Dnevnikova izvidnica: V Sežano, takrat s kolesi, se bodo še vrnili

Sežana in ves Kras ponujata ogromno izzivov

Z družino Zimmermann smo se srečali v Sežani, v hladu dvorišča Vile Dane, kjer je bila družina nastanjena. Gre za staro, več kot 200 let staro družinsko hišo, ki jo je podedoval mlad in ambiciozen Sašo Ferfolja. »Sprva nismo vedeli, kaj bi počeli s staro hišo. Odločili smo se, da se gremo turizem na nekoliko drugačen način,« pove Ferfolja v smehu. »Namesto sob in apartmajev smo se odločili le za eno enoto s sedmimi fiksnimi ležišči,« pove Ferfolja, ki odkrito spregovori tudi o skopi turistični ponudbi kraja, ki po njegovem mnenju deluje po principu pridi, plačaj in pojdi. Sam poleg oddajanja hiše deluje tudi kot turistični vodnik, specializiran za aktivne izlete, predstavljene na spletni strani www.krasnadlani.si. »Organiziramo jamarstvo, padalstvo, jahanje, pohodništvo, plezanje in seveda kolesarjenje, pri čemer Sežana in ves Kras ponujata ogromno novih izzivov,« pove Ferfolja, Zimmermann pa le doda, da se bodo s kolesi (v Vilo Dane) z družino zagotovo vrnili.

Iskanje informacij o Sežani je bilo za družimo Zimmermann pravi izziv. »Občinska spletna stran ni ponujala nobenih informacij v angleškem, kaj šele v nemškem jeziku. Ravno tako ne stran TIC. Tudi o dogodkih, ki potekajo v času našega bivanja v Sežani ali njeni okolici, ne,« pove Zimmermann in doda: »Veliko sreče smo imeli, da smo našli primerno nastanitev.« Družina Zimmermann je že sama številna, v Sežano pa so s seboj povabili tudi babico, ki je za nekaj tednov prišla k njim na obisk. »Uspelo nam je rezervirati kar vso Vilo Dane in izkazalo se je, da boljšega ne bi mogli najti,« zadovoljno pove Zimmermann in doda: »Ko smo potrdili rezervacijo hiše, smo od gostitelja Saša Ferfolje dobili prijazno e-pošto z vprašanjem, ali nam morda lahko pomaga s kakršnimi koli informacijami.« Tako enostavna gesta, pa vendar vredna omembe, je prepričana tudi mama Julia, ki je še omenila, da jih je v hiši pričakal kup brošur s točkami, vrednimi ogleda.

Otroci navdušeni nad Škocjanskimi jamami

Družina si je najprej ogledala Škocjanske jame. »Vse se nam je čudovito izšlo, saj smo imeli ogled že čez 25 minut,« pove Julia Zimmermann in doda, do so si že pred časom ogledali kapnike v Postojnski jami. »Ogled jame je bil mogoč v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. Seveda smo izbrali nemško govorečega vodnika in bili razočarani, saj smo v primerjavi z gosti, ki so bili priključeni angleški skupini, izvedeli le tretjino tega, kar so oni. Dobili smo zgolj osnovne in suhoparne podatke o jami, medtem ko je bil vodnik angleško govoreče skupine poln znanja in zanimivih informacij.« Jama je pustila močan pečat tudi na otrocih, najstarejši Ole pa je dodal, da je bil navdušen nad visokim mostom in zastrašujočim pogledom na reko pod njim. Ker so bili otroci lačni, so v parku Škocjanskih jam zavili kar v tamkajšnjo gostilno Mahnič, kjer so na željo otrok naročili hamburgerje s sirom, pomfri in špagete po bolonjsko. »Moram priznati, da nismo veliko pričakovali od gostilne poleg informacijskega centra, vendar smo bili nad hrano prijetno presenečeni,« pove Zimmermannova.

Po končanem ogledu jame in kljub polnemu trebuščku se vedno najde prostor vsaj za kepico sladoleda. S tako dobro idejo se je družina Zimmermann odpeljala do Štanjela, slikovitega kraškega naselja z ozkimi ulicami in kamnitimi hišami. »Bilo je res živahno, spremljali smo lahko kar štiri poroke,« pove Zimmermann in doda, da so na veliko razočaranje ostali tako brez kave kot otroci brez sladoled. »Lahko bi nepovabljeni 'vpadli' na eno od porok, ki so si za to priložnost najeli catering,« še pove. Osemletna Lotta pa si je v Štanjelu z veseljem ogledala predvsem lepe neveste in z zanimanjem opazovala običaj, ko mora par stopiti na kamniti most, in če ju ta zdrži, bosta imela srečen in trden zakon. Družina si je v Štanjelu ogledala tudi Ferrarijev vrt, park, ki ga je pred 100 leti uredil priznan arhitekt Maks Fabiani. »Vsak objekt v vrtu ima svojo zgodbo, kakšno, pas žal nismo zasledili,« pove Julia Zimmermann, gostitelj Ferfolja pa jo dopolni: »Napisi so le na eni strani vrta, zato je pomembno, s katere strani vstopiš v vrt.«

