Po nedavnem grškem referendumu se je podobno kot po zmagi Sirize na januarskih volitvah med delom evropskega političnega parketa ponovno pojavil zanimiv fenomen. Zmago Sirize proti neoliberalni politiki so pozdravile predvsem Sirizi sorodne stranke skrajne levice (španski Podemos, nemški Die Linke, irski Sinn Fein, slovenska Združena levica...). Prav podpora tem strankam med ljudmi vse bolj raste. Etablirane stranke se odzivajo nemirno. Španska vlada je tako pred bližajočimi se volitvami in vse močnejšim Podemosom pred včerajšnjimi sestanki v Bruslju kot edina država preostale članice EU pozivala k sklenitvi tretjega programa pomoči za Grčijo.
Zaton neoliberalnih strank z obeh političnih polov
Sociolog in politolog dr. Rudi Rizman takšno stališče Madrida in drugih evropskih prestolnic povsem razume. »Bruselj in Berlin se najbolj bojita, da se bo 'virus' Sirize razširil na druge države južne Evrope, ki so v bolj ali manj podobnem položaju kot Grčija. Levi in desni politični center, ki oba prisegata na neoliberalni konsenz in nemško tako ekonomsko kot politično pogubno doktrino zategovanja pasov, se bojita, da bi se v EU oblikovala alternativa njihovemu političnemu enoumju. To ima za posledico, da EU še po sedmih letih krize praktično ni našla izhoda iz nje.« Grčija in Španija sta namreč po njegovem mnenju v kar podobnem položaju, kar zadeva lažne obljube trojke – da bi namreč vsiljeni recepti s strani EU že kmalu spodbudili gospodarsko rast in s tem tudi lažje odplačevanje dolgov.
Ob tem politično-sociološkem vidiku pa Sašo Brlek Slaček, raziskovalec na katedri za medijske in komunikacijske študije na FDV, opozarja še na gospodarskega: »Špansko vlado verjetno še najbolj skrbi, da bi v primeru grškega bankrota narasla cena zadolževanja preostalih držav evropske periferije, kar bi lahko pomenilo uvajanje nepriljubljenih ukrepov zategovanja pasu pred volitvami.«
Cipras kot nevarni simbol za Evropo, ki potrebuje reforme
Grški premier Cipras je sicer med referendumsko kampanjo dejal, da se Evropa na referendumu ne bo poskušala znebiti Grkov, temveč njega. Je grški premier res tako zelo moteč element etabliranim političnim strankam in Evropski uniji, ki jo sicer želi reformirati od njenih temeljev navzgor? Brlek Slaček je prepričan, da je Cipras za evropsko politiko nevaren kot simbol: »Neoliberalni konsenz, na katerega pristajajo etablirane stranke, pa naj se imenujejo konzervativne ali socialdemokratske, je očitno v krizi in ljudem v zameno za odrekanje ni zmožen ponuditi drugega kot še več odrekanja. V takšni situaciji je obstoj alternative, pa četudi tako zmerne in šibke, kot je Siriza, očitno dovolj nevaren, da želijo voditelji evropskih držav Grčijo žrtvovati v poduk vsem, ki si upajo dvomiti o mantri, da alternative preprosto ni.« Rizman je še ostrejši. Predreferendumsko dogajanje proti Ciprasu namreč razume kot poskus EU, da se zruši vlada ene od njenih članic, kar pa je v nasprotju s pravili EU in zamislimi ustanovnih očetov. »Zaradi tega bo EU še dolgo bolela glava in evropski parlament bi zagotovo moral postaviti vprašanje odgovornosti.«
Toda pri tem ne bi smelo ostati, temveč bi moralo slediti še vprašanje, kam naprej z EU. »Nobena politična hegemonija ni večna in tudi tej se bo tako v evropskem parlamentu kot v evropski komisiji iztekel čas, se pravi drugačna razporeditev političnih moči na tej nadnacionalni ravni,« je prepričan Rizman. Tudi Sašu Brleku Slačku se zdi, da sta institucionalna konstrukcija EU in evropska monetarna unija postali nevzdržni in potrebujeta koreniti reformi. »Vprašanje je, ali bomo doživeli spremembe v smeri krepitve socialne države, politične in gospodarske demokratizacije ali pa se bomo pomaknili k bolj avtoritarnemu načinu vladanja, podobnemu Orbanovi Madžarski. Nanj moramo državljani držav EU odgovoriti v praksi,« meni Brlek Slaček.
Zakaj je skrajna desnica na istem bregu s skrajno levico?
Ker se korenito premika tudi na drugem delu političnega pola, je vprašanje, kam bo vodil razvoj dogodkov, več kot umestno. Na skrajni desnici so v porastu Marine Le Pen, Gert Wilders, Nigel Farage... Sodijo med podpornike Sirize in tudi zadnjega grškega referenduma, a s svojimi ksenofobnimi in rasističnimi stališči s Sirizo nimajo nič skupnega. Zakaj so se s Sirizo naenkrat znašli na istem bregu?
Vse se spet vrača h krizi etabliranih strank. »Premik socialdemokratskih strank v desno v devetdesetih letih, kot sta ga izvedla na primer Tony Blair in Gerhard Schröder, je pustil v političnem prostoru veliko praznino, ki jo danes zapolnjujejo stranke, kot je Siriza. Žal te praznine ne zapolnjujejo zgolj stranke, ki zahtevajo krepitev socialne države in bolj strogo regulacijo kapitala, temveč tudi nacionalistične in rasistične stranke, ki namesto rešitev problemov iščejo grešne kozle in jih po navadi najdejo v najšibkejših členih družbe,« razlaga Brlek Slaček.
