Ta Ciprasova moč, ki mu jo je dalo 61 odstotkov Grkov, ki so v nedeljo na referendumu zavrnili pogajalski predlog trojke, nima kakšne materialne podlage. Njegovi vzvodi pritiska so enaki kot prej (predvsem igranje na evropski strah pred širšimi posledicami grškega izstopa iz evra). Zdaj pa ima v rokah še presenetljivo visok mandat treh petin Grkov, zaradi česar ni (več) videti kot pogajalska trma, ampak kot voditelj, za katerim stoji dovoljšen del države. Tega ne gre zanemariti, saj imajo pogajanja o grškem dolgu politično in javnomnenjsko dimenzijo. Verjetno nihče več ne verjame, da bi odprava davčnih olajšav grškim otokom ali odprava dodatka zgornjemu delu najrevnejših grških upokojencev dolgoročno rešila odplačevanje 340 milijard evrov grškega dolga. Saj je še Mednarodni denarni sklad pred referendumom povedal, da je to brez nove pomoči in reprogramiranja neizvedljivo.
Gre za to, ali se bo vsem obstoječim in prihodnjim upnikom v evrskem območju poslalo močno sporočilo, naj se ne igrajo z odplačevanjem, gre za domače javnosti v evropskih državah, kjer mnogi niso naklonjeni »plačevanju za Grke«, in gre tudi za striženje peruti Ciprasu in njegovi ideji panevropske levice, ki je noče videti nobena od uveljavljenih političnih skupin, tudi (ali pa še posebej) tiste ne, ki se zgolj predstavljajo kot leve (dovolj zgovorna je bila izjava socialističnega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, da Grke čaka drahma, če rečejo ne).
Cipras je to javnomnenjsko bitko doslej peljal izvrstno. Bolj ali manj jo je zreduciral na dvoboj med dobrim (Grki, ki trpijo zaradi varčevalnih ukrepov) in zlim (brutalnimi kreditodajalci), nič kaj dosti pa ni govoril o odgovornosti preteklih grških vlad za nastali položaj. Grčijo mu je uspelo predstaviti kot enotno, čeprav to ni. Trojka na drugi strani igra na čustva tistih, ki ne razumejo, zakaj bi morali Grčiji pretirano popustiti, ker bi to pomenilo prelaganje grških bremen na druge evropske državljane, in zakaj to storiti, če so drugi svoje težave z varčevanjem reševali. Vendarle, največji zagovorniki reda in discipline niso bili tako glasni, ko so v evrsko območje politično solidarno sprejemali države, ki so glede na zahtevane kriterije kazale znake javnofinančnih bolezni. Zdaj ko finance ene od njih umirajo praktično na njihovih rokah, pa s solidarnostjo skoparijo, čeprav je jasno, da bi smrt prizadela tudi njih.
Cipras danes odhaja v Bruselj. Pogajanja seveda ne bodo lahka. Čeprav je odstopil grški finančni minister, ki ni imel dlake na jeziku, na drugi strani ostajajo pogajalci, ki so jasno povedali, da bo Grčija letela iz evrskega območja, če na referendumu zmaga opcija »ne«. Zato bo kompromis še težje najti. Iskalo se bo namreč takšnega, ki bo vsem omogočil dostojen poraz, da bodo lahko ohranili obraz, ko ga bodo pred javnostjo prikazovali kot zmago. Seveda če ga sploh najdejo. In seveda samo do naslednje partije pokra, ki bo v tem maratonskem turnirju nedvomno sledila.