Ostali pred zaprtimi vrati gostilne

Ker želja po kavi in sladoledu ni ugasnila, se je družina vrnila v Sežano. V kavarni Valter so si privoščili vsak po kepico sladoleda. »Ker je ob kavarni tudi manjše otroško igrišče, smo imeli priložnost, da v miru spijemo kavico,« nadaljuje pogovor Julia Zimmermann in doda, da sta se z možem takrat tudi odločila, da je čas, da obiščejo TIC. »Kar je bilo seveda težje, kot sva mislila. Še sreča, da sodobna tehnologija omogoča iskanje določenih krajev. A tudi to se ni izkazalo za enostavno, smerokaza oziroma table, ki bi nas v Sežani usmerjala do TIC, nisva našla.«

Seveda nista odnehala in naposled le našla vrata TIC, ki pa so bila za ta dan že zaprta. Konec tedna namreč TIC dela le do 16. ure. Vrnili so se do Vile Dane, kjer so pri Sašu Ferfolji želeli dobiti informacijo o dobrih gostilnah. Ta jim je predstavil kar nekaj možnosti. Gostilno Muha v Lokvi, Ruj v Dutovljah in gostilno Apolonio v Šmarju. »Prvi dve sta bili zaprti. Menda zaradi dopusta, gostilna Apolonia pa je vrata odprla šele ob 20. uri, kar je bilo za naše otroke žal prepozno,« pove Julia in doda: »Tako smo na koncu večerjali v gostilni Pri Dragici. Privoščili smo si škampe, testenine, ploščo z jedmi z žara in ljubljanski zrezek. Bilo je okusno, osebje zelo prijazno. Zaradi številnih italijanskih gostov pa sem se počutila kot v Italiji.«

Po večerji se je družina vrnila v vilo, kjer jih je ponovno pričakal Ferfolja. In medtem ko so otroci z zadovoljno babico Heidi legli k počitku, sta zakonca Zimmermann na dvorišču obsedela z gostiteljem. »Iz kleti nama je prinesel nekaj doma narejenega žganja in likerjev. Tako sva lahko prvič poskusila liker iz sivke, nekaj sadnih likerjev, odlično pa je tudi domače belo in rdeče vino,« je povedal Zimmermann.

Jutro se je začelo v bližnji slaščičarni z zajtrkom, pot pa so nadaljevali do TIC, kjer jih je pričakala simpatična in zgovorna uslužbenka. »Imeli smo občutek, da je bila navdušena nad tem, da je nekdo prišel k njej. Opremila nas je s številnimi brošurami v angleškem jeziku, saj so imeli v nemščini le predstavitev Štanjela. V prostorih TIC je bila na ogled tudi razstava kamnov in fosilov, ki je bila otrokom sicer zanimiva, vendar so bili opisi le v slovenskem jeziku. Gospa v TIC nam je predstavila različne aktivnosti, od kolesarjenja do pohodništva, nas usmerila tudi v bližnji botanični vrt ter v Lipico,« še pove Zimmermannova in doda, da so si botanični vrt tudi ogledali. »Kot nam je povedal Ferfolja, v parku domuje nekaj manj kot 200 lesnatih vrst in več kot 100 različnih vrst eksotičnih lončnic. Ravno tako nas je poučil, da so rastline v Sežano prinašali mornarji.«

Ker je bila babica prvič na obisku v Sloveniji, so jo otroci želeli odpeljati v Lipico. »Lipico smo obiskali že v začetku julija. Takrat smo si ogledali muzej, peljali smo se tudi s kočijo. Tokrat smo si v kobilarni ogledali le konje na prostem in bilo jih je res veliko, tudi žrebički,« navdušeno pove Julia Zimmermann. Utrujeni in lačni so se vrnili do Sežane, do gostilne Grahor, ki so jo priporočali tudi na spletni strani. No, če verjamete ali ne, tudi ta gostilna je bila zaradi dopustov zaprta. »Šli smo do bližnjega hotela in vprašali, ali bi nam mogoče lahko postregli s kosilom, vendar nam niso želeli ustreči,« pove Thomas Zimmermann, ki odkrito doda, da ne razume vodje hotela. »Lahko bi nas posedel ob bazenu hotela, morda postregel s kozarcem vode in se pozanimal, ali nam v kuhinji kljub vsemu lahko pripravijo kosilo,« pove Zimmermann, ki je družino na koncu odpeljal v Sežano, zgolj na sladoled, saj so se po druženju z nami in novinarko Radia Si Lidijo Petkovič odpravili do Komna, na festival sivke, ki so jim ga priporočali v TIC.