Slavko, danes ste upokojenec. Kakšen je tipičen dan slavnega upokojenega glasbenika?
»Vsak dan se iz Ljubljane pripeljem v Begunje, večkrat grem v mesto, se sprehajam po Tivoliju, uživam na vrtu, zaigram na klavir…«
Kaj pa na harmoniko?
»Ne, to pa ne!«
Vas kdaj zamika, da bi še stopili na oder in zaigrali?
»Ne! To ni tako preprosto. Do občinstva sem vedno imel spoštovanje, to pa je seveda povezano s tremo. Trema povzroči nervozo in če bi čez dva tedna moral nastopati, bi bil že danes malce nervozen. Nekateri so ‚flegma’, mene pa je vedno bilo strah, ali bo ali ne bo!«
Še kaj ustvarjate?
»Ja, za vnučka Saša, ki je po vzoru Avsenikov sestavil zasedbo, za hišni ansambel in Gašperje pripravljam viže, ki jih aranžira sin Slavko.«
Torej se glasbena družinska tradicija nadaljuje?
»Kot virtuoz na kitari deluje sin Gregor, ki ima tudi organizatorsko žilico in bo avgusta pripravil prvi Avsenikov festival v Begunjah.«
Je Sašo že izbral ime ansambla?
»Še ne. Jaz sem mu sicer svetoval, naj pusti tako, kot je, ansambel Saša Avsenika, končna odločitev pa bo seveda njegova. Sicer pa se mi zdi, da je fant po meni podedoval odgovornost, ker veliko vadi. Pred dnevi, ko je v domači gostilni prvič javno nastopil, je imel, tako kot včasih jaz, tremo. In to se mi zdi dobro.«
Še kdaj poslušate vinilne plošče? Sicer pa kakšna je razlika med zgoščenko in vinilko?
»Ne, plošč ne poslušam. Razlike pa seveda so. To bi vam znali bolje kot jaz pojasniti poslušalci, ki imajo radi našo glasbo in poslušajo drugače.«
Kako drugače?
»Jaz se bolj posvečam tehnični plati, obvladanju inštrumenta, poslušalci pa v glavnem poslušajo vižo in tistih drobnih napak niti ne slišijo!«
Če bi izbirali med vsemi glasbenimi izvajalci na svetu, ki so vam pri srcu. Katerega bi izbrali?
»Vedno sem bil velik oboževalec Deana Martina in Doris Day in še danes jima prav rad prisluhnem. Rad sem imel tudi skupino The Beatles. Ti fantje so napisali kar nekaj najlepših melodij. Na primer Yesterday!«
Ustvarili ste veliko uspešnic. Vas je bilo kaj strah, da boste kakšno, ki se vam je porodila v avtu ali v postelji, pozabili, da vam bo skladba »ušla«?
»V življenju se mi je izgubilo neznano kam res veliko dobrih glasbenih motivov. Ko se mi je sredi noči denimo porodila zamisel za skladbo Moj rodni kraj, še nisem imel magnetofona. Takoj sem vstal, šel v dnevno sobo in si glasbeni motiv zapisal. Smola je bila, da je bil Vilko pri vojakih, tako da nam je zmanjkovalo viž, zato sem se kar sam lotil tudi aranžiranja. Zanimivo je, da sem vse bolj romantične melodije nastale na klavirju, vesele viže pa s harmoniko. Imam tudi nekaj motivov za diatonično harmoniko, ki jih verjetno ne bom nikoli porabil in so povsem drugačne od mojih prepoznavnih.«
Ljudje vas poznajo kot mojstra polk in valčkov, pisali pa ste tudi za Slovensko popevko.
»Res je! S skladbama Solze v očeh in Podaj mi roko sem sodeloval na festivalu Slovenska popevka na Bledu, nekaj melodij v šlagerskem slogu je napisal tudi Vilko in ko smo nekatere od njih z ansamblom posneli, mi je nekaj reklo, naj ostanemo kar tam, kjer smo. Sicer pa smo si nenehno prizadevali, da občinstvu ponudimo kaj novega, da se ljudje na naših nastopih ne bi začeli dolgočasiti. Tako smo koncerte popestrili s Koširjevimi humorističnimi vložki, za Emo Prodnik smo napisali romantične skladbe, kot so Murke, Čakala bom, Čar Julijskih Alp…«
Leta 1990 ste se Avseniki poslovili z odrov. Slavko, kaj menite, kako bi danes, ko se je v tehničnem smislu marsikaj spremenilo, ko v glasbi vse pomembnejšo vlogo igrajo računalniki, zveneli Avseniki?
»Ne bistveno drugače. Glasba, ki smo si jo izmislili in jo igrali, ima svoje meje, in če me sprašujete, kakšne glasbene izlete bi si privoščil danes, lahko rečem, da se od tistega, s čimer smo začeli in kar smo vsa leta nadaljevali, ne bi oddaljil. Skladbe Veter nosi pesem mojo, Pastirček, Murke in še kakšna so sicer malce izstopale iz ustaljenih okvirov, to pa je bilo tudi največ, kamor sva si z Vilcem upala stopiti. Če danes poslušate podobne glasbene zasedbe, lahko ugotovite, da večina od njih še vedno igra tako, kot smo igrali mi. Skratka, vse skupaj se v vseh teh letih v glasbenem smislu ni veliko spremenilo.«
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
