Daniel, ki se je rodil v Kamerunu, je sicer glasbenik in igra tolkala, bobne tam-tam, in je pred kratkim tudi izdal svojo ploščo, pripravlja pa že novo. Najprej si je kraj, ki ga je obiskal ta konec tedna, ogledal na spletu: »Dve spletni strani sta, na katerih so informacije o Semiču – semiška je na žalost le v slovenščini, zato si tujci nimajo kaj pomagati z njo. Sem pa lahko razbral, da bi morda dobil še kaj podatkov na spletni strani Bele krajine, vendar sem tako razbral jaz, ki že malo razumem slovensko. Kakorkoli že, ta spletna stran je v angleščini, poleg tega pa je tam tudi seznam hotelov in prenočišč, ki so na voljo v kraju in okolici.«
Daniel se je odločil za hotel Smuk in poklical na telefonsko številko, ki je bila zapisana poleg naslova hotela: »Oglasil se je ženski glas. Gospa je bila najbolj potrpežljiv človek, kar sem jih v življenju srečal – ni namreč znala niti besedice angleško, zato je vsakokrat, ko sem kaj rekel, stavek ponovila, odložila telefon, na računalniku ta stavek v vpisala v prevajalnik in ko je ugotovila, kaj sem rekel, je vtipkala odgovor, ki ga je prevajalnik prevedel v angleščino, in mi to, kar se je izpisalo, prebrala. Porabila sva sicer pol ure, vendar sva se vse dogovorila.«
Na pot se je Daniel odpravil v soboto zjutraj in ko je brez težav prispel v Semič, je takoj našel TIC. Kmalu je ugotovil, da je v Semiču te dni bolj malo stvari, ki bi jih veljalo obiskati ali si jih ogledati: »Dekle v TIC je bilo fantastično. Vse mi je razložila o kraju, možnostih in tudi predlagala, naj obiščem festival v Črnomlju. Rekla je, da bo poklicala prijatelja, če nimam avta, oziroma da mi bo že kako organizirala prevoz v Črnomelj in nazaj. Tudi sicer je ponudila, naj samo povem željo, pa me bodo peljali, kamor bom želel. Dala mi je tudi kar nekaj prospektov in predlogov, kam naj grem jest.«
Zaposleno v TIC je Daniel tudi vprašal, kaj naj naredi, če bi otrok nenadoma zbolel, in povedali so mu, da so ob koncu tedna zdravniki dežurni le v Črnomlju. »Če bo kaj narobe, kar pokličite, vas bomo že peljali do zdravnika, bomo že kaj organizirali,« je še dodala. Dodala je namreč, da je v času, ko so šolske počitnice, zelo slaba avtobusna povezava, tako v kraju samem kot do okoliških krajev.
Nato se je odpeljal do hotela, ki ga je tudi takoj našel, in gospa, s katero se je pogovarjal po telefonu, ga je pozdravila. Prav takrat je prišel tudi njen soprog s sinom, starim približno toliko, kot je star Danielov sin, in otroka sta se takoj spoprijateljila in se igrala. »Oče tega fantka me je vprašal, ali lahko gre moj sinko z njima domov. 'Fanta se bosta igrala, sicer pa se bomo kmalu vrnili,' je rekel. Še nikoli v življenju nisem nekomu, ki sem ga poznal deset minut, dovolil, da je odšel z mojim otrokom… Ne vem, kar privolil sem, saj sem se počutil neverjetno varnega, vsi skupaj smo bili v trenutku kot člani ene velike družine, v kateri ni treba nikomur za nič skrbeti. Neverjetno,« je povedal Daniel.
Nato sta se s sinom odpravila v Črnomelj, kjer je bil festival, ki je oživil središče mesta. »Organizirane so bile številne delavnice, nastopale so folklorne skupine, na primer iz Celja, predstavil se je orkester tamburic črnomaljske glasbene šole, zvečer pa je bil nekakšen etno koncert vseh glasbenih skupin, ki so sodelovale na festivalu. Užival sem v poslušanju. Škoda, ker je vse skupaj zmotila poletna nevihta, vendar so se poslušalci kmalu potem, ko je nehalo deževati, zopet zbrali in koncert se je nadaljeval.«
Daniel nam je zaupal še eno pomembno spoznanje, in sicer kaj piti, da se na soparen poleten dan ne napiješ in da obenem nisi žejen: »Moje veliko odkritje tega večera je bil špricar, pol kozarca vina in pol mineralne vode. Izjemna in več kot koristna izkušnja!« je v smehu povedal naš izvidnik v Semiču. Za kosilo sta izbrala s sinom kar nekaj od ponudbe s stojnic, ki so popestrile dogajanje v Črnomlju. Ponudba je bila sicer klasična: čevapčiči in, kot je dejal Daniel, hamburgerji oziroma pleskavice. Odločila sta se za slednje, na koncu pa se malo razvajala še s sladoledom.
