Ko so na odru pred Jožovcem zaigrali Tam, kjer murke cveto, ni nihče, ampak res nihče, tudi tisti ne, ki so bili v Begunjah po službeni dolžnosti, ostal ravnodušen. Le aplavza ni bilo. Zgolj pokloni. Globoki pokloni velikanu Slovenije, ki mu je uspelo in mu bo še naprej uspevalo doseči tisto, česar med Slovenci ne zmore nihče drug. Kot je dejal predsednik države Borut Pahor, ko zaigra Golica, Slovenci ne moremo biti čemerni, in ko zaigra Slovenija, od kod lepote tvoje, nismo neenotni.
Vojaške salve so na begunjskem pokopališču pravzaprav pod domačimi, včeraj ne več cvetočimi kostanji pospremile v večni mir in pokoj Slavka Avsenika. Roblek na eni, Dobrča na drugi strani in vmes Draga, tista lepa Draga, kjer murke cveto in ptički pojo.
Slavc, rad smo te mel
»Kje pa maš tako vas, da ma usaka gostilna, usaka domačija svojo vižo? Tvoji Begunci te namo nkol pozabil. Teb pa na britof dolgcajt na bo. Kaj nej ti rečem? Rad smo te mel, pa fejst nam boš manjkov,« je v pristni gorenjščini Slavcu, kot so ga edinole poznali domačini, v slovo sila ganljivo in prisrčno povedal domačin Sašo Gašperin.
Številni so se od Slavka Avsenika poslovili že čez dan, poklonili so se mu ljubitelji njegove glasbe od blizu in daleč. Lovci, gasilci, čebelarji, orkester slovenske policije, častna četa slovenske vojske s krsto, prekrito s slovensko zastavo, žena Brigita s tremi sinovi, brat Vilko, vnuki in preostalo sorodstvo, predsednik Pahor, sosedje, prijatelji, oboževalci so tvorili pogrebni sprevod od Avsenikove domačije proti vaški cerkvi. Špalir so držali slovenski glasbeniki, pod enim od kostanjev je v senci stal mlajši par, njemu so se ob mimohodu krste zasolzile oči. »Oba imava slovenske korenine, gospoda Avsenika sem imel čast tudi osebno spoznati. Prišla sva v svojem in v imenu vseh njegovih prijateljev na Nizozemskem,« je dejal Fred Heidstra Parfant iz daljne Nizozemske, ki je z ženo Wilmo prišel zgolj in samo zaradi pogreba ljubljenega vzornika. »Ne, nisva na počitnicah. Jutri greva nazaj. Slavko je bil velik človek. Njegove melodije so pri nas sila poznane, a mnogi sploh ne vedo, od kod prihaja avtor,« je dodala Wilma. Pred desetimi leti je usahnila slovenska folklorna skupina na Nizozemskem, še prej pevski zbor, a Avsenikova glasba bo ostala večno, sta zatrdila sogovornika.
Strog šef in topel človek
»17 let sem imela čast stati z njim na vseh svetovnih odrih. Bil je strog šef, a topel in iskren prijatelj. Žal je moral dobiti priznanje v tujini, da ga je cenila domovina, kjer so se mu mnogi posmehovali, še več pa je bilo nevoščljivosti. Zato se mi danes zdi še posebej prav, da bo pokopan z državnimi in vojaškimi častmi. Zaslužil si je,« je povedala Jožica Svete, ki je z Jožico Kališnik in Alfijem Nipičem tvorila morda najbolj prepoznaven pevski trio ansambla bratov Avsenik. Z nasmehom na obrazu, kot bi si želel tudi Slavko, nam je zaupala, kako mu je zlikala kakšno srajco in kako ji je zaupal še zadnje popravke frizure pred odhodom na oder.
Huda vročina in roko na srce tudi televizijski prenos sta sicer mnoge, ki bi v drugačnih razmerah zagotovo prišli v Begunje, odvrnila od poti. A to ni ustavilo Gottfrieda Mandla iz Salzburga, ki ima doma, reci in piši, 150 velikih plošč Avsenikove glasbe in še nekaj deset malih. »Rastel sem z njegovo glasbo, takega genialnega glasbenika ne bo nikoli več,« je dejal. Koroški Slovenec iz Šentjakoba Miha Gabrovč je temu prikimal in se hitro pohvalil, da je imel Slavko leta 1950 v gostilni njegovega prijatelja enega prvih nastopov. »Žalostno novico sem izvedel po televiziji. Več avstrijskih postaj je pripravilo dolge oddaje o Avseniku,« je veličino poudarjal Gabrovč.
Na povabilo organizatorjev slovesnosti se je odzvalo kakih 300 slovenskih glasbenikov, ki so Avsenika pospremili na zadnjo pot, oblečeni v gorenjske narodne noše. »Slavko Avsenik je moj vzornik že od četrtega leta. Zakuril je glasbo v mojem srcu in ogenj ne pojenja. Vsem nam je odprl pot in prav in lepo je, da smo se mu prišli poklonit,« je dejal eden številnih znanih in uveljavljenih legendarnih slovenskih glasbenikov, ki jih brez Avsenikove glasbe pravzaprav ne bi bilo, Franc Mihelič.
