Ann-Sofie Öman je pred dvema letoma prišla v Slovenijo raziskovat svoje korenine. Oče, ki ga še ni spoznala, je namreč Slovenec in živi na Obali. »Marca letos sem od njega prejela pismo in to je bilo prvič, da me je priznal kot človeško bitje,« nekoliko zagrenjeno pove simpatična popotnica, ki je pred leti Slovenijo spoznala kar na kolesu. »Pol leta sem kolesarila po Sloveniji, vendar me pot v Hrastnik še nikoli ni popeljala,« pove tokratna izvidnica, ki je za družbo povabila s sabo Ido Hellsten, umetnico, plesalko in članico skupine En-Knap.
»Pred odhodom v Hrastnik sem o kraju nekaj malega prebrala na spletnih straneh. Občina naj bi imela TIC, tu so tudi muzeji, vezani na rudarstvo in industrijo, denimo stekla. Izvedela sem tudi, da sta Hrastnik in Trbovlje del 'črnega okrožja', kjer je bilo več premogovnikov,« nam je pred odhodom povedala sogovornica in dodala, da bo zanimivo iskati vzporednice s Hrastnikom in domačim krajem. Ann-Sofie je namreč otroštvo preživela v vasi, kjer je bila glavna dejavnost kraja in krajanov ravno rudarstvo. V nasprotju z dosedanjimi izvidniki tokratni izvidnici pred odhodom svoje »skrite misije« nista načrtovali. »Pred potovanjem ne želim izvedeti veliko informacij o kraju, kamor me pot vodi. Namesto tega želim biti neobremenjena in odprte glave ter se učiti od ljudi, ki tam živijo. Moja najlepša doživetja na potovanjih so bila popolnoma nepričakovana; dogodki in stvari, ki sem jih doživela, so redko omenjeni v turističnih vodnikih. Res je, da sem informacije iskala tudi prek spleta, vendar imam kar nekaj izkušenj, ko te niso bile pravilne. Raje pogovarjam z ljudmi, domačini in z njihovo pomočjo odkrivam in začutim kraj,« je še povedala sogovornica.
Z vlakom in kolesom v Hrastnik
Izvidnici, opremljeni s skopimi informacijami o Hrastniku, obilico dobre volje in s kolesi, sta svojo misijo, Dnevnikovo turistično izvidnico, začeli v soboto zjutraj na ljubljanski železniški postaji. »Vozovnici za vlak bi v predprodaji lahko kupili celo 30 odstotkov ceneje, vendar so naju opozorili, da zaradi koles morda na vlaku, za katerega bova že imeli karti, ne bova dobili prostora,« je povedala Ann-Sofie. Točno po voznem redu sta izvidnici prišli na cilj – tam pa ju je pričakala godba. »Tako je, godba in prava koračnica. Izkazalo se je, da je nacionalna televizija ob najinem prihodu v Hrastnik tu snemala del dokumentarnega filma o delavcih v izbranih delavskih mestih. Tako so nama vsaj na hitro razložili,« je povedala sogovornica in dodala, da si boljšega uvoda v lepo jutro in odkrivanje kraja nista mogli zamisliti. Godbi in snemalni ekipi sta sledili do gradu Vile de Seppi, ki so ga zgradili v času industrializacije. »Omenili so nama, da je bil grad zgrajen leta 1894 v slogu cesarskega gradu Miramar v Trstu,« je z zanimanjem povedala sogovornica in dodala, da je trenutni lastnik gradu Steklarna Hrastnik. »V bližini gradu ima svoje prostore tudi godba. In tam sva naletela na simpatičnega, prijaznega in zgovornega Soniboja Knežaka, vodjo kadrovske službe v Steklarni Hrastnik, ki je ob ponujeni kavi z nama tudi poklepetal. Med pogovorom naju je povabil na piknik za zaposlene in njihove družine na bližnji Kal, razložil pa nama je tudi, da je TIC samo v Trbovljah.« Ker je bilo do piknika ob 12. uri še čas, sta se odpravili do bližnje pekarne, kjer sta naleteli na simpatično prodajalko in zaprto kavarno v njeni bližini. »Zaprt je bil tudi rudnik, muzej Hrastnik, ogled steklarne pa prav tako možen le v vnaprej dogovorjenem terminu,« je razočarano povedala Ann-Sofia in dodala, da je res škoda, da so tovrstne, za turiste zagotovo zanimive točke konec tedna zaprte.
Zapletlo se je tudi pri iskanju prenočišča. Ker sta bili tokratni izvidnici odločeni, da bosta spontani in od kraja dejansko vzeli vse, kar jima ponuja, sta se v Hrastnik odpravili s šotorom in spalnima vrečama. »Seveda so naju precej nenavadno pogledali, ko sva vprašali za kamp. Ker sva s Knežakom stali na prijetni zelenici ob gozdu, sva ga vprašali, ali morda lahko vseeno šotor postaviva kar tukaj. Ker je bila zelenica v lasti Steklarne Hrastnik, je poklical varnostno službo, ki nama je dovolila šotoriti,« sta povedali in dodali, da se je to na koncu izkazala kot edina možnost, saj sta od domačina dobili odgovor, da v Hrastniku ni hotela, neka druga prebivalka kraja pa jima je navrgla, da hotel menda je, a jima ga žal ne more priporočati. »Tako simpatični ljudje, topli in iskreni,« sta hudomušno priznali sogovornici.