V Črnomlju ga je presenetila mladenka, ki je bila kot prostovoljka vključena v izvedbo festivala. »Takoj je, tako kot veliko drugih, navezala stik z menoj in mi rekla, da ne morem zapustiti Črnomlja, ne da bi ga spoznal. Zato so me peljali na ogled mesta, mi vsako stvar, poslopje, mimo katerega smo šli, predstavili, mi podrobno razložili, kako se prideluje lan in kako delajo blago iz lanenih vlaken ter še kopico več kot zanimivih stvari.«
Ko sta se s sinom proti večeru vrnila v hotel, ju je tam že čakala večerja. »Rekli so mi, da bodo pripravili nekaj po domače, zato naj ne skrbim, ker zagotovo ne bom lačen. Res je bila porcija po eni strani velika, po drugi pa izjemno okusna. Zelo dobro je bilo vse, kar me je čakalo: od svinjskega mesa, pečenega na žaru, do krompirja, pečene zelenjave… In špricar je bil špricar. Žal mi je bilo, ker nisem videl, kako so hrano pripravljali, ker so kar nekajkrat poudarili, da na žaru pečeno svinjino sicer ponujajo marsikje, da pa jo pri njih pripravijo na prav poseben in nekoliko drugačen način. V vsakem primeru je bilo izjemno okusno in slastno.«
Zvečer je bilo sicer v gostinskem prostoru hotela živahno. »Nekdo je igral na harmoniko, vsi smo peli, vzdušje je bilo neverjetno. Prišel je tudi fantek, sin receptorke, s katerim se je moj sin igral dopoldne – prinesel je majhno harmoniko, na katero je igral in potem učil tudi mojega sina, ki se je prvič srečal s tem inštrumentom. Nekaj minut pred deseto uro zvečer pa se je vse umirilo, nastopila je popolna tišina in v hotelski sobi sva v miru zaspala.«
Za zajtrk sta dobila, kar sta hotela: »Sinko si je nekaj izmišljeval – ni mu dišal pomarančni sok, natakarico je vprašal, ali imajo njegovo priljubljeno pijačo, in brez problema mu jo je prinesla. Ja, da ne pozabim: receptorka je počakala, da sva prišla na zajtrk, naju vprašala, ali je vse v redu, ali kaj potrebujeva oziroma ali si kaj želiva, nato pa naju je prepustila v skrb uslužbenki, ki jo je nadomestila.
Drugi dan obiska v Semiču sta šla Daniel in mali Duala takoj po zajtrku na sprehod, saj sta hotela videti, kako je videti kraj, kjer sta preživela konec tedna. Kjer koli sta hodila, kjer koli sta se ustavila, povsod so bili ceste in pločniki čisti, brez papirčkov in smeti na tleh. »Koši za smeti so na vsakem koraku, ni treba daleč, če želiš kaj odvreči. To je pomembno, saj saj je kraj neverjetno čist. Posebna zgodba pa so ljudje – odprti in gostoljubni.«
Daniel pravi, da je bilo na nedeljsko dopoldne videti presenetljivo veliko ljudi. »Mislim, da jih je šlo veliko k maši v cerkev, precej pa sem jih videl tudi z vrečkami iz trgovine, kjer so nakupovali. Presenetilo me je, ker se jih je veliko ustavilo in naju pozdravilo. Tudi tisti, ki so se peljali z avtomobilom, so upočasnili vožnjo ali pa se povsem ustavili in nama pomahali, naju pozdravili. Pa ni šlo za tisto radovednost, ki spravi človeka v zadrego, ne. Iskrena prijaznost jih je bila in čeprav številni med njimi niso znali angleško, smo se takoj sporazumeli. Zanimalo jih je, ali sem se preselil na ta konec, ali živim kje v okolici oziroma od kod sem, pa če kaj potrebujem ali če mi lahko kako pomagajo, če potrebujem prevoz in podobno. Dobri in gostoljubni ljudje živijo tam, neverjetno.«
Na koncu kar dolgega sprehoda sta si privoščila počitek v slaščičarni, kjer sta na sinkovo veselje naročila sladoled. Poleg slaščičarne je bilo otroško igrišče, na katerega so takoj povabili malega Dualo. »To je neverjetno, kako znajo otroci najti stik, kako se med seboj brez težav sporazumejo, čeprav ne govorijo istega jezika. Prav zanimivo je bilo, ko sva odhajala iz hotela – sin je hotel kar ostati. Dobro se je počutil med prijaznimi ljudmi, bilo mu je všeč. Meni tudi.«
