Muzikant je v službi ljudi, in če tega pravila ne bi upošteval, bi se moral vrniti tja, od koder sem se med poklicne glasbenike podal – za pletilni stroj,« je ob neki priložnosti povedal legendarni Slavko Avsenik, velikan slovenske narodno-zabavne glasbe, ki je v četrtek umrl v 86. letu starosti. Glasbenik, ki je v dolgi in izjemno uspešni karieri vseskozi ostal radosten, pošten in ljudski, prav takšen, kakršen je bil pred svojim velikim prebojem, se je podpisal pod skoraj 1000 skladb, s ponarodelo Na Golici pa je naši narodno-zabavni glasbi priboril tudi globalni ugled. Melodija, ki jo je navdihnila prav ritmika omenjenega pletilnega stroja, je doživela kar 600 predelav in velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu.
Za neznanskimi uspehi Ansambla bratov Avsenik, med katere lahko prištejemo tudi nastope v najprestižnejših in največjih glasbenih dvoranah, 150 klubov ljubiteljev Avsenikove glasbe in okoli 10.000 posnemovalcev po vsem planetu, je stal človek, ki ga ni gnala ambicija, pač pa ljubezen do harmonike. Z enako vnemo, s katero je zložil še vrsto nepozabnih skladb, se je do leta 1952 ukvarjal tudi s športom, a je njegovo skakalno kariero prekinil padec na tekmi v Celovcu: »Letel sem precej čez kritično točko, zarobil in udaril z glavo. Poškodoval sem si vratno hrbtenico in kar nekaj mesecev preživel v mavcu.« Na srečo si je opomogel, se kmalu nato popolnoma zavezal glasbi in se zaradi svojih glasbenih dosežkov že leta 1979 vpisal v enciklopedijo znanih osebnosti Who is who (Kdo je kdo).
Od gasilskih veselic do dokumentarnega filma
Lani je ob njegovi 85-letnici avstrijsko-nemška televizijska ekipa posnela biografski film z naslovom Revolucionarna ljudska glasba, zgodbo o življenju, nastopih, uspehih in potovanjih legendarnih fantov izpod Robleka. Ob tej priložnosti je najmlajši od bratov družine Avsenik za Nedeljski dnevnik povedal, da vidi dokumentarec, ki so ga posneli, kot priznanje njihovi glasbi. »Pa vendar, če bi se v najini mladosti obrnilo drugače in bi jaz šel v glasbeno šolo, brat Vilko pa ne, melodij, ki so nastale, zagotovo ne bi bilo. Glasbena dinamika, s katero smo tako prepričali poslušalce, je v meni, toda aranžmaji in to, da je bilo vse na pravem mestu, so bratova zasluga.« Dodal je tudi, da v njegovi glavi še vedno ves čas nastajajo in se porajajo novi glasbeni motivi in melodije, ki pa jih s svojim ansamblom igra vnuk Sašo, saj sam za harmoniko ni več poprijel. Svobodo, prostor za ustvarjanje in podporo mu je skozi desetletja glasbene kariere omogočala tudi žena Brigita. »Bilo je v slogu pesmi, ki pravi: 'Čakala bom, da vrneš se, in kadar koli bo, mi bo lepo.' Z melodijami, ki jih je ustvarjal in igral, pa me je še bolj osvojil,« je nekoč dejala.
