje največkrat vprašajo: »Tukaj torej lahko najdem preprodajalca?«
Privlačno skrivnostnost viseče obutve v Ljubljani s pridom izkoriščajo turistični vodniki, ogledajo si jo denimo turisti, ki se udeležijo alternativnega ogleda mesta Grafiti tour. Običajnemu ogledu se izognejo tudi udeleženci izobraževanja za odrasle Skupine Primera, ki morajo rešiti nekaj nalog, prek katerih spoznavajo Ljubljano. Ko se pod kablom, polnim čevljev, na Trubarjevi cesti ustavi manjša skupina ljudi, mi vodja projekta iz Primere Jerneja Šibilja pojasni: »Med drugim morajo poiskati čevlje, ki visijo v zraku, in si izmisliti kreativno razlago, zakaj so tam.« Oglasi se rjavolaso dekle in razloži, da je slišalo, da so to tradicijo začeli študenti na izmenjavah, saj so v mestu, kjer so študirali, »želeli pustiti del sebe«.
Iskanje koristi in pomanjkanje idej
Tržno nišo so v nenavadnem običaju odkrili trgovci, predvsem v ljubljanski ulici Pod Trančo, ki je mimogrede tik ob Čevljarskem mostu. V zlatarni Malalan Mladi so zaradi bingljajoče obutve začeli prodajati obeske za ogrlice v obliki čevljev, poslovodja trgovine Deskarna Pod Trančo pa pravi, da so si pri njih mnogi kupili nov par športnih copat prav z namenom, da so starega lahko vrgli na kabel v tej ulici. Trenutno na njem sicer ni niti enega samega para, saj so zaradi preobremenjenega kabla na občini naročili sneti prav vse. Enako vsake toliko časa naredijo tudi na Trubarjevi cesti, kjer pa se vedno znova pojavijo pogumneži, ki ohranjajo tradicijo.
Prav tam, tik pod enim izmed električnih kablov, okrašenih z raznovrstno obutvijo, je lokal Reformator. Za mizo pred njim sedi Blaž Horvat, mož, ki trdi, da je prav on skupaj s prijateljem pred približno sedmimi leti par čevljev na kabel nad Reformatorjem zalučal prvi. »Idejo sva poznala iz filmov in tujine, pa sva se jo iz čistega dolgčasa odločila posnemati,« pojasni. Na prvi pogled se morda zdi preprosto, a pripraviti čevlje do tega, da se na kablu obdržijo, ni mala malica. »Ne z leve ne z desne, ampak navpično navzgor,« svojo taktiko razkrije Horvat in pri tem roke odroči, kot pri objemu, dlani postavi tako, kot bi v vsaki od njiju držal navidezni čevelj, nato pa z obema rokama hkrati zamahne navzgor.
Leteči čevlji, ki se, če imate srečo in tudi nekaj talenta, obdržijo na električnih kablih, so postali prava urbana legenda. Univerzalnega odgovora, zakaj posamezniki to počnejo ni in pravzaprav za nobeno od zgodb ne moremo zagotovo reči, da je napačna. Ali pravilna.