Čas za druženje na pikniku
Na poti do kalske planote, ki je na višini nekaj manj kot 1000 metrov in kamor sta bili povabljeni na piknik, sta naleteli na delavski dom in plakat, ki je ta večer krajane vabil na srbski etno festival, mogoče pa si je bilo ogledati tudi dva filma. Kal, ki je priljubljena točka za kolesarje, pohodnike in konjenike, je našima izvidnicama ponudil nov izziv. »Po navodilu Knežaka sva morali slediti sprehajalni stezi, a očitno sva nekje zgrešili, saj sva se znašli na sila dolgočasni makadamski cesti, namenjeni avtomobilom. Odločeni, da si pot skrajšava, sva začeli stopati in že zelo hitro dobili prevoz,« pove Ida in doda, da se je izkazalo, da gre njun prevoz ravno na piknik. »Seveda so bili presenečeni, ko so izvedeli, da sva turistki. Dobili sva občutek, da noga turista sploh še ni stopila v Hrastnik. Tako presenečeno so naju pogledali,« v smehu pove Ann-Sofie. Ne samo piknik, že sama okolica in razgled, ki se z vrha Kala razprostira na okoliške hribe, je dami popolnoma prevzel. »Okolica je bila čudovita, dišalo je po sveže pokošeni travi, razposajeni otroci so se igrali, hrana na pikniku pa je bila enkratna. Poleg več vrst solat in mesa niso manjkale zelenjava in različne priloge. Pilo se je pivo, vino, voda,« sta povedali in dodali, da praktično brez polno obloženega krožnika nista mogli narediti koraka. »Ljudje so res zelo prijazni, srčni. Čisto nasprotje ljudem, s katerimi sem v podobnem okolju, torej rudarskem, odraščala kot otrok,« je povedala Ann-Sofie.
Po petih urah prijetnega druženja sta se hoteli vrniti v dolino. Našli sta tudi prostovoljca, ki ju je del poti, do prvega smerokaza, pospremil. »Prepričan, da se ne bova izgubili, naju je prepustil cesti in se vrnil na piknik, sami pa sva zelo hitro ugotovili, da sta nekje morali zaiti. V vasici sva prosili za pomoč, vendar so naju zaradi slabega poznavanja angleškega jezika napačno usmerili. Zaradi vsega tega sva potem tudi zamudili srbski festival.« Kljub temu da nista bili pretirano lačni, sta se odpravili na večerjo. »Brez pravih informacij o domači gostilni in lokalni hrani, ki jo Hrastnik ponuja, sva naleteli na nekaj domačinov, ki nama niso znali povedati za lokalno hrano, ravno tako sva bili obveščeni, da je večina restavracij v soboto zvečer že zaprta.« Tako sta si privoščili zgolj čevapčiče in mešani solatni krožnik v gostilni Goros. Utrujeni od hrane, sonca in s polno glavo prijetnih občutkov sta si na dogovorjenem mestu postavili šotor in hitro zaspali.
Domača jutranja kava
»Zjutraj naju je v pekarni, kamor sva zavili že dan prej, čakalo prijetno presenečenje. Trgovka nama je poleg zajtrka – rogljiča, pletenice in bureka – postregla še s pravo turško kavo,« navdušena nad prijaznostjo pove Ann-Sofie. Okrepčani z zajtrkom in zbujeni zaradi močne kave sta se s kolesom odpravili do Trbovelj. »Ko sva prečkali Savo, sva naleteli na trgovino Glashuta in bili razočarani, saj je bila v nedeljo zaprta, prejšnji dan, ko bi si jo lahko prišli ogledat, pa nama nihče ni povedal zanjo,« razočarano povesta in priznata, da ju je izložba trgovine navdušila. »Z veseljem bi si ogledali in tudi kupili kakšen spominek, izdelan iz stekla v lokalni steklarni.«
Ko sta vsaj delno predelali razočaranje, sta se odpravili naprej. Cesta je bila za kolesarjenje primerna, ko v klanec ni šlo, sta ob kolesu hodili. V Trbovljah ju je »pozdravil« 360 metrov visok dimnik Termoelektrarne Trbovlje. Nedaleč stran sta prikolesarili do zaprtega vhoda v rudnik, ostali sta tudi pred zaprtimi vrati muzeja. »Ne razumem, kako so lahko muzeji ob nedeljah zaprti. Razumem, da je muzej morda zaprt v ponedeljek – tako je na Švedskem, ampak konec tedna, ko imajo ljudje čas za izlete, bi te stvari morale biti na ogled. Ali pa vsaj listek, na koga se turist lahko obrne, da mu odklene vrata,« razočarano komentira Ann-Sofie. Da bi dobili vsaj kakšno uporabno informacijo, sta se odpravili poiskat TIC. »Najprej so naju usmerili do lokalne turistične agencije. Pri vas je kar nekaj zmede s tem pojmovanjem,« med razmišljanjem pove Ann-Sofie. No, tudi TIC, ki sta ga našli v sklopu mladinskega hostla, je odprt samo od delovnikih, od 8. ure do 14.30, tako sta tudi tokrat obstali pred zaprtimi vrati.
Ker se je vreme že počasi kvarilo, sta poiskali pot do železniške postaje in se vrnili v Ljubljano.
In splošni občutki o kraju? »Če bi bili hotelski turistki, bi se najbrž še isti dan vrnili. Tako pa sva preživeli čudovit vikend v družbi srčnih in toplih ljudi. In za zelo malo denarja, saj je bilo na žalost vse zaprto,« pove Ann-Sofie.