Naklonjenost do inštrumenta svojega življenja je Slavko Avsenik razvil že kot otrok, ko je v družinskem orkestru poprijel za diatonično različico harmonike, tako imenovano frajtonarico, šele kasneje se je zapisal klavirski. Skoraj dvajset let po tem, leta 1953, je ustanovil Trio Slavka Avsenika, v katerem sta igrala še kitarist Mitja Butara in basist Borut Finžgar, že nekoliko pred tem pa se je uveljavil kot harmonikar v oddaji Radia Ljubljana Četrtkov večer, v kateri je z izposojeno harmoniko spremljal pevca Franca Korena in Danico Filiplič. »Takrat, ko so pevci in glasbeniki nastopali v studiu v živo, oddaje pa je radio neposredno prenašal, ni nihče podpiral narodne glasbe,« se je spominjal pred leti. K njegovi prepoznavnosti so poleg radijskih oddaj na začetku največ prispevale gasilske veselice: »Doma smo štiri leta zapored vse sobote in nedelje igrali na vrtnih prireditvah. Krožila je celo šala, da si tam, kjer igrajo Avseniki, gasilci lahko kupijo novo brizgalno, če pa bo vreme slabo, jo bodo morali prodati.«
Trio je leta 1955 najprej prerasel v Gorenjski kvartet, ko se je zasedbi pridružil brat Vilko Ovsenik, kmalu nato pa v svojo trajno postavo, Kvintet bratov Avsenik. Na vrhuncu slave si je Slavko na tujem pridelal vzdevek Johann Strauss dvajsetega stoletja, kar pa njegove drže glasbenika ni posebej načelo. Vselej je ostal v stiku s poslušalci, od katerih je za kovanje glasbe dobil tudi največ uporabnih smernic. »Na zabavah po kmečkih opravilih sem opazoval poslušalce in pozorno spremljal, kdaj je kdo zavriskal, tlesknil z nogo ob tla, v taktu zamahnil z roko, potrkaval s prsti po mizi ali zaploskal. Vedno sem se prilagajal okusu poslušalcev, in če mi je uspelo spraviti v dobro voljo občinstvo, sem bil zadovoljen tudi sam.«
Nikoli ni obiskal Golice
Legenda o dveminutni polki iz leta 1954, ki je zaslužna za meteorski vzpon tedaj še precej mlade zasedbe, se navezuje na Slavkovo delo v tekstilni tovarni Tonosa v Savljah. O nastanku uspešnice Na Golici je pozneje povedal: »Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, je bilo eno samo naključje, lahko bi rekel kar čudež. Kot da bi mi življenjsko pot kdo tlakoval. Leta 1953 sva z ženo v Elanu na isti dan izgubila službo. Ker nisem imel denarja za vozovnico za vlak, sem se iz Begunj odpravil iskat delo v Ljubljano kar s kolesom. Imel sem srečo in dobil zaposlitev v Tonosi.« Navdih za skladbo se mu je porodil prav tam – med nočno izmeno ob ponavljajočem se zvoku pletilnega stroja. »Ob delu sem si začel brundati melodijo. Ker not ne poznam, sem motiv zapisal s črtami in znaki, ki sem jih znal razvozlati le jaz. Motiv sem zjutraj na harmoniko zaigral bratu Vilku, on pa je napisal aranžma.«
Melodijo je po zdaj sloviti planjavi poimenoval zato, ker tam cvetijo narcise, ki spominjajo na zvonce; je pa pozneje priznal, da sam Golice nikoli ni obiskal, saj za to preprosto ni bilo časa. Polka je hitro postala himna narodno-zabavne glasbe in uvodna špica številnih glasbenih prireditev, televizijskih in radijskih oddaj, pozneje navijaška poskočnica na športnih prizoriščih in melodija na telefonih – vsekakor jo lahko označimo za enega redkih slovenskih zimzelenih produktov. Iz celovškega studia, kjer je dobila končno podobo, je osvojila münchenski radio, od tam pa pravzaprav ves svet. »V štirih desetletjih smo igrali na več kot 10.000 prireditvah po vsem svetu in prepotovali več kot milijon kilometrov. Na koncerte smo se z osebnimi avtomobili vozili v parih, v dvorani smo se dobili dve uri pred nastopom, stroške za hrano, prenočitev in gorivo pa je iz svojega žepa poravnal vsak sam.« Melodiji, ki je presegala rekorde, so na slovenski nacionalni televiziji posvetili tudi dokumentarni film.
Kljub razburljivi in bogati glasbeni poti, na kateri je s svojim ansamblom zbral kar 33 zlatih plošč, po eno diamantno in platinasto, se je Slavko Avsenik vse do visoke starosti rad vračal v rodno vas, ki mu je v spomin vselej priklicala pristno »planinsko veselje«, kakršnega pri mlajših generacijah ni pogosto zaznal; prevečkrat je imel občutek, da so človeško bližino nadomestili avtomobili in druge materialne dobrine. Ob intervjujih, ki jih je dajal po zaključku glasbene poti, se je nekako branil fotografiranja; želel si je namreč, da bi se ga ljudje spominjali takšnega, kot je bil na odru. Nedvomno je bila to ena od tistih želja, za katere ni bojazni, da se ne bi izpolnile.